Fotografije, ki so ujele trenutke grozot v Ukrajini: Ukrajina od blizu v Parku vojaške zgodovine v Pivki

V Parku vojaške zgodovine v Pivke so danes (27. november) odprli razstavo z naslovom Vojne zgodbe – Ukrajina od blizu. Razstavljene so fotografije Eddyja van Wessela, ki mu pričevanje o strahotah vojne pomeni življenjsko poslanstvo. Eddy pričuje preko fotografij; v njih ujame trenutek, ki ga – takega kot je – ohrani za prihodnost. Razstava bo na ogled do pomladi.

Vojko Volk, državni sekretar za mednarodne zadeve ter nacionalno in mednarodno varnost, ki je bil slavnostni govornik in je odprl razstavo, je zbrane opomnil, »da prehitro pozabljamo. Podobno situacijo, kot jo že več kot tisoč dni prestaja ukrajinski narod, smo Slovenci izkusili med drugo svetovno vojno in tekom osamosvojitvenega procesa.«

Poudarili so fotografov pogum in prizadevanje

Nizozemski veleposlanik Johan Verboom je izrazil svoj ponos in »občudovanje nad pogumom, ki ga nenehno izkazuje Eddy van Wessel, saj s svojih potovanj v z vojno zaznamovane kraje Ukrajine prinaša fotografije, ki svetu pripovedujejo zgodbe s fronte in zaledja.« Opozoril je še, da ni dovolj, da zgodbe vidimo in slišimo, ampak je treba Ukrajino podpreti pri obrambi države.

Dogodka se je udeležil tudi veleposlanik Ukrajine v Sloveniji Andrri Taran. Izpostavil je »trpljenje in smrt, ki ju prinašajo napadi na šole, univerze, cerkve in druge ustanove, ki predstavljajo jedro ukrajinskega naroda.« Izrazil je občudovanje Eddyjevega poguma, saj fotograf tvega svoje življenje, da ljudem na svobodi prinaša vesti iz Ukrajine.

Dogodka se je udeležilo tudi več visokih tujih diplomatskih predstavnikov držav članic Evropske unije in Nata, predstojnica regionalne sirotišnice Luganske regije št. 2 dr. Kateryna Dontsova skupaj z osebjem te ustanove ter številni drugi gostje.

Pretresljiv vpogled v razdejanje

Organizatorji iz Parka vojaške zgodovine pravijo, da so bili k sodelovanju pri tem razstavnem projektu povabljeni s strani nizozemskega Nacionalnega vojaškega muzeja.

Priznani nizozemski fotograf Eddy van Wessel je bil s svojim fotoaparatom tudi na bojiščih Bosne, Čečenije, Iraