Draga leva sredina, ustavite skrajno levico!

Nov teden, novi pritiski. Protestniki pod vodstvom Jaše Jenulla so stranko SMC prekrstili v SDSMC. Ulični anonimneži so v zavetju noči s plakatno akcijo poslance te iste stranke povezali s kljukastimi križi, torej jih prekrstili v naciste. In nazadnje imamo še hekersko skupino Anonymous Slovenija, ki je poslanca Branka Simonoviča ožigosala za narodnega izdajalca ter mu grozila, da se bo cvrl v peklu. Kam pluje naša levica?

Leta 1992 je Spomenka Hribar v časopisu Delo zapisala znameniti članek 'Ustaviti desnico', ki je sprožil padec Peterletove vlade ter s tem konec DEMOS-a. Članek je navajal sklop nevarnosti za mlado slovensko državo, ki naj bi jih predstavljala okrepljena pomladna desnica, in takratni uveljavljeni časopis Delo je zapis predstavil kot nekakšen 'Glas vpijočega v puščavi'. Nedoločnik v naslovu članka 'ustaviti' je kaj kmalu postal velelnik 'ustavite!'. Ostalo je zgodovina.

Kaj pa dobimo, če to isto logiko Spomenke Hribar apliciramo na sedanjo situacijo? Leta 1992 je bila slovenska pomladna desnica trdno zavezana delovanju v okviru pravkar vzpostavljenega parlamentarno-pluralnega političnega in javnega prostora. Leta 2021 pa je velik del skrajne levice očitno zavezan delovanju s pomočjo ulice. DEMOS je bil zavezan politični pluralnosti, danes pa skrajna levica številnim državljanom odreka pravico do političnega izražanja. Takrat smo želeli, da v Državnem zboru zmagajo argumenti moči, trideset let po demokratizaciji pa številni želijo, da zmagata argumenta sile ter grožnje s smrtjo.

Leta 1992 je Spomenka Hribar videla grožnje demokraciji in družbeni ureditvi, ki jih v resnici ni bilo, saj pomladna desnica tega ni imela niti v programu niti ni imela moči, da bi kaj takšnega izvedla. A bila je deležna medijskega odziva s strani takratnih osrednjih medijev, kar je časopis Delo dejansko bil.

Žugajo in grozijo? Ni problema, dokler pravim

Sedaj, ko se razmere v družbi pravzaprav tako nevarno bližajo vrelišču in se zdi, da velik del tranzicijske-levice kot del svojega uradnega programa dejansko dojema držanje oblasti za vsako ceno ter njeno odrekanje drugi polovici sodržavljanov, medijskega odziva ni. Kot da vse preštevilne javne ter odkrite, ali pa malce manj javne ter anonimne grožnje izrečene številnim posameznikom, povezanim s trenutno vlado niso dovolj velik razlog za skrb.

Naslovnice naših mainstream medijev so ostale neme in raziskovalni novinarji se niso poglobili v tematiko, čeprav so televizijske kamere obeh največjih slovenskih televizij številne poulične protestne incidente iz Trga Republike zabeležile črno na belem. Povsem nasprotno pa so se dnevnopolitične oddaje raje ukvarjale s situacijo na drugi strani Atlantika.

Kdo je v tej državi revanšističen?

V Sloveniji obstaja v javnosti že dolgoletna t.i. ''splošno sprejeta fama'', da slovenska desnica v sebi nosi agresivnost, tendenco k nasilju, izključevanju. Najhujši očitek pa je, da je ''revanšistična''. Zato mediji problematizirajo vsako javno manifestacijo slovenske desnice oz. slovenske pomladi, od demonstracij ob Depali vasi v devetdesetih, pa do bolj novejših zborovanj, kot so shod za družine pred referendumom o družinskem zakoniku, zborovanje v podporo Janezu Janši na Kongresnem trgu pred leti ter najnovejši shod Rešimo Slovenijo na Prešernovem trgu pred dvema letoma.

Primerjajmo te dogodke z nasilnimi demonstracijami ter shodi slovenske levice, od večjih ''vstaj'' do ''spontanih'' izbruhov nezadovoljstva protestnikov, ki protestirajo bodisi pred sedeži strank bodisi na domačih naslovih ''neprimernih'' posameznikov. Grožnje z nasiljem, obiski na domu, obešanje lutk z mostov, pozivanje k smrti. Mar ni to jasen signal ''revanšizma'' s strani tistih, ki sami sebe vidijo kot večno abonirane na oblast in, ki jih vsaka sprememba oblasti spravi v bes in delirij?

Vsem na očeh se dogaja podreditev zmerne leve sredine, ki jo stranka Levica kot kakšen Leviatan požira ter uničuje

Zmernost na levi žrtev kanibalizma Levice

Resnici na ljubo zaostrene politično-družbene situacije v Sloveniji desnica ne more deeskalirati, ker eskalacije sama tudi ni začela. Vsem na očeh se namreč dogaja podreditev zmerne leve sredine, ki jo stranka Levica kot kakšen Leviatan požira ter uničuje. Vsakdo kdor se temu brezobličnemu maličenju političnega prostora levo od sredine s strani skrajnega pola upre oz. se od tega odvrne, je deležen  ''zvijanja rok'' ter oznake 'izdajalec'. In če se je vse skupaj nekoč zdelo kot pobalinskost, sedaj vedno bolj dobiva obrise nasilnega podrejanja političnih akterjev ter demokratičnih postopkov.

Rešitelj slovenske demokracije, parlamentarizma ter pluralizma v tej situaciji lahko predstavlja edinole širši levi sredinski pol političnega prostora. Pojavljajo se sicer šibki glasovi ter pisma poziva k umiritvi, normalizaciji ter sodelovanju (kot nedavno pismo ministra Počivalška), toda več kot očitno so prešibki. In če to še ni dovolj, jih prevladujoči mnenjski valjar, s katerim upravlja ekstremni del levega političnega prostora, utiša, izvrže in se jim maščuje, vse v maniri ravno tistega ''revanšizma'', ki ga očitajo drugim. Zadnji primer takšnega eklatantnega javnega linča je sedaj že bivši socialdemokrat Emil Rojc, župan Ilirske Bistrice, ki ga je pokopal njegov odmik od novodobne ''partijske linije'' na področju sodelovanja s trenutno vlado.

Odgovornost je na levi

Dolga leta smo poslušali, da je odgovornost za politični dialog na strani vseh. A zdi se, da se spoštovanje pravil igre, za katera naj bi se kot družba pred tridesetimi leti dogovorili, prepogosto pričakuje le od desne strani, medtem ko se leva stran lahko zateče tudi k najbolj primitivnim in zavržnim metodam politično-družbenega delovanja. Na žalost pa je pod takšnimi neenakopravnimi pogoji sodelovanje praktično nemogoče. Posledica sta poglobljeno nezaupanje in neenotnost, ki kot vidimo, že tako naporno in nevarno situacijo še dodatno poslabšata.

Trenutno povsem nevzdržno situacijo na levici mora torej rešiti predvsem levi pol v svojih lastnih vrstah. Na levici je že skrajni čas za poglobljeno analizo in kritično samorefleksijo o tem, kam pravzaprav že dolgoletno ravnanje levih ''jurišnikov'' pelje celotno državo in družbo. Posledice namreč ne bodo nosili le oni sami, temveč jih bomo nosili vsi. Zato, če parafraziramo Spomenko Hribar: 'Draga leva sredina, ustavite skrajno levico!' Preden bo prepozno.