Evropska država, za katero je domovina pod Alpami pravi raj svobode

16. junija zvečer smo z domačim župnikom sedeli v dnevni sobi in se ob čaju pogovarjali o posledicah epidemije za Cerkev na Škotskem. Potožil je, da se v cerkev povečini vračajo le mlajši, medtem ko starejši pogosto ostajajo doma. Pa ne, da bi to želeli - še vedno jih je strah vrnitve v družbo. Sam je to pripisal vplivu državne radiotelevizije (BBC): “Za večino starejših je BBC edini vir informacij. Če ves čas poslušajo o tem, koliko primerov je bilo zabeleženih, ni čudno, da so povsem prestrašeni”.

Kasneje istega dne je na stadionu Wembley v Londonu več kot 20 000 navijačev spremljalo nogometno tekmo med Anglijo in Škotsko, čemur je kmalu sledil nov val obolelih z indijsko (delta) različico virusa. Vsa nogometna norija je pozornemu očesu lahko razgalila prepad med vladnim pristopom k boju z epidemijo in doseženimi rezultati.

Demokracija brez opozicije

Če ima vlada v Sloveniji neprijetno nalogo krmariti med obvladovanjem epidemije in odbijanjem obtožb o represiji, so vlade na Otoku v zelo prijetnem položaju. Še v Angliji, trdnjavi klasičnega liberalizma, se konservativcu Borisu Johnsonu ni treba bati za svoj stolček. Leva opozicija noče nasprotovati načinu vladnega spopada z epidemijo, saj bi sama uvedla podobne, če ne še hujše ukrepe. Mnogi konservativni poslanci so sicer kritični do Johnsonovega pristopa in opozarjajo, da je vlada prekoračila meje razumnega. Toda po zadnjem volilnem uspehu od konservativcev ni pričakovati, da bi tvegali z menjavo vodstva.



Lokalne vlade v Walesu, na Škotskem in Severnem Irskem so doživele še manj nasprotovanja opozicije. Izvršna oblast je imela tako po celem Združenem kraljestvu skoraj povsem proste roke - seveda vse v imenu zaščite javnega zdravstva in solidarnosti z najbolj izpostavljenim delavci, s starejšimi in z ranljivimi.

Na trenutke se je zdelo, da je domovina pod Alpami pravi raj svobode.

Državni propagandni aparat

Levji delež zaslug za uspeh britanskih vlad pripada medijem, ki so svojo vlogo odigrali skoraj brezhibno. BBC je dnevno obveščal prebivalstvo o številu novih primerov, o številu hospitalizacij in smrti. Objavljal je zgodbe ljudi, ki jih je močno prizadela dolga bolezen, ločitev od svojcev in vsesplošna negotovost. Različni strokovnjaki so dobivali veliko priložnosti, da so izrazili svojo zaskrbljenost nad stanjem v državi in pozivali k previdnosti. Ko se je Evropska zveza spraševala o varnosti cepiva AstraZenece, je bilo v britanskih medijih komaj kaj zaslediti o njegovih stranskih učinkih. Cepivo, ki je bilo razvito in izdelano na Otoku, je postalo pravi narodni ponos. BBC je zatrjeval, da je cepivo učinkovito in da njene “koristi odtehtajo tveganja”. Zares, redkokatera vlada si lahko omisli boljši propagandni kanal.

Levji delež zaslug za uspeh britanskih vlad pripada medijem, ki so svojo vlogo odigrali skoraj brezhibno.

Po dobrem letu je ta medijska vojna proti virusu dosegla otipljive rezultate, ki pa se ne ujemajo s pričakovanji. Vlada je upala, da bo skupni boj proti epidemiji ljudi združil v solidarnosti in sodelovanju, dokler nam ne bo cepivo omogočilo vrnitve v normalno stanje. Namesto tega je družbo še bolj razdelil.

Če je hiša sama proti sebi razdeljena ...

Na eni strani imamo ljudi, ki svarijo pred ponovnim odprtjem države, odpravo obvezne uporabe mask in ostalih zaščitnih ukrepov (link, link). V veliki meri gre tu za starejše in zdravstveno osebje, ki so bili v prvem delu epidemije resda najbolj ogroženi, a so sedaj že polno cepljeni. Za svarila k previdnosti imajo različne razloge: od strahu za svojce in prijatelje preko skrbi za zaposlene vse do tistih, ki sledijo vsakemu vladnemu priporočilu iz gole politične zvestobe.

Na drugi strani pa so tisti, ki so med splošnim zaprtjem države nejevoljno stisnili zobe v upanju, da se bodo obljube o cepljenju (ki je v Združenem kraljestvu zares hitro napredovalo) kmalu uresničile. Ko pa so mediji poročali o velikanskem uspehu cepljenja, v isti sapi pa pritrjevali politikom o nujnosti nadaljnjih omejitev, so se tej neprestani dvoličnosti uprli - ali se je preprosto naveličali. Skoraj 90 % odraslega prebivalstva je že dobilo vsaj prvi odmerek cepiva, zato je razumljiva njihova frustracija nad neizpolnjenimi obljubami in neprestanim sklicevanjem na solidarnost in previdnost. Ni čudno, da se jim je mudilo na nogometni stadion, virus gor ali dol.

Skratka

Več kot očitno je neprestano prigovarjanje ljudem, da so ogroženi, opravilo svoje. Tisti, zaradi katerih smo bili mesece zaprti v stanovanja, sedaj nočejo, da družba ponovno zaživi. Ljudje so vzljubili jarem, ki jim ga je nadela država, in se ga nočejo znebiti. Tako se bojijo smrti, da ne želijo več živeti.

Hvala Bogu imamo vsaj nogomet. V nedeljo bo finale evropskega prvenstva v nogometu v živo spremljalo na desettisoče navijačev. Naj nas spominjajo, da so na svetu še stvari, za katere je vredno tvegati zdravje.