[Duhovna misel] Samarijanka – oznanjevalka odrešenja

Duhovna misel za 3. postno nedeljo: Jezus in Samarijanka (Jn 4,5–42)

S tretjo postno nedeljo stopi v ospredje Janezov evangelij z zgodbo o Jezusu in Samarijanki, ki je bogata s simboliko vode, žeje in novega življenja. Jezus preseže verske in družbene meje ter razodene ženi, da je on vir »žive vode« in prave ljubezni. Njenih šest mož simbolizira človekovo nepotešeno hrepenenje, ki ga more izpolniti le Bog. V ospredju ni kraj čaščenja, temveč odnos z Bogom v duhu in resnici. Samarijanka postane oznanjevalka, saj izkusi, da je resnična odrešitev v srečanju z Jezusom.

Komentar: Samarijanka – oznanjevalka odrešenja

S tretjo postno nedeljo se prekinejo evangeliji po Mateju, ki se večinoma berejo v cerkvenem letu A. Njegovo mesto v postnem in velikonočnem času prevzame evangelist Janez. Najprej je tu zgodba o Jezusu in Samarijanki, ki je gotovo ena najbolj znanih. Številnim svetovno znanim slikarjem, od najstarejših do sodobnih, je vedno znova predstavljala umetniški izziv. Med novejše upodobitve spada eno izmed barvnih oken v kapeli Zavoda Antona Martina Slomška, delo pokojnega slikarja Mateja Metlikoviča.

Prizor srečanja med Jezusom in Samarijanko je obvezno upodobljen v filmih o Jezusovem življenju. Eden najbolj čustvenih prizorov, v katerih je Samarijanka osrednja protagonistka, je v seriji The Chosen, avtorja in režiserja Dallasa Jenkinsa. V tej nadaljevanki je srečanje med Jezusom in Samarijanko, ki je poimenovana Fotina, predstavljeno dramatično in čustveno. Pokazana je kot močna osebnost z lastno življenjsko zgodbo, ki se postopoma odpira pred Jezusom. Dialog med Jezusom in njo je psihološko poglobljen; tema vode, življenja in spoznanja resnice je izrazito izpostavljena. Filmi so dostopni na YouTubu.

Svetopisemska pripoved je polna simbolike. Že ime kraja Sihar pomeni, da je nekaj zamašeno, zablokirano. Človek je odrezan od svojih korenin, od svojega izvora. Jezus deluje utrujeno, saj ima za seboj naporno pot v vročini. Ko se usede k studencu, je ura šest. Ob tej uri je Pilat obsodil Jezusa na smrt. Število šest nas spomni tudi na utrujenost po šestih dneh dela in na sedmi dan počitka. Število sedem je število popolnosti.

Za Jude je bilo nedostojno in ogabno komunicirati s Samarijani. Zakaj? Ti so namreč predstavljali skupino ljudi, ki so jih Asirci v času zasedbe in zasužnjenosti Izraelcev naselili na njihovo ozemlje. Samarijanska ločina je predstavljala odpor zoper stroga judovska pravila, uvedena po koncu asirske okupacije. Poleg tega je bilo za judovskega rabina popolnoma nesprejemljivo in prepovedano, da bi se v javnosti pogovarjal z žensko. Jezus pa prosi prav ženo, naj mu da piti vode. S tem preseže vse takratne običaje in družbene norme.

Njegova prošnja za vodo je vstopna točka za njun pogovor, ki ni običajen klepet, ampak seže v globino ženinega življenja. V prvem delu se pogovor vrti okrog vode, studenca in izvira. Vsa ta simbolika je bogata z različnimi teološkimi sporočili, saj brez vode ni življenja – ne v naravi ne v duhovnem smislu. Na to napelje Jezus, ko reče: »Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, ki mu jo bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« Jezus se torej ženi predstavi kot tisti, ki ima v sebi vir večnega življenja, po katerem zahrepeni tudi žena.

