Evropski volivci dali jasen signal: dovolj je z brezglavim zelenim prehodom in vsiljevanjem levičarske agende

Po preštetih glasovih po nedeljskih volitvah je jasno, da so hud udarec dosegli liberalci, ki so izgubili kar 23 mest, in Zeleni, ki so se zmanjšali za 18 mest v Evropskem parlamentu. Na drugi strani so se okrepile skupine v desnem delu Evropskega parlamenta, kar pa, vsaj zaenkrat, ne prinaša drastičnih sprememb, saj večino v parlamentu drži leva sredina, stranke desnice pa so tudi medsebojno bolj razdeljene.

A signal, ki so ga podali evropski volivci, je jasen: Evropejci imajo dovolj levičarske agende, posebej dragega in neučinkovitega zelenega prehoda, nenadzorovanih migracij in vsiljevanja skrajnih agend, ki smo jim bili priča v zadnjih letih.

Po nedeljskih volitvah je slika bodočega Evropskega parlamenta bolj ali manj jasna, ne pa še tudi dokončna.

Najmočnejša znova EPP, večina v parlamentu nespremenjena

Evropska ljudska stranka (EPP) je znova najmočnejša sila Evrope, prednost pred glavnima zasledovalcema pa je še povečala. Okrepljena z desetimi dodatnimi glasovi ima 186 glasov, medtem ko jih imajo Socialisti (S&D) 135, štiri manj kot do sedaj. Najhujši poraz so doživeli liberalci (Renew Europe, RE), ki ostajajo pri 79 sedežih, 23 manj kot do sedaj. Kljub temu tri največje skupine, ki so tudi do sedaj imele neformalno koalicijo, ohranjajo večino vseh poslancev.

Evropski konservativci (ECR) so predvsem na račun dobrega rezultata Giorgie Meloni v Italiji dosegli četrto mesto s štirimi dodatnimi poslanci, skupno jih imajo 73, še bolj desna Identiteta in demokracija (ID) jih ima 58, kar je devet ve,č in to brez nedavno izključene Alternative za Nemčijo (AFD), ki je s 15 mesti trenutno med nepovezanimi poslanci.

Po deležu glasov so največ izgubili Zeleni, ki so manjši za 18 mest in imajo 53 poslancev, skrajna levica je izgubila enega in ostaja najmanjša sila pri 36 poslancih. Razporeditev med strankami se utegne še spremeniti, saj bi lahko nekateri poslanci menjali skupino, predvsem pa se bodo nekatere nove stranke in nepovezani poslanci še pridružili obstoječim skupinam, lahko se zgodi tudi, da nastane kakšna nova. Za to je sicer potrebnih vsaj 23 poslancev iz vsaj sedmih držav.

Obrat v desno in težave s sodelovanjem

Čeprav je dejstvo, da se je Evropa obrnila nekoliko v desno, pa ta obrat nikakor ni tako dramatičen, kot so strašili nekateri analitiki pred volitvami. Sile desno od sredine nikakor ne morejo sestaviti večine brez vsaj ene leve stranke, poleg tega pa je evropska desnica tudi precej razdeljena. Najbolj desna skupina ID ima namreč zaradi narave njenih članic precej težav s sodelovanjem med seboj, kar kaže tudi nedavna izključitev druge največje članice AFD tik pred volitvami. Da o sodelovanju z drugimi niti ne govorimo.

Po drugi strani imata težave s sodelovanjem tudi EPP in ECR, kar je sicer pogojeno predvsem s poljsko notranjo politiko. Med vodilnimi v ECR je namreč stranka Zakon in pravičnost, ki jo vodi Jaroslaw Kaczyinski, ki je v poljski politiki osrednji rival Donalda Tuska, trenutnega poljskega premierja, ki je eden vodilnih politikov EPP. Se je pa z uspehom Bratov Italije Giorgie Meloni možnost za sodelovanje med skupinama povečala, saj ima Melonijeva dobre odnose z Ursulo von der Leyen, stranka pa kot največja prevzema vodenje skupine ECR.

Kakšno bo sodelovanje med strankama, bo predvsem odvisno od vzdušja znotraj EPP, ki je mešanica zelo različnih strank sredine. A jasno je, da dobršen del poslancev EPP s trenutno koalicijo, ki sega zgolj na levo, ni zadovoljen. Če bo aktualna predsednica Evropske komisije in spitzenkandidatka EPP Von der Leyenova želela pridobiti še en mandat, bo morala najprej pridobiti zaupanje znotraj lastne skupine.

