Evropsko srečanje mladih dokazalo, da v Sloveniji še obstaja upanje, čeprav vam mediji tega ne bodo pokazali

Foto: Tomo Strle, Citrus
POSLUŠAJ ČLANEK

Leto 2023 je slovenska Cerkev zaključila v velikem slogu. V sodelovanju z vsemi krščanskimi cerkvami so pod okriljem ekumenske skupnosti bratov iz Taizeja organizirali Evropsko srečanje mladih oz. romanje zaupanja na Zemlji.

Slovenska povezanost s Taizejskimi brati sega v zgodovino že več desetletij pred osamosvojitvijo in prav Ljubljana je bila tisto mesto, ki je leta 1987 gostilo zgodovinsko srečanje vzhoda in zahoda. Slovenci se že leta v sorazmerno velikih številkah (glede na velikost naroda) udeležujemo novoletnih taizejskih srečanj in v aktivnih in nekdanjih romarjih je gorela velika želja, da bi gostoljubje predali naprej tudi sami.

Organizacija ena najboljših v zadnjih letih

Letos smo dobili priložnost in sodeč po pogovorih z množico različnih udeležencev ter njihovih odzivih smo se več kot izkazali. Drži, da je zadnja leta udeležba nekoliko manjša, a so zato na vrsto prišla tudi manjša evropska mesta. Prihodnje leto bo srečanje gostil estonski Talinn.

Še lani, ko se je izvedelo, da bo srečanje letos v Ljubljani, so bili nekateri skeptični, če smo kristjani v Ljubljani ter Katoliška mladina kot eden osrednjih partnerjev pri organizaciji projekta zmožni organizirati takšen dogodek. Nekaj časa je tudi kazalo, da se gostiteljske družine nabirajo prepočasi, da bo huda težava organizacija prevoza in da se bo za novo leto zaradi prenove glavne ljubljanske železniške in avtobusne postaje zgodil prometni kolaps.

Foto: Tomo Strle, Citrus

Prometni kolaps se je nato zamaknil v januar, vse ostalo pa se je rešilo. Pomenljive so besede dveh parov s Poljske, za katera je bilo to že deseto srečanje in ocenjujeta, da je bila na tokratnem organizacija najboljša doslej.

To je veljalo tako za program, ki je potekal po župnijah, kot celostno organizacijo dogodka. Ljudje so se izkazali in na široko odprli vrata svojih domov ter tako zagotovili, da so praktično vsi romarji imeli gostiteljsko družino, pri kateri so bivali. Ljubljanski potniški promet je uspešno zvozil vse romarje v Stožice in nazaj, organizacijsko bi težko našli kakšno večjo napako, ki bi pokvarila vtis.

Tukaj velja omeniti opažanje druge poljske romarke, ki ocenjuje, da imamo Slovenci ravno prav »nemške« organiziranosti, da pripravimo dober načrt, in ravno prav »slovanske« spontanosti in zmožnosti improvizacije, da smo se zmožni hitro in dobro prilagoditi, kadar ne gre vse po planu. Veliko navdušenje je bilo tudi nad gostoljubjem, kulturo, znanjem jezikov in predanostjo organizaciji.

Velja omeniti opažanje poljske romarke, ki ocenjuje, da imamo Slovenci ravno prav »nemške« organiziranosti, da pripravimo dober načrt, in ravno prav »slovanske« spontanosti in zmožnosti improvizacije, da smo se zmožni hitro in dobro prilagoditi, kadar ne gre vse po planu.

Priložnost za rast

Koliko sadov bo srečanje pustilo na dolgi rok, bo pokazal šele čas, zagotovo pa lahko že danes ocenimo, da je bilo posejano dobro seme. Za pripravo srečanja so se na lokalni ravni povezovale različne skupine in dogodku so se pridružili tudi mnogi ljudje, ki v župnijah prej niso bili posebej aktivni. Podobno velja tudi za višjo raven, kjer so morale skupaj stopiti različne cerkve in verske skupnosti. To je pomemben prvi korak in temelj za morebitno nadaljnje sodelovanje.

Zdaj pa je na vseh akterjih, da ne ostane pri zgolj pri prvem koraku in da na ta temelj postavimo kaj novega – da se to sodelovanje ohrani, neguje in nadaljuje.

