Etienne de Montety: Civilizacija, ki je močna v svojih prepričanjih, lažje integrira priseljence (2. del)

Potem ko smo v prvem delu intervjuja s pisateljem, novinarjem in urednikom časnika Le Figaro Etiennom de Montetyjem govorili o tem, kako se mlad človek razvije iz običajnega najstnika v terorista, kakšen je pravi značaj islama in zakaj mnogi muslimani sodobno družbo vidijo kot pekel, tokrat beseda teče o krizi Cerkve, migrantskih politikah in medijskem svetu Francije.

Franciji so nekoč rekli prva hči Cerkve, danes se zdi, da njeno krščanstvo umira. Po drugi strani pa ima precej tradicionalnih katoliških skupnosti, ki rastejo. Ali vidite to kot naraven odziv? Kaj počnejo drugače, kar bolj privlači mlade — morda na podoben način kot islam like v vaši knjigi …? So nekaj lepega in rastočega ali nekaj, kar lahko vodi v ekstremizem?

Mislim, da imamo v Franciji versko krizo in krizo Cerkve, seveda, vendar – kot pravi pregovor: drevo pade s truščem, raste pa v tišini ... Zelo veliki deli religije izginjajo, nastajajo pa mnoge male skupnosti, zelo diskretne, včasih zelo majhne, s čudovitimi primeri. So nekatere male skupine, romanja, mislim, da je veliko neke vrste tihe vere, ljudske vere, brez kakršnegakoli javnega izraza: samo maša, romanja, srečanja. In ta del religije je morda bolj tradicionalen, bolj identitaren, ker je svet tak. Vsak želi nekaj biti in nekaj pokazati. To je sodobni svet. Na primer v Franciji, v regiji Bretanija, ljudje zelo ponosno rečejo: sem Francoz in sem Bretonec. Gre za novo znamenje identitete.

To je nov pojav v Franciji, kajti Francija je bila zelo enotna – bil si Francoz – danes pa si denimo mož iz Bretanje ali Provanse, tudi katoličan. Potreba po tem, da nekdo si, je zelo močna. Gre za neko znamenje sodobnega časa. Tako da – skupnosti z močno identiteto so zelo uspešne v Franciji. To je dobra stvar, seveda, za mlade je zelo pomembno, da pripadajo močni skupnosti z močno identiteto. Problem je ne zapreti se preveč, kajti poslanstvo krščanstva je biti odprt, iti v svet in družbo.

V Franciji je na primer danes veliko duhovnikov s talarjem, medtem ko so 20 ali 30 let duhovniki večinoma nosili samo križec. In tu ne gre za radikalizem ali ekstremizem, ampak preprosto identiteto. »Sem duhovnik, poglej mojo obleko.« Samo za to gre. Stari ljudje imajo občutek, da je veliko radikalnih duhovnikov. Ampak želijo samo pokazati, da so duhovniki. Skratka, resnična tendenca je identiteta.

 Potreba po tem, da nekdo si, je zelo močna. Gre za neko znamenje sodobnega časa. 

Morda še beseda ali dve o politiki. Zdi se, da so za nekatere like v vaši knjigi in tudi mnoge mlade danes ideali, na katere je postavljena sodobna zahodna družba, ideali francoske revolucije, preživeti. Ali zahodna kultura lahko preživi s temi idejami kot svojim jedrom? Idejami sekularne države?

Če nekateri pravijo, da je Zahod v zatonu, kakšno vlogo pri tem igrajo migracije? Ali so odločilni faktor, ki ruši ustaljeno družbo, ali je za to kriv Zahod sam?

Migracije so dejstvo. Zaradi vojn, zaradi podnebne krize v Afriki. Gre za svetovni problem, so dejstvo in revolucija za civilizacijo, seveda. Z migracijami prihaja nova religija, nov način življenja in vse skupaj bo počasen, težek proces. A gre za dejstvo, nihče jih ne more kar ustaviti. Izziv za Evropejce je, da integriramo to populacijo. In civilizacija, ki je močna v svojem prepričanju, lažje integrira. Mislim, da ima musliman raje družbo z močnimi kot s tihimi tradicijami. Poznam muslimane, imam veliko pogovorov z njimi – sem katoličan, oni to vedo in radi se z mano pogovarjajo o Bogu, o ekologiji, o bioetiki, ne marajo pa državljana brez prepričanja, bojijo se ga.

Civilizacija, ki je močna v svojem prepričanju, lažje integrira.

Zanimivo, saj je predstava povprečnega sodobnega kristjana, da lahko zmanjšamo konflikte med religijami ravno tako, da opustimo svoja trdna prepričanja. Je to res prava pot do sobivanja?

Mislim, da vsak lahko hkrati ima trdno prepričanje in je toleranten. Moje prepričanje je trdno, a lahko sprejmem, poslušam prepričanje nekoga drugega. Kristjanova prva naravnanost je ljubezen, dobrota. A sem prepričan, da je pogovor med kristjanom in muslimanom s trdnimi prepričanji dober. Ker za vernike obstaja skupen pogled na svet – je Bog, je neka etika, spoštovanje sveta, spoštovanje življenja, odklanjanje splava ... je skupna morala. Imata torej neko vsebino za razpravo. Problem je, da je sodobna družba organizirana po ločenih skupnostih; dvomim, da kristjan sreča veliko muslimanov in obratno, vsak je v svoji soseski, svoji župniji itd., ne srečuje nikogar drugega. Seveda so neka združenja, a večinska populacija ne srečuje druge skupnosti. Imam prijatelje, ki so včasih zelo previdni in prestrašeni.

