Eni so se reševali, drugi pa so jih napadali

Vinko Udovč opisuje umik Rupnikovega bataljona iz Cerkniške doline preko Rakitne do Notranjih Goric ter poskus obrambe pred Ljubljano pred napredujočo partizansko silo. Eni so se reševali, kot že večino časa med vojno, drugi pa napadali. 

V nadaljevanju objavljamo zapis Vinka Udovča o umiku Rupnikovega bataljona. 

»Za uvod nakazanega primera naj povem, kako sem na trgu /v Cerknici, 4. maja 1945/ razmišljal, ali bi morda lahko še kaj pobral od svojih številnih stvari. Hitro sem s pomočnikoma in desetarjem Tisljem uredil strojnice ter pohitel nazaj (poleg župnišča), da bi nekatere stvari zamenjal. V sosednji hiši spodaj (Tabor, št. 39) sem imel v hlevu konja, ki bi ga lahko oprtal in zajezdil. Toda žival se mi je smilila, kajti pot bo mogoče nepredvidljiva in bo morda vodila številnim težavam in negotovostim naproti. Zato sem hitel mimo te hiše nazaj proti trgu. Na trgu ni bilo nikogar več. Pot je vodila ob vratih četnega skladišča in ta vrata so bila na stežaj odprta. Pomislil sem, ali soborci morda niso česa pustili. Stopil sem noter in tipal ter brcal po tleh neke cunje in prazne vreče. Bilo je temno. Hotel sem ven, pa sem za vrati začutil nekaj tršega. Bili sta dve kilogramski konzervi. Hitro sem ju pograbil in šel 15 korakov na sredino trga. Začelo se je daniti in vse naokoli je vladal blaženi mir, tako spokojen, da bi ga jedel ... Toda ni bilo časa za omamo. Je to morda zatišje pred viharjem? Vrgel sem pogled po okoliških oknih, če so zaprta, sicer ... in držal pripravljen svoj nabiti angleški bren. Za pasom sem imel štil bombo in v torbici tri nabojnike. Pazljivo sem tako stal na sredini trga in pozorno opazoval v smeri mostu, kajti tudi sam sem menil, da so morda v bližini partizani iz Loške doline in ne s strani Rakeka.  

Umik iz Cerknice 

Tej idili sem moral narediti konec in pohitel sem proti Begunjam. Bil sem sam na cesti. Hodil sem po sredini ceste in bil prepričan, da bom nezaželenega gosta prehitel ... Prišel sem v predel gozda, in ker sem hitel, sem dohitel žensko s spečim otrokom v naročju. In prav to želim povedati. Ne meneč se zanjo, sem jo prehitel in odvrgel v jarek prvi kos bremena, deko. Tedaj se je ženska oglasila in vprašala, ali jo lahko pobere, ker je v naglici vzela samo otroka in planila iz hiše, kar se je na njej tudi videlo. Posvetilo se mi je, za kaj gre, in sem ji odgovoril, da jo vsekakor lahko pobere. Celo več, sam sem jo pobral in ji rekel, da dokler naju bo pot vodila skupaj, ji bom to pokrivalo nosil jaz. Med potjo je potarnala o našem nepredvidenem umiku, kar da bo gotovo mnoge, ki so se sicer bili pripravljeni umakniti z domobranci, zasačilo doma. Tako se je ta skupna pot končala na severnem koncu Begunj, kjer sem vstopil v vrste svojega bataljona, ki se je tam zbiral, in sem ji ob tem izročil dve odeji. Ona se je nato pridružila umikajočim civilistom. Bataljon in ostale čete so za tem kmalu odrinile proti Selščku, Otavam in dalje.  

Idili sem moral narediti konec in pohitel sem proti Begunjam. Bil sem sam na cesti. Hodil sem po sredini ceste in bil prepričan, da bom nezaželenega gosta prehitel ... 

Poslavljanja od sorodnikov 

Tako je lepega šmarničnega jutra na prvi petek Rupnikov bataljon odšel iz cerkniške kotline in znane Menišije z dobrimi ljudmi, iz zbirnega kraja pri Begunjah, in se začel vzpenjati proti Otavam. Verjetno ni bilo borca, ki se ne bi vsaj enkrat ozrl nazaj na te nepozabne kraje, na mogočno Slivnico, kjer je bilo prelito toliko znoja in krvi, ko smo se vse bolj oddaljevali ter znane dogodke zapirali vase.  