Foto: Tomo Strle, Citrus

Romarji iz različnih koncev Evrope so nam lahko tudi zgled, da se vprašamo o svojem odnosu do vere, do svetega. Navdihujoče je videti predvsem Poljake, Ukrajince in Beloruse, s kakšnim spoštovanjem pristopajo do svetih stvari, kot je sv. maša, obhajilo, bogoslužni prostor – kar pokažejo tako z gestami, kot sta klečanje in tišina, besedami in obleko. Čeprav kot romarji potujejo z nahrbtnikom, za molitev in festival narodov oblečejo zlikano srajco.

Pogovorne skupine, taizejske molitve in razmišljanja nas, letos še posebej, vabijo k poslušanju in življenju v skupnosti, ne pa vpitju in govorjenju drug mimo drugega, ki ga opažamo pogosto v sodobnem svetu, še posebej glede družbenih in političnih tem.

Navdihujoče je videti predvsem Poljake, Ukrajince in Beloruse, s kakšnim spoštovanjem pristopajo do svetih stvari kot je sv. maša, obhajilo, bogoslužni prostor – kar pokažejo tako z gestami kot sta klečanje in tišina, besedami in obleko

Zaradi ignorance medijev se pomena dogodka marsikdo ne zaveda

Opozoriti velja tudi na to, da se verjetno večina Slovencev niti ne zaveda, kako pomemben dogodek je ta konec leta gostila Ljubljana. Poslanice dogodku na pot so poslali številni verski, pa tudi pomembni politični voditelji, od papeža Frančiška do generalnega sekretarja OZN Antonia Guteresa in predsednice evropske komisije Ursule von der Leyen.

Zaradi specifike slovenske medijske krajine pa se dogodek širše javnosti ni dotaknil do takšne mere, kot bi se je lahko. Nacionalna RTV je denimo dogodku na njegov prvi dan namenila zadnje mesto v osrednji informativni oddaji TV Dnevnik, naslednje dni pa dogajanje povsem ignorirala.

Foto: Tomo Strle, Citrus

Kljub temu so večerne molitve v dvorani Stožice privabile tudi množico domačih udeležencev. 30. decembra, jih je bilo 8.000. Med slovenskimi kristjani je dogodek tako močno odmeval, žal pa v veliki meri zaradi medijske blokade ni dosegel širše skupnosti. Ljubljana, za razliko od nekaterih drugih gostiteljskih mest, tako s taizejskim srečanjem ni dihala kot celota, ampak le njeno krščansko pljučno krilo, čeprav je smisel takšnega dogodka ustvarjanje skupnosti in povezovanje celotnega mesta z okolico, tudi vernih in tistih manj vernih ter povsem nevernih.

Slovenski mediji so predvsem te slednje za to precej prikrajšali. Se bojijo, da bi koga utegnilo kaj nagovoriti, da bi se veri približal, ali so uredniki, ki določajo teme, tako zelo nerazgledani, ko gre za z vero povezane dogodke, četudi dogodke takšne magnitude? Ne glede na to, kaj je razlog, jim to nikakor ne more biti v ponos.

Včasih potrebujemo koga od zunaj, da nas spomni na to, kaj imamo

Po odzivih mednarodnih udeležencev lahko ocenimo, da ta »nevarnost za evangelizacijo« zagotovo obstaja. Več udeležencev je namreč povedalo, da so začutili, da Slovenija še ima zdrave korenine, da se v družbi še čutijo prave vrednote in da še nismo podlegli vsem norostim, ki jih lahko najdemo ponekod v tujini. Veseli jih, da so župnijske skupnosti pri nas še vedno žive, da mnogi ljudje še živijo vero. Kot pravijo, smo tudi slovenski katoličani lahko marsikomu zgled.

Včasih morajo priti romarji iz tujine, da nam pomagajo, da se zavemo tega, kar imamo. Da bi le znali to ceniti, negovati in ohraniti tudi v prihodnje ter ponesti veselo novico tudi preko cerkvenega praga.

Foto: Tomo Strle, Citrus
Izbrano za naročnike
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

JUL
16
JUL
16
Urejanje okolice - HSDM
10:00 - 13:00
JUL
18
Sekiromet, prvenstvo
12:00 - 19:00