Duševne stiske mladih? Epidemija je zgolj sprožilec, vzroki so drugje ...

Pred kratkim je bila v medijih objavljena študija NIJZ-ja, ki je ugotavljala vplive epidemije na duševno zdravje ljudi. Med njimi je obravnavala tudi 606 študentov in ugotovila zaskrbljujoče rezultate. Slaba četrtina anketirancev je tako potrdila, da je v zadnjih 4 tednih vsaj kdaj pri sebi opazila samomorilno vedenje, 89 % študentov je zasledilo motnjo razpoloženja (npr. anksioznost, depresijo), 36 % zlorabo alkohola/drog, 63 % motnje hranjenja itd. Podobne rezultate so sicer ugotovile tudi študije v drugih državah.

Vse našteto seveda ni le produkt epidemije, je pa le-ta z umanjkanjem osebnega stika, socializacije, rutine in še marsičesa gotovo pripomogla k pospešitvi in razgaljenju problematike. Težki, nepredvidljivi časi imajo na duševno zdravje ljudi vedno določen vpliv – če ne drugega, so lahko vrh ledene gore, tisti zadnji element, ki, dodan k vsem ostalim, povzroči pok balona. A kolikor je le mogoče, se moramo izogniti posploševanju, denimo tarnanju, kako so epidemija oz. ukrepi uničili življenja tolikim mladim. Morda ne bi škodil kanček stoičnega pogleda na svet: ni epidemija tista, ki nas je prizadela, ampak naš odziv nanjo – le ta je lahko slab ali dober. Ali, kot pravi sv. Avguštin, nehajmo govoriti o slabih in težkih časih. Bodimo dobri, in časi bodo dobri – kakršni smo mi, takšni so časi.



S tem nikakor ne želim zrelativizirati psihičnih težav, ki jih mnogi prestajajo. Drži – živimo v “dobi tesnobe”, kot jo je poimenoval pesnik W. H. Auden. Pri tem moramo najprej razlikovati med pravimi psihičnimi boleznimi, ki so v resnici hujše in resnejše, kot si večinoma predstavljamo, in preprostim slabim počutjem, ki bi ga včasih radi poimenovali kar depresija ali kaj podobnega. Oboje pa je resno in potrebno obravnave. Zaradi prvih primerov naše (otroške) bolnice pokajo po šivih, zaradi drugih pa imamo tisoče pasivnih in odtujenih mladih, nepripravljenih na grajenje družbe.

Dostojevski je vedel ...

Očitno gre za problem, mnogo širši od epidemičnega stanja zadnjega leta. A kaj je takšnemu porastu v zadnjih desetletjih vzrok? Morda gre zametke iskati v literaturi jasnovidca Dostojevskega. Ta je veliko grožnjo človeku videl v ateizmu in iz njega izhajajočem nihilizmu, ki se je v njegovem času hitro širil med mladimi. Poglejmo denimo logiko Kirilova iz romana Besi: junak se ukvarja z mislijo, da Boga ni, in ker ga ni, je bog očitno on sam in ima tako v posesti vso (svobodno) voljo, in zato je njegova dolžnost, da to voljo izpolni in dokaže v njeni najvišji točki – tj. tako, da ubije samega sebe. Pravi, da si je človek v vsej svoji zgodovini izmišljal Boga, saj je le tako mogel živeti, ne da bi se ubil, a on, ki si prvi upa priznati, verjeti svojo nevero, bo to tudi dokazal v njenem glavnem atributu – prosti volji – in se bo zato ubil.

Iz ateizma in nihilizma je zahodna družba ob brnenju parnih strojev (industrializaciji) prešla v skrajni racionalizem, zanašanje na goli razum, ki pa je pod površjem, kot je ugotavljal C. G. Jung, skril nepotešeno potrebo človeka tudi po duhovnem življenju. Ta se danes izraža v radikalnem protipolu razumarstva – to je v popolnem subjektivizmu (npr. glede spola, identitete), kjer je vse odvisno od mojega lastnega doživljanja – in v obračanju k vzhodnjaškim duhovnim praksam. Tako si vsaj sam pojasnjujem ta dva družbena pojava, ki se dogajata hkrati in sta pravzaprav nasprotna – torej racionalizem in subjektivizem – a očitno slednji ob hkratnem pojavu relativizma izhaja iz prvega, vsi omenjeni -izmi pa so, kot je videti, povezani z eno samo dolgo premico (ali morebiti krožnico).

