[Duhovna misel] Blagor božjim norcem

Duhovna misel za 4. nedeljo med letom: Blagor ubogim v duhu, Mt 5, 1–12;  Blagri (Lk 6,20–23)

Govor na gori z blagri predstavlja temeljni del Jezusovega nauka, v katerem je Božje kraljestvo postavljeno kot osrednji cilj krščanskega življenja in oblikovanja skupnosti učencev. Blagri niso zgolj etični napotki, temveč oznanjajo uresničevanje Božjih obljub že v sedanjosti in razodevajo novo mesijansko stvarnost. Jezus v blagrih ne postavlja pogojev za blaženost, temveč razglaša Božje delovanje tukaj in zdaj, zlasti v položajih človeškega trpljenja in stiske. Stanja, kot so žalost, lakota, nepravičnost, preganjanje in odvzem svobode, postanejo po Božji logiki kraji odrešenja in blaženosti. Življenje po blagrih zato nasprotuje logiki hedonističnega sveta in se kaže kot »norost«, kakor jo je utelešal sveti Frančišek Asiški.

Govor na gori, katerega začetek so blagri, je prvi izmed petih velikih Jezusovih govorov v Evangeliju po Mateju. Vsebuje temeljne verske in etične usmeritve. Številni teologi so se spraševali, komu je govor na gori namenjen in ali je v življenju sploh uresničljiv. V govoru na gori se Božje kraljestvo izpostavlja kot absolutna vrednota. To nakazuje, da je osrednji cilj slehernega krščanskega življenja uresničevanje Božjega kraljestva. Evangelist Matej postavi govor na gori in blagre na začetek Jezusovega javnega delovanja, zato ga lahko razumemo kot nekakšen programski govor. V njem je zajeto vse, kar želi Jezus bistvenega sporočiti svojim sledilcem. 

Cilj govora na gori je oblikovanje skupnosti učencev in učenk, ki se ravna po Jezusovih naukih. Gre za dokaj radikalna stališča in pričakovanja, ki temeljijo na Jezusovih čudežih in odrešenjskem oznanilu. Njihov cilj je oblikovanje duhovne – cerkvene skupnosti, ki naj postane sol zemlje in luč sveta. Ne gre samo za etični nauk, temveč za oblikovanje Božjega ljudstva in mesijanskega časa, zato beremo blagre tudi na praznik vseh svetih. V Jezusovem nauku predstavljajo blagri srčiko govora na gori, saj na njih stoji celotno odrešenjsko sporočilo.  

Blagrovati nekoga je bilo v judovski tradiciji že pred Jezusom pogosto in priljubljeno. V Matejevem besedilu se blagri osredotočajo na skupine ljudi, ki pogosto niso prepoznane kot srečne in vredne blagrovanja. Blagrovanje nima pred očmi tosvetne sreče. Grška beseda makários (blaženi) se uporablja v različnih kontekstih, tako religioznih kot filozofskih. Jezusovi blagri ne obljubljajo sreče v življenju. Blaženost je povezana z Božjim kraljestvom, ki se uresničuje v sedanjosti in ne v oddaljeni prihodnosti.

Tako blagri preroško napovedujejo novo stanje, ki ga prinaša Božje kraljestvo. Medtem ko Jezus poudarja brezpogojnost in mesijansko naravo blagrov, jih Matej prilagaja etičnim normam, ki so pomembne za njegovo skupnost. Blagri delujejo tudi kot tolažilne besede, ki spodbujajo k pravilnemu in modremu življenju. V njih je združen edinstven Jezusov nauk, ki povezuje apokaliptična pričakovanja, etične smernice in obljube o Božjem kraljestvu.

In kaj je posebnega ali novega v blagrih? V čem se razlikujejo od drugih preroških besedil? Novo v blagrih – za razliko od modrostnih in apokaliptičnih makarizmov – je dvoje. Prvič, Jezus nam ne postavlja izpolnitve blagrov kot pogoj za dosego blaženosti. In drugič, časa njihove izpolnitve ne postavlja v daljno prihodnost, ampak v sedanjost. Sedanjost je čas za uresničitev blaženosti.

Podobno kot apokaliptična pričakovanja govorijo tudi blagri o odrešenjskem spreobrnjenju vseh odnosov, vendar je čas pri tem spremenjen. V Jezusovem oznanilu nastopi čas Božjega kraljestva kot nov mesijanski čas: Bog uresničuje svoje obljube tukaj in zdaj. Blagri niso tolažba za boljšo prihodnost, ampak mesijanska, preroška napoved nastajajoče blažene sedanjosti za ljudi, katerih stanje potrebuje odrešenje.

Ta stanja so: žalost, lakota, žeja, nepravičnost, spori in nesoglasja, preganjanje, zasramovanje, lažnivo govorjenje, krive obsodbe in odvzem svobode. Vsa takšna in podobna stanja v našem življenju na prvi pogled nimajo nobene zveze s srečo, kaj šele z blagrovanjem človeka, ki se znajde v takšnih položajih. Ponovno, kot že tolikokrat, se tudi v blagrih pokaže Božja logika, ki je drugačna od logike tega sveta.

V tej luči lahko razumemo, zakaj se je sveti Frančišek Asiški, katerega osemstoletnico smrti praznujemo prav v tem letu, imenoval božji norček. V času hedonizma, ko je uživaštvo na vseh ravneh največja vrednota zahodnega sveta, je življenje po blagrih čista norost.