[Leto pod črto] Ponižujoč odnos do žrtev pobojev si je prislužil opomin Evropskega parlamenta

80 let je v letu 2025 minilo od konca druge svetovne vojne, a prav toliko tudi od najbolj množičnih povojnih izvensodnih pobojev. Iztekajoče se leto na področju civilizacijske dolžnosti dostojnega pokopa mrtvih ni prineslo preboja. Prej nasprotno. Oblasti so s prenosom posmrtnih ostankov žrtev Macesnove gorice v kostnico pri Škofji Loki obšle želje svojcev in civilne družbe, ki si prizadevajo za pokop v Ljubljani. Predsednica republike Nataša Pirc Musar je na deklarativni ravni sicer opominjala na dolžnost naroda, da pokoplje svoje mrtve, toda njena dejanja niso sledila tem besedam, saj se v Kočevskem rogu ni udeležila tradicionalne slovesnosti v organizaciji Nove slovenske zaveze, pač pa se je žrtvam sama poklonila teden pred tem. Žarek upanja je na slovenski narod posijal iz Strasbourga, kjer je Evropski parlament poleti potrdil resolucijo o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji.

Mimo volje svojcev

Meni nič tebi nič se je na zadnji marčevski dan začel prenos posmrtnih ostankov iz prikritega grobišča Jama pod Macesnovo gorico iz kleti komunale v državno kostnico v Škofji Loki. Da sta tam mogoča prižig sveč in spoštljivo spominjanje, je odločitev pojasnil minister za obrambo Borut Sajovic. Predsednica republike pa je dodala, da je s tem zagotovljena vsaj začasna dostojna hramba posmrtnih ostankov teh žrtev.

A odločitev je razburila, verjetno pa še bolj užalostila svojce žrtev in predstavnike vladne komisije za reševanje vprašanja prikritih grobišč, ki jo vodi zgodovinar dr. Jože Dežman. Na srečanju pred tem so bili namreč svojci umrlih in predstavniki Katoliške cerkve soglasni, da se ne strinjajo s prenosom posmrtnih ostankov z ene na drugo začasno lokacijo, dokler ne bo odločeno o kraju, načinu in času dokončnega pokopa. Sajovic jih o svojih pogovorih z drugimi osebami ni seznanjal, čeprav gre za področje v pristojnosti komisije.

»Temu odločno nasprotujemo, saj gre za teptanje pravic žrtev in njihovih svojcev do osebnega groba kot tudi stališč strokovne javnosti, društev in vseh, saj gre za pravico, da se pokop enkrat za vselej opravi in rehabilitira žrtve, kot predvidevajo naš ustavni red in mednarodni dokumenti, ki jih je podpisala Slovenija,« je v imenu Združenja ob lipi sprave navedel dr. Janez Juhant. Nasprotovanje samovolji vlade so izrazili tudi v Novi slovenski zavezi.

Predsednica v Kočevski rog na svojo roko

Nataša Pirc Musar, ki je na deklarativni ravni že večkrat poudarila, da so bili povojni poboji zločin, ki ga je treba jasno obsoditi, dosti več od tega niti v letošnjem letu ni zmogla. Še več. Tradicionalne slovesnosti Nove slovenske zaveze, ki jo je ta pri jami pod Macesnovo gorico pripravila 7. junija, se ni udeležila, češ da je za ta dan že pred tem obljubila prisotnost na slovesnosti ob 80. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Ljubelj.

Namesto tega se je 3450 žrtvam Macesnove gorice poklonila dober teden pred tem, konec maja. Znova so bili razočarani pri Novi slovenski zavezi. Njen predsednik dr. Matija Ogrin je pozneje pojasnil, da so predsednico pisno prosili, naj ne uvede neke nove, ločene slovesnosti, pač pa naj se udeleži tiste, ki jo pripravljajo oni. Odgovora niso dobili.

Dr. Ogrin je sicer na slovesnosti 7. junija izpostavil notranjo vez med nastankom slovenske države in slovensko tradicijsko omiko, ki je bila za našo država bistvena. Iz tega notranjega jedra so Slovenci zavrgli komunistični sistem takoj, ko je prišla zgodovinska priložnost. »Zato je bila in je samostojna slovenska država tiho zmagoslavje pobitih,« je poudaril.

Pristop aktualnih oblasti do tega vprašanja pa je ob robu slovesnosti za Domovino opisal predsednik SDS Janez Janša, po mnenju katerega smo od sprave še daleč, ker se zanika resnica. »Smo še nekje pred civilizacijsko točko, na kateri se začne pogled v prihodnost,« je dejal Janša.

»Resnica je zmagala«

Morda je ta točka vsaj nekoliko bliže po 8. juliju. Takrat je Evropski parlament na plenarnem zasedanju v Strasbourgu potrdil resolucijo o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji. Kljub aktivnim poskusom zaustavljanja sprejemanja resolucije s strani slovenskih evroposlancev z levega pola, je ta prepričala 357 poslank in poslancev, 266 pa jih je bilo proti.

Za tragiko slovenske polpretekle zgodovine je tako izvedel tudi vsaj del evropske javnosti, razpravo o njej pa so zaznamovali tudi odmevni nastopi nekaterih tujih evroposlancev Švedski evroposlanec iz vrst Evropske ljudske stranke Tomas Tobe se je tako obregnil ob nespoštovanje žrtev komunizma v Sloveniji. »Grozljiva množična grobišča so resnična. In to ni le nespoštljivo do žrtev, ampak je tudi nevarno,« je opomnil.

Resnica je zmagala, resolucija je sprejeta. Za vedno bo postala del evropske zgodovine. Prej ali slej bo morala to dejstvo sprejeti tudi levica v Sloveniji,« je v odzivu navedla pobudnica resolucije, evropska poslanka Romana Tomc. Dokument je sicer nastal na podlagi peticije s prvopodpisanim zgodovinarjem dr. Mitjo Ferencem, ki so jo v Evropski parlament vložili predlani, potem ko je vlada ukinila 17. maj kot nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja.

Pritisk na oblast

Resolucija popisuje zgodovinska dejstva, povezana z ideološko represijo in hudimi kršitvami človekovih pravic tistih, ki so se upirali komunističnemu sistemu. Prav tako dokument navaja podatke o izvensodnih pobojih po koncu vojne, »Hudodelstva zoper človečnost ne zastarajo,« navaja resolucija in poudarja, da jih je treba po istih merilih presojati, tudi ko gre za delovanje jugoslovanskih komunističnih oblasti.

Obsoditi bi bilo treba vse totalitarne režime, njihovih simbolov pa se ne bi smelo poveličevati. Žrtve druge svetovne vojne in povojnega nasilja komunističnih oblasti v Sloveniji bi bilo treba pokopati na ustrezen in dostojen način, med drugim piše v resoluciji.

Dokument slovenskih levih oblasti po pričakovanjih ni preveč ganil. Bo pa ne glede na barvo prihodnje vlade predstavljal pritisk na oblasti, da tudi na politični ravni obsodijo vse totalitarizme, vsem njihovim žrtvam pa priznajo pravico do groba in spomina.