Pred Otavami so bataljon pričakali novomeški domobranci, ki so prišli z Blok, in smo se z njimi kolegialno pozdravljali. Bilo jih je za dve četi in ti sta se nato vključili v naš polk, ki ga je oblikoval in prevzemal Vuk Rupnik.  

Spotoma so fantje Notranjci za hip obiskovali sorodnike in znance ter se od njih poslavljali, ne da bi odgovorili na številna vprašanja opazujočih civilistov, kam gremo. Tako se je poslovil tudi prijatelj in borec 47. čete Ivan Doles s Pikovnika kar na stopnicah pred hišo, ker ni utegnil stopiti vanjo. 

Spotoma so fantje Notranjci za hip obiskovali sorodnike in znance ter se od njih poslavljali, ne da bi odgovorili na številna vprašanja opazujočih civilistov, kam gremo. 

Umik preko Rakitne  

Vijugasta gozdna pot je pripeljala do Rakitne. To enkratno visokogorsko vas smo mnogi videli prvič, a o njej veliko slišali, saj je dala številne odlične domobrance. Ti ljudje so poznali samo dom, gozd in cerkev. Bili so pravi vzor krščanskih ljudi. Obdani krog in krog z mogočnimi gozdovi ter pašniki so živeli svoje idilično planinsko življenje. Posebna zdrava klima in trdo delo jih je kalilo v jeklene ljudi, pa so pričo tega doživljali visoko starost.  

Skozi Rakitno se je vila nepregledna kolona vojakov in tudi civilistov, brez ustavljanja, kajti poveljstvo je hotelo čim prej priti na rob Ljubljanskega barja in tam razmestiti svoje čete. Na Zgornji Brezovici je prva ostala 17. četa, ostale pa so zasedle Preserje in Podpeč. Tega večera so čete zgodaj legle k počitku na senike, lope in podobno, da bi se kar najbolj odpočile in zlasti naspale. Tega dne je glavno krilo 29. hercegovske divizije zavzelo Logatec. Drugi partizanski prodor iz Kočevja pa se je bíl z domobranci v Ribniški dolini pri Grčaricah in Dolenji vasi.« 

Ti ljudje so poznali samo dom, gozd in cerkev. Bili so pravi vzor krščanskih ljudi. 

Narodni odbor 

maja dopoldne se je bataljon premaknil iz obrobja barja do Vnanjih Goric, kar se je naslednje dni pokazalo za ne najboljše. 17. četa je morala na pomoč Lehmanovi bojni skupini k Drenovemu Griču, da bi ustavili prodor Hercegovcev od Vrhnike po Tržaški cesti. 

V Ljubljani na Taboru je tega dne Narodni odbor uspel pripeljati svoje zamisli do sklepnega konca. To je sovpadlo s tem, da je nemška pokrajinska uprava v Ljubljanski pokrajini z generalom Rösenerjem na čelu predala oblast generalu Leonu Rupniku, on pa takoj naprej Narodnemu odboru. S tem je Narodni odbor dobil v roke ključ za prevzem oblasti in za nadaljnje državotvorne ukrepe.  

Narodni odbor je takoj po prevzemu oblasti sklenil, da slovensko domobranstvo preimenuje v Slovensko narodno vojsko, da bi tako podprt z vojaško silo drugačnega značaja to sporočil zahodnim zaveznikom ter jih hkrati pozval, naj čim prej zasedejo Slovenijo. Do tega časa pa da bo s svojo Slovensko narodno vojsko zadrževal jugopartizane pred Ljubljano. Obenem pa je nemško poveljstvo v Ljubljani skušal pridobiti, da bi mu ob svojem skorajšnjem umiku na Koroško, ker da ga več ne potrebuje, izročilo težko orožje, kajti Slovenska narodna vojska mu bo omogočila varen umik. Na to pa general Rösener ni hotel pristati. Zato je v nekaj primerih prišlo do nasilnega razoroževanja nemške vojske. S tem naj bi z nestrinjanjem Vuka Rupnika prenehali, poveljnik Krener je to pripombo upošteval in izdal ustrezen ukaz. Poleg navedenega naj bi po nekaterih vesteh Narodni odbor poslal brzojavko tudi kralju Petru II. s podobno vsebino kot zahodnima zaveznikoma. Vendar, kot vemo iz nadaljnjih dogodkov, ni to stanja v ničemer spremenilo. Bilo je prepozno.  