Volitve za predsednika komisije so v Evropskem parlamentu tajne, že pred petimi leti pa ni dobila vseh glasov koalicijskih strank EPP, S&D in RE. Predvsem v EPP se je že na marčevskem kongresu v Bukarešti pokazalo, da je dobila le 400 glasov podpore od skoraj 800 prisotnih delegatov. 89 jih je bilo proti, večina ostalih pa ni glasovala. Brez očitne spremembe politike izvolitev nikakor ni zagotovljena.

Skrajna desnica?

Ursulo von der Leyen tako čakajo naporna pogajanja, saj mora zadovoljiti raznoliko bazo znotraj lastne skupine, poleg tega pa v koaliciji povezati vsaj še socialiste, brez katerih tudi skoraj ne more biti koalicije, in po možnosti ECR, ki ga slednji pogosto označujejo za skrajno desnico.

Kako zelo je sicer ta termin zlorabljen v zadnjem času, kaže zgolj pogled na to, za kaj se »skrajna desnica« v ECR zavzema. Med osrednjimi točkami njihove ideologije najdemo svobodno gospodarsko pobudo in zmanjšanje birokracije, osebno svobodo, demokratično odgovornost, energetsko varnost, vrednoto družine kot temelj družbe, spoštovanje subsidiarnosti in suverenosti držav, revitalizacija zveze NATO, učinkovit nadzor nad migracijami in preprečevanje zlorabe azilnega sistema ter učinkovite javne storitve. Prav ničesar, kar bi lahko iskreno označili za skrajno.

Po drugi strani se pogosto spregleda totalitarno naravo nekaterih strank na levi, ki izvirajo iz komunistične ideologije, precej radikalno politiko tako na področju zelenega prehoda kot identitetne politike in migracij pa so v zadnjem mandatu vodili socialisti.

S predlagano uredbo o pesticidih so dobršnemu delu evropskih kmetij skoraj povsem preprečili kmetovanje, da o drugih težavah kmetov, zaradi katerih so spomladi masovno protestirali, niti ne govorimo. Podobno na področju identitetne politike, kjer se prebujenska (woke) ideologija širi v vse pore družbe, birokracija in omejitve pa slabijo gospodarstvo in dvigujejo cene, še posebej nepremičnin.

Mladi volivci izvedli zasuk v desno

Sprememba, ki jo kažejo rezultati evropskih volitev, je v veliki meri odgovor mladih volivcev, ki so prejšnjič volili predvsem Zelene in socialiste, tokrat pa v velikem številu svoj glas namenili desnim strankam, saj zaznavajo, da politika zelenega prehoda ne deluje, hkrati pa so jim temeljne dobrine, kot so stanovanja in mobilnost, vse manj dosegljive. Posebej moški del volilnega telesa, pa tudi ženske, vse bolj udarjajo tudi nove spolne norme in woke ideologija, ki je v veliki meri šla predaleč. Odgovor, ki ga ponuja levica in Zeleni, je v glavnem višanje davkov, nenadzorovane migracije in razorožitev Evrope v času, ko na njenem pragu divja vojna, njena mesta vse bolj okupirajo ilegalni migranti, njeno gospodarstvo pa postaja vse manj konkurenčno.

Čeprav se zdi, da je glavnina v Evropskem parlamentu ostala podobna – brez vsaj kakšne leve stranke ni večine, je spremembe vendarle pričakovati. EPP je v dobršni meri že zaznala potrebo, da se vrne h koreninam. Napoveduje konec brezglavega zelenega prehoda in več poudarka na evropski obrambi. Tudi migrantski dogovor bi lahko še nekoliko dodelali.

Ne glede na koalicijo v Evropskem parlamentu pa je jasno tudi, da bo drugačna politična slika v Evropskem svetu. Francoski predsednik Emmanuel Macron je po hudem porazu svoje stranke (dobila je le 15% glasov) že prevzel odgovornost in razpustil parlament. S to potezo šoka skuša ublažiti politični poraz, a kaj lahko se zgodi, da mu bo premierja imenoval Nacionalni zbor, kar bi Macronovo pozicijo v Evropi močno oslabilo. Oslabljen je tudi nemški kancler Olaf Scholz, katerega koalicija je prav tako kolosalno izgubila. Tudi španski socialistični premier Pedro Sanchez je za las izgubil proti Ljudski stranki (EPP), medtem ko je italijanska premierka Meloni na evropskih volitvah svoj položaj utrdila.

Tudi na Evropskem svetu bo tako pričakovano nekoliko več prostora dobila zmernejša, sredinska politika. Evropski obrat v desno tako pomeni predvsem popravek smeri iz izrazito levičarske ideologije zadnjega mandata nekoliko bolj v smer evropskih vrednot, na katerih je bila zgrajena Evropska unija. In to niso prepoved slamic, urejanje zamaškov plastenk, splav in LGBTQ, pač pa mir, razvoj, blaginja in varnost.