Želja po vodi, ki jo Jezus ponudi, je najtesneje povezana z željo po sprejetosti in ljubezni. Brez kakršnega koli povoda reče Jezus ženi, naj gre po svojega moža. Na njen odgovor, da nima moža, ji Jezus pove, da jih je imela že pet in da je sedanji šesti. Judovski ženi je bilo dovoljeno, da se je poročila največ dvakrat ali trikrat. Praksa te Samarijanke je bila torej zunaj vseh okvirjev postave. Anselm Grün pravi, da je zanj teh šest mož prispodoba za nepopolni odnos med možem in ženo nasploh. Tudi šest mož ne zadovolji ene žene v hrepenenju po pravi ljubezni. Iskala je vedno nove izkušnje, a noben partner je ni popolnoma osrečil in potešil. Vsaka človeška ljubezen je izpostavljena omejenosti, ki se lahko hitro pokaže bodisi v ljubosumju bodisi v različnih pogledih na materialne dobrine, spolnost ali vzgojo potomcev. Hitro lahko nastopita razočaranje in zagrenjenost. Šest mož so prispodoba za nepotešeno življenjsko željo, ne le Samarijanke, ampak vsake ženske, ter za samoprevaro vsakega človeka, da bi svoje neskončne želje potešil s pomočjo končnih bitij.

Jezus nastopi v življenju te žene kot sedmi mož, ki ima zanjo čas, srce in pomembno sporočilo. Njegova ljubezen do vsakega človeka ni pomešana s sebičnimi interesi ali preračunljivostjo. Jezus umre na križu za nas in tako pokaže popolno ljubezen. Žena spozna, da je Jezus prerok, ki ji vidi v srce, v bistvo njenega življenja in hrepenenja. 

Pogovor se usmeri tudi v vero v Boga, ki se časti na dveh mestih – v Jeruzalemu in na gori Garizim, kjer so Samarijani častili svoje božanstvo. Za Jezusa kraj čaščenja Boga ni središčno vprašanje, temveč da se Bog časti, slavi in moli v duhu in resnici. Bog ni ne moški ne ženska, ampak je duh, kot pravi evangelist Janez v četrtem poglavju (Jn 4,24). Kot duh je navzoč povsod, zato ga lahko povsod častimo in molimo. S tem poudarkom je evangelist Janez vzbudil zanimanje pri helenističnih Judih in grških filozofih. Vse do danes je Janezov evangelij najbližji različnim mističnim praksam v različnih verah. Ne kraj in prostor, ampak človek je Božji tempelj, Božje svetišče. To velja tudi za Samarijanko, čeprav je bila v očeh Jezusovih rojakov nevredna vsake pozornosti in morda v svojem življenju nemoralna, če je po vrsti menjavala moške.

Zgodba o Samarijanki in Jezusu tako ni samo globoko psihološka in duhovna pripoved, ampak tudi teološko močno sporočilo, ki ga številni vse do danes ne razumejo, in ne sprejemajo. Ni stavba, tempelj, džamija, cerkev, molilnica ali katera koli druga oblika prostora bolj sveta, kot je človek in njegovo telo. Človek je tempelj Svetega Duha; človek je najbolj podoben Bogu in je njegova podoba. Ko Jezus pred veliko nočjo govori, da bo podrl tempelj in ga v treh dneh ponovno postavil, naleti na popolno nerazumevanje med rojaki. Morda v tej luči lažje razumemo, zakaj je vprašanje templja in mošeje na tempeljski ploščadi v Jeruzalemu še vedno nerazrešljiv problem. Ker ne eni ne drugi ne sprejmejo spoznanja, da je človek vreden več kot vsaka Božja hiša. Tudi v Katoliški cerkvi se srečujemo s podobnim vprašanjem: kaj je vredno več – stavbe ali ljudje.

Samarijanka je spoznala, da ni odrešitve ne v moških ne v ženskah, ampak v Bogu. Ko je odšla med svoje, je postala oznanjevalka Odrešenika. In očitno so ji verjeli, saj besedilo pravi, da je veliko Samarijanov začelo verovati vanj.