[Duhovna misel] Večna Beseda ustvarjanja

dr. Ivan Štuhec

4. 1. 2026 ob 6:00
0 komentarjev

Komentar

POSLUŠAJ ČLANEK

Duhovna misel za drugo nedeljo po božiču: Jan 1, 1-18

Evangelist Janez v začetku svojega evangelija z govorico Besede predstavi sintezo stvarjenja in odrešenjske zgodovine ter poveže začetek sveta z učlovečenjem Jezusa Kristusa. Beseda je pri Bogu in je Bog sam, po njej je bilo vse ustvarjeno, Jezus Kristus pa je uresničitev največje Besede, ki je postala človek. V Besedi je življenje, ki je neločljivo povezano s svetlobo, saj pravo in polno življenje izvira iz Boga in se k njemu vrača. Luč in tema predstavljata dva nasprotna pola stvarnosti, pri čemer luč vodi v življenje in razodetje smisla, tema pa v izgubo in smrt. Kdor sprejme Kristusa, se rodi iz Boga, postane Božji otrok in v učlovečeni Besedi najde vrhunec stvarjenja ter središče vere.

Beseda se je učlovečila

V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zavoljo pričevanja, da bi pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice. Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Kateri pride za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil.

Duhovni misli lahko tudi prisluhnete:

Komentar: Večna Beseda ustvarjanja

Evangelist Janez začne svoj evangelij z veličastnimi, himničnimi izrazi in simbolično govorico, ki predstavlja sintezo celotnega Svetega pisma in odrešenjske zgodovine. Prve besede nas povežejo s prvimi stavki Prve Mojzesove knjige, ki govorijo o nastanku stvarstva. Beseda začetek nas spomni na stvarjenje celotnega sveta, obenem pa tudi na novi začetek, to je učlovečenje Jezusa Kristusa. Gre za dva začetka: rezultat prvega je vse, kar obstaja – celotno stvarstvo. Rezultat drugega je učlovečenje Božjega Sina, ki nam pokaže, kaj so polnost življenja, polnost človečnosti in Božje kraljestvo. Celotno stvarstvo in Jezus Kristus sta izraz stvariteljske moči Boga.

Zakaj je »Beseda« pri Janezu zapisana z veliko začetnico in zakaj je pomembno, da je bila na začetku vsega najprej Beseda? Poglejmo, kako poteka ustvarjalni proces pri nas ljudeh. Najprej nastane zamisel, ideja, načrt v naših možganih. To postopoma izrazimo z besedo, lahko tudi s sliko, glasbo ali gesto. Naša zamisel postaja nekaj konkretnega in materializiranega. Iz ideje prek različnih poti izražanja, najpogosteje prek govora, preide celoten proces v delovanje, v ustvarjanje – v konkretno dejanje, ki ima oprijemljivo resničnost.

Sveto pismo opisuje nastanek stvarstva na podoben način: od Božje zamisli prek besede do ustvarjenih stvari. Obraten proces nam omogoča, da prek opazovanja stvarstva odkrivamo zakonitosti, ki so se oblikovale na podlagi zamisli tistega, ki je bil na začetku in je vse pognal v tek, razvoj in zgodovino. Zato je Beseda z veliko začetnico od nekdaj pri Bogu oziroma je dejansko Bog sam ta Beseda.

Celotno stvarstvo je uresničitev prvih Besed Boga, Jezus Kristus pa je uresničitev največje Besede, ki je postala konkretna v osebi – v človeku in Bogu hkrati. To je vrhunec stvarjenja.

V tej Besedi je bilo življenje. Brez življenja ni ničesar, zato sta Beseda in življenje najtesneje povezana. Življenja ni, če ni svetlobe oziroma luči. Tako sta življenje in smrt ter luč in tema dva nasprotna pola resničnosti. Kaj je življenje, kaj je polnost življenja? Mnogi ljudje mislijo in tudi živijo tako, kot da je življenje v tem, da delamo, jemo in zadovoljujemo druge primarne biološke potrebe. Takšen način življenja vodi v smrt. Janez pa meni, da je pravo življenje lahko samo tisto, ki izvira iz Boga in k njemu vodi.