Poleg tega ne moremo mimo tehnološkega napredka, ki je v zadnjih desetletjih svet spremenil morda hitreje kot karkoli doslej. Način delovanja mobilnih telefonov in drugih naprav, ki so mnogim otrokom dostopne praktično od rojstva, je bistveno drugačen od človekovega. Naprave delujejo kakor klavirske tipke – odzivajo se tako, kakor od njih zahtevamo – a človek, kot zopet piše Dostojevski v Zapiskih iz podtalja, ni klavirska tipka in ga ne moremo razumeti na tak način. Lahko mu podarimo vse, ga potopimo v morje sreče, pa se bo vseeno uprl in tvegal vse mogoče trpljenje le zato, da bo trmasto dokazal, da je človek – in ne klavirska tipka. To je princip, ki ga tehnologija pravzaprav negira, s tem nas odtuji od resnice in nam ustvari zgrešene predstave o realnosti. Dokaz za to je vedno več nasilja, posesivnosti in napačnih predstav o ljubezni v družinskih in partnerskih odnosih.

Epidemija je sprožilec teh in še marsikaterih drugih simptomov v naši družbi, še zdaleč pa ni glavni vzrok slabemu psihičnemu stanju mladih

Trije simptomi v naši družbi

Omenil sem, da trenutna epidemija dodatno razgalja problematiko duševnih težav, in ob tem mi pred oči stopajo vsaj tri reči, ki smo jih že odkrili ob pogledu v zgodovino. Prvič: ker se človek počuti, kot da ima nad svojim življenjem vedno manj nadzora, skuša na vse pretege dokazati, da je še vedno sam svoj, zato jalovo protestira in izraža svoj kompleks manjvrednosti. Drugič: prioritete odpiranja določenih ustanov in dejavnosti izjemno očitno dokazujejo praznost prevladujočega nihilizma, ki je v nas zakoreninjen tako globoko, da ga komaj še prepoznamo. Konec koncev gre pri mentalnih boleznih tudi za duhovni problem, ki ga v nakupovalnih centrih, medtem ko so zaprte cerkve, knjižnice, univerze, muzeji ..., ni moč rešiti. In tretjič: pogosto slišano utemeljevanje, da srečevanje, zumanje v virtualnem svetu lahko nadomesti živo resničnost (npr. v primeru bogoslužij, pa tudi vsega ostalega) me straši in se mi za naše dojemanje resničnosti in medsebojnih odnosov na daljši rok zdi pogubno. Realnost namreč vse preveč zreducira, popači in naravnost spodbuja udobje neiskrenosti.

Epidemija je torej sprožilec teh in še marsikaterih drugih simptomov v naši družbi, še zdaleč pa ni glavni vzrok slabemu psihičnemu stanju mladih, kakor to ni niti slovenska vlada z vsemi svojimi ukrepi, kot bi nekateri očitno radi prikazali. Razloge gre iskati globlje, pri izvoru, ki je (od izvirnega greha naprej) v prehodu v brezbožno družbo, v kateri je edini bog človek sam.

Zato je delna rešitev morda ponovno ustoličenje pravih kreposti, krščanske – odpuščanjske – moralne zapovedi v odnosu do drugih in Kristusa kot kralja vesoljstva. Kralja, ki je prevzel nase vse naše bolezni in njihovo usodnost premagal, kot je premagal samo smrt. A ker se to ne bo zgodilo v enem dnevu, je mladim najprej potrebno zavzeti pokončno, stoiško držo, ki se ne vznemirja preveč zaradi zunanjih okoliščin, na katere težko vpliva, ampak raje poskrbi za svojo notranjo pomirjenost.

Dokončno rešitev pa bo najti v brezmejnosti, polnosti rajske Ljubezni, ki vse in vsakogar gleda v luči neskončne darovanjske naklonjenosti. A te na zemlji žal ne bomo dočakali.