Državno in zasebno lastništvo podjetij: razbijamo mit o tujcih kot slabih lastnikih

V Sloveniji vlada nekakšna fobija pred tujim kapitalom in naložbami. To dejstvo se kaže in pa izkorišča tudi pri vprašanju privatizacije, ki tako poteka zelo počasi. Zagovorniki državnega lastništva se sklicujejo na t. i. nacionalni interes v sistemskih podjetjih in strašijo pred odpuščanji.

Na Domovini začenjamo serijo člankov, kjer bomo najprej predstavili splošna vprašanja in dileme okoli privatizacije ter nato navedli in analizirali okoli 10 primerov tujcem prodanih podjetij, ki poslujejo enako dobro ali boljše.

Privatizacija in ideološki spori

Privatizacija je eden od neizogibnih tranzicijskih procesov oz. običajna spremljevalka prehoda iz planskega v tržno gospodarstvo. Že samo iz tega dejstva izhaja, da vprašanje privatizacije lahko hitro postane ideološko oz. svetovnonazorsko vprašanje. Torej ali smo za kapitalizem ali ne, simpatiziramo z marksizmom ali ne itd.

In tu se, kot verjetno ve vsak, ki vsaj malo spremlja slovensko družbo, zaplete oz. pride do velikega konflikta. Vemo, da je Sloveniji simpatij z bivšim režimom in pa s filozofijo marksizma veliko in da jih ni malo, ki bi si želeli, da se vrnejo »stari dobri časi«.

Te nazori so ne samo zelo prisotni v politiki (od SD do bolj sodobne ZL), politiki jih tudi zlorabljajo v svojo korist, npr. pri vprašanju privatizacije, kjer zadeva trči še ob slovensko zaprtost in nezaupljivost do tujcev.

Sodoben zahodni pogled

Kakšno pa je vprašanje privatizacije za vse tiste, ki menimo, da je kapitalizem in tržno gospodarstvo najboljša ekonomska ureditev, od katere imajo ljudje skupno največ koristi? Ekonomsko in ne ideološko vprašanje, torej ne da ali ne, temveč do katere mere oz. katere vzvode nadzora v določenih panogah naj država obdrži.

Po zahodni Evropi in večini zahodnega sveta (izvzete so predvsem ZDA) najdemo državna podjetja večinoma v specifičnih panogah, povezanih predvsem z (državno) infrastrukturo, npr. transportna podjetja – železnice, avtoceste, letališča in (tele)komunikacijska podjetja – pošte, telekomi.

Izven teh sektorjev večjo državno lastnino najdemo redko (razen če je šlo za urgentno ukrepanje države ob zlomu sistemskega podjetja). V razvitih državah s tradicijo tržnega gospodarstva bomo tako zelo težko našli državne banke, trgovine, težko industrijo, prehrambno industrijo ali papirno industrijo, kot jih še danes, leta 2017, najdemo pri nas.

Današnje stanje v Sloveniji

Leta 2013 se je vlada Alenke Bratušek, predvsem zaradi javnofinančnih težav, odločila prodati vsaj 16 državnih podjetij, ki mnoga prihajajo iz naštetih panog (Helios, Unior, NKBM, Paloma, Cinkarna Celje, Elan, Letrika, Aero). Večja projekta prodaje v zadnjih letih sta poleg tega le še Mercator (hrvaškemu Agrokorju, 2014) in NLB (kot zaveza Bruslju ob zadnji dokapitalizaciji, trenutno poteka iskanje kupcev).

Kot lahko vidimo, se sploh v zadnjih letih in vladah od Pahorjeve naprej sicer v javnosti kar nekaj govori o privatizaciji, naredi pa se izredno malo oz. je politične volje za prodajo izjemno malo.

Ni treba biti ravno Einstein, da se nam posveti, zakaj. Na podjetja v državni lasti se da namreč uradno ali neuradno politično vplivati in lobirati pri odločevalcih, ki upravljajo milijarde premoženja.

So ljudje za prodajo?

Precej jasno pa je tudi, kakšen gospodar so državni lastniki, poglejmo npr. samo farse od osamosvojitve naprej z bankami, Mercatorjem, Telekomom, Cimosom itd. Da je država slab gospodar, se je tudi v nedavni anketi Dela strinjala dobra polovica ljudi.

Najbolj zanimivo pa je, da so te isti anketiranci v večini, okoli 70 %, odgovorili, da si želijo, da bi Mercator postal spet slovenski.

Kot vidimo, v Sloveniji obstaja zelo zmedeno in pravzaprav shizofreno mnenje o državnem lastništvu, in na Domovini bomo poskušali tematiko vsaj malo osvetliti.