Ali v zadnjih letih vidite veliko spremembo v javnem mnenju glede imigracije in integracije muslimanov?

Francoska populacija je velikodušna, vendar je postala zaskrbljena zaradi dogodkov, kot so teroristični napadi. A pomembna je razlika med miroljubnimi ljudmi, miroljubnimi muslimani in migranti ter nekaterimi ekstremisti. Težava so teroristični napadi, umori itd. A ni povezav med tem dvojim.

Torej mislite, da odgovor ni v strožjem pristopu do migracij?

Mislim, da je glavni problem integrirati populacijo. Delam pri združenju, ki uči francoski jezik, kulturo in civilizacijo migrante iz Afganistana, Sirije … Ni težav. Ker je naš odgovor močan: govôri francosko, rad imej Francijo, uči se francosko zgodovino, francoske tradicije, francosko kulturo. Dve leti kasneje postanejo dobri Francozi s svojo lastno preteklostjo, seveda. Ampak da bi dobro integrirali, je nujno, da nadzorujemo, da omejujemo imigracijo. Gre pa za zelo kompleksno temo. Mislim, da je zelo pomembna politika za integracijo preko šole, združenj itd.

Zaključiva z drugo temo. Delate za uspešen časnik s častitljivo tradicijo in pogledom, ki je blizu konservativnim stališčem. Kako bi opisali stanje medijev v Franciji in kako je delati za tako medijsko hišo?

V Sloveniji imamo stik z islamom v sodobnem veku že nekaj časa, sploh preko migrantov iz bivše Jugoslavije. Zdi se, da so se ti integrirali relativno uspešno, v zadnjih mesecih pa skupaj s precej povečanim številom migrantov v prestolnici spremljamo tudi povečanje kriminala, posebej spolnih napadov. Ljudje so v zadnjem času postali veliko bolj prestrašeni, zdi se, da bomo morali določene navade spremeniti. V Franciji je situacija že nekaj časa drugačna. Kaj bi sporočili Slovencem?

Migracija je dejstvo, nemogoče si je predstavljati Evropo brez migrantov. Mislim, da je nemogoče živeti z zidovi, zato je to dejstvo. Organizirajmo najboljšo organizacijo za integracijo ljudi. Ni povezave med kriminalom in migranti, nekateri migranti so kriminalci, a vsi kriminalci niso migranti. Ne gre za isto stvar. A res je, gre za revolucijo, kataklizmo, potres za evropsko civilizacijo. Integrirajmo jih bolje in bolje s slovensko tradicijo, s krščansko tradicijo.

Poznam nekaj muslimanov, ki so spoznali Jezusa Kristusa. Nekaterim od njih so se življenja spremenila. Poznam enega, ki mi je rekel: Spoznal sem Jezusa Kristusa in zdaj nisem več antisemit. Jezus Kristus mi pomaga sprejeti Jude, moja muslimanska tradicija pa hoče, da jih sovražim. To je torej zelo pomembna revolucija zanj, spreobrniti se v krščanstvo.

In krščanstvo je najbrž del te integracije, zelo pomemben del. A seveda je skrivnost, zakaj je spoznal Jezusa Kristusa, skrivnost življenja. Mislim, da kristjani, krščanska cerkev, katoliki morajo srečati muslimane in oznaniti Jezusa Kristusa. To je naraven odnos, moja vera je Jezus Kristus.

Vendar, ali v svoje integracijske programe lahko vključite krščanstvo? Predstavljam si, da bi denimo država pod levo vlado migrante raje poučevala o kakih drugih »vrednotah«?

Mislim, da krščanstva kultura spada v evropsko kulturo. In je za vse, ne le za državne urade, ampak za vse. V našem združenju smo rekli, da je francoska kultura krščanska kultura. Pa ne gre za krščansko združenje. Vendar gremo z migranti na Mont Saint Michel, v Notre Dame, da odkrijejo arhitekturo … in ni nobenega problema. Francoski sistem ne integrira krščanske vere v izobrazbo, seveda, a vseeno … Lansko poletje sem bil v avtu in srečal nekoga, ki je štopal, ustavil sem in bil je musliman. Imela sva zelo močno diskusijo o krščanstvu in islamu in govoril mi je, da smo ljudje sužnji Boga, jaz pa sem mu rekel, ne, zame nismo sužnji, smo otroci Boga.

Moja krščanska proti njegovi islamski tradiciji. In imela sva zelo močno, ne nasilno, ampak intenzivno diskusijo, bilo je zelo zanimivo. In zapustil je moj avto, rekel na svidenje, Bog te blagoslovi ... Mislim, da je normalno, da se pogovarjamo, postavljamo nasproti svoje tradicije. In ni bil šokiran, seveda, zelo so ga zanimali moji pogledi.