Veliki prelom 

Narodni odbor, ustanovili so ga že leta 1943, bi moral takrat podobno nastopiti, kot bi moral leta 1943 z organiziranjem prevzema italijanskega orožja, kajti italijanska kapitulacija je bila pričakovana, in ob pravem času z ustreznimi vojaškimi kadri poskrbeti za poveljstvo tako nad številnimi vaškimi stražami kot slovenskimi četniki in jih na ta način rešiti uničenja na Turjaku, v Grčaricah, na Osolniku, kot je to lokalno uspelo Vuku Rupniku na Dolenjskem. Distancirati bi se morali od Nemcev in se povezati z zahodnimi zavezniki, kajti takrat Josip Broz še ni imel sklenjenih kupčij z njimi. Jasno je, da bi se s takšnim dejanjem moral odreči lahkotnemu preživetju vojne, kar bi tudi spadalo v državotvorno dejanje, in uspeh ne bi izostal. Tako pa je vse do 28. aprila 1945 čemel v »podzemlju« in čakal »neomadeževan« ugodnega trenutka, da bi nastopil. Tedaj pa je menil, da je napočil njegov čas, in je 28. aprila in 3. maja tudi povsem javno zasedal in do 5. maja podal smernice tako doma kot v tujini.  

Civilisti, ki so po tajnih kanalih poslušali svetovne novice, so bili seznanjeni, da zahodni zavezniki prodirajo proti Koroški, in prvi so že pričeli zapuščati Ljubljano v smeri Koroške, kajti niso zaupali v partizansko oblast, ki se je ponujala na obzorju.  

Tega dne je postojnska partizanska ofenziva zasedla Vrhniko praktično brez bojev. Druga ofenziva od Kočevja pa je tega dne zasedla Ribniško dolino z Ribnico in nadaljevala proti Velikim Laščam.  

Narodni odbor je takoj po prevzemu oblasti sklenil, da slovensko domobranstvo preimenuje v Slovensko narodno vojsko, da bi tako podprt z vojaško silo drugačnega značaja to sporočil zahodnim zaveznikom ter jih hkrati pozval, naj čim prej zasedejo Slovenijo. 

Poskus obrambe 

»Popoldne je prišlo povelje, da mora Rupnikov bataljon nazaj v Borovnico in v strmine, da bi začasno zasedel planoto Pokojišča, Zavrha in Padeža. Do večera je bataljonu uspelo doseči te kraje. Toda to planoto je že imel v oblasti nasprotnik, ki je malo prej prispel iz Cerknice mimo Bezuljaka, da bi po tej poti čim prej zasedel pomembno, a zamaknjeno Borovnico. Boj je bil neizbežen. Bataljon ga je pogumno sprejel, ko se je začelo nočiti. Nasprotniku je pričela trda presti, zlasti pri Padežu, ker tega ni tam pričakoval. Po okoli polurnem boju so iz nasprotne, vzhodne strani Borovnice naši z raketami opozarjali na umik nazaj. Nismo mogli razumeti, kaj da se dogaja. Namreč od Vnanjih Goric priti tako daleč samo pozdravit nasprotnika je bilo le malo prehudo. Bataljonu je tedaj že poveljeval stotnik Ice Rihar, ki pa ni delal na lastno pest.  

Obramba pri Borovnici 

Noč je bila izredno temna in umik zelo naporen. 47. četa se je iz Pokojišča še najlažje umaknila v Borovnico. Težje je bilo 4. četi pri Zavrhu oziroma Malem Trebelniku (kota 807), ker se je morala umikati iz znanih bunkerjev po strmini v Laze. Izgleda, da povelje ni seglo do vsakega borca v tej četi, kajti gori je ostal strojničar Ivan Makovec, ki ni več uspel priti v stik z domobranci. Potem je postal skrivač.  