Hrepenenje po polnem in srečnem življenju je v človeku obstajalo vedno in ostaja tudi danes. Janez nam želi povedati, da je resnično in polno življenje samo tisto, ki izvira iz Boga in se k njemu tudi vrača. Življenje ima svoj izvor, tako kot ga ima voda, ki je pogoj za življenje. Od tega izvira je življenje odvisno, ta izvir pa mu daje vedno novo svežino. Iz vode in svetlobe, ki je tudi toplota, nastaja življenje. Ko izmučeni naletimo na vodni izvir, se osvežimo in se nam povrne moč. Ko smo utrujeni od teže teme, oblakov in dežja, hrepenimo po soncu, da se ogrejemo ter da nam vrne moč in energijo. Ker je Bog začetnik in izvir vsega, lahko samo v njem najdemo polnost življenja.

Hrepenenje po polnem in srečnem življenju je v človeku obstajalo vedno in ostaja tudi danes.

Luč in tema sta dva pola stvarnosti. Eden vodi v življenje, drugi v smrt. Ljudje pogosto tavajo v temi, ne vidijo izhoda niti smisla življenja, vrtijo se v začaranem krogu lastne teme ali teme tega sveta, ki je kultura smrti. Ob tem se velja vprašati, zakaj je med mnogimi mladimi danes tako priljubljena črna barva. Včasih je bila črnina znamenje žalovanja, danes pa je postala moda. V Katoliški cerkvi so bila liturgična oblačila nekoč črna ob pogrebih in v postnem času, z liturgično reformo pa je bila ta barva opuščena.

Tudi duhovniška obleka ni več samo črna. Predstavljajmo si papeža v črnem! Barve luči so bela, modra, zlata, zelena, rumena, oranžna in vse njihove nianse. Samo v svetlobi lahko vidimo in spoznavamo; v temi tavamo in se izgubimo. Uvid v življenje, njegov smisel in bistvo je mogoč le, ko vidimo – ko smo obsijani z lučjo in ko se odpremo njenemu viru, ki je Bog in ki nam jo posreduje po Besedi stvarstva in po Besedi svojega Sina. Luč nas želi razsvetliti ter nas duhovno pripeljati do spoznanja, kdo smo, kam sodimo in kje je naš cilj.

Jezus je prišel na svet kot prava luč, a kot pravi Janez, ga tema ni sprejela. Jezus od vsega začetka ni bil sprejet od vseh ljudi. Tudi njegovi, izvoljeno ljudstvo, ga niso sprejeli. Kdor pa sprejme Kristusa, se na novo rodi – rodi se iz Boga in ne samo iz telesa očeta in matere. Ljudje nismo samo otroci svojih staršev, ampak smo tudi Božji otroci. V Bogu smo svobodni in osvobojeni tudi navezanosti, ki izvirajo iz odnosov s starši. To je danes težko razumeti, saj se starši pogosto zelo navežejo na svojega enega ali dva otroka. Nismo bili spočeti zgolj po volji moža in žene, ki ju je k temu gnala spolna želja.

Resnično postanemo ljudje šele takrat, ko se rodimo iz Boga – takrat dobimo dostojanstvo, ki nam ga ne moreta dati ne oče ne mati. To nas lahko osvobodi vseh zapletenih odnosov, v katere smo se rodili in iz katerih prihajamo. Zakrament svetega krsta pomeni prav to: da se zavemo svojega božjega in ne samo človeškega otroštva. Nismo samo potomci svoje družine, temveč smo Božji otroci in potomci tistega, ki je po Besedi vse ustvaril in ohranja vse oblike življenja. Da je Beseda meso postala, da se je učlovečila v Jezusu Kristusu, je vrhunec stvarjenja in središče evangelija. Naše človeško telo je po Kristusu postalo svetišče in tempelj Božje Besede.