Še težje je bilo dvema vodoma 48. čete pri Padežu. Nihče ni namreč opazil signalov za umik. Verjetno so bili predaleč. Pozorna sta postala šele, ko je začel nasprotnik s Pokojišča (gotovo po glavni poti) osvetljevati nepoznan teren s posebnimi rdečimi raketami, visečimi v zraku. To je pomenilo vodoma, da nekaj ni v redu. Zapovedala sta umik po sila nevarnih strminah Pekla v temi in tišini. Mule so se pridrsale v dolino krvave po zadnjih plateh, kajti v sili razmer so morale biti otovorjene. Takrat smo lahko videli, kaj zmore mula.  

En vod 48. čete (Žužkov) je za razliko od ostalih ostal v dolini južno od Dražice, kjer je v okolici tamkajšnjega mlina postavil položaje sedmih lahkih strojnic in poslušal pokanje na Pokojišču. V mlinu so bili okoli polnoči eni celo deležni dobrih žgancev. Tam bi moral vod pričakati oba voda čete in zatem novo povelje. Vendar se je dogajalo drugače. 

Mule so se pridrsale v dolino krvave po zadnjih plateh, kajti v sili razmer so morale biti otovorjene. Takrat smo lahko videli, kaj zmore mula.  

Pri Notranjih Goricah 

6. maj. Po polnoči so bile vse tri čete na umiku s pokojiške planote, vendar vsaka po svoji poti. Tako je 4. četa prispela v ravnino pri Lazah in s 3. četo takoj pristopila k požigu skladišča streliva pri Dolu. 47. četa je tudi urejeno zapustila Pokojišče in se umaknila na ravnino ceste med Borovnico in Bregom, kjer so začasno obstale tudi druge tamkajšnje čete in poslušale hudo pokanje gorečega streliva. Le Žužkov vod pri mlinu ni spoznal situacije. Zato je opazoval, kako so se od Pokojišča bližale v zraku viseče rakete. Od zgoraj ni bilo slišati več nobenega pokanja. Nenadoma je že blizu doline vzletela nasprotna raketa in jo celo malo osvetlila. Tedaj je zaseda zunaj sporočila v mlin, kaj se dogaja. Namreč, v mlinu so za mizo sedeli vodnik in desetarji ter pri treh ženskah brili šale. Po sporočilu so se hitro poslovili in ocenili, da se nasprotnik nemoteno približuje Borovnici. Morda je bil že bliže kot Žužkov vod in spust v dolino mu je bil lažji. Toda ni poznal terena, zato je bil previden in si je svetil z raketami. Z oceno takšnega stanja je bil ukazan hiter umik v Borovnico, da bi prehiteli nasprotnika s hriba. Tako je Žužkov vod z vso močjo tekel, kar je bil prvi beg pred partizani. Bilo je sramotno, toda potrebno, kajti nihče ni poznal nasprotne moči, ki je vendarle morala biti neprimerno večja od Žužkovega voda. Tako je vod pravočasno pridrvel v Borovnico in nadaljeval proti Bregu. Tam je na cesti naletel na polno vojaštva, ki se je že pričelo urejevati ter mirno odhajati proti Podpeči in Notranjim Goricam, kjer se je ustavilo in zavzelo položaje. O dveh vodih 48. čete pa ni bilo ne duha ne sluha.

Od Borovnice proti Preserju 

Kaj se je dogajalo z dvema vodoma 48. čete? Tipaje sta pridrsala v dolino in pri Borovnici k sreči videla v zraku angleško raketo. Postalo jim je jasno, da nazaj ne moreta. Zato sta še v temi prešla na nasprotni breg in v okrilju gozda hitela po strmi rebri proti Bregu oziroma nad njim. Pri naselju Pako sta že hotela na cesto. Toda na Bregu sta, ker se je že toliko zdanilo in slišalo se je govorjenje, opazila razmeščanje nasprotnih zased. Zato sta morala nadaljevati po težavnem terenu in šele nekje pri železniški postaji Preserje sta se spustila na ravnino. Vendar jih je nasprotnik medtem od Paka opazil in streljal nanju, a za njima ni krenil. Tudi razdalja je bila že velika. V zvezi z nastalim položajem voda nista upala nadaljevati proti Podpeči po cesti, da ju ne bi nasprotnik, ki bi morda prispel od Rakitne, presenetil. Skratka, bilo je polno negotovosti. Zaradi tega sta se voda odločila oddaljiti od robov barja in se umikati po njem v smeri Notranjih Goric, če bi teren to dopuščal.«  

Nadaljevanje prihodnjič. 

(D201: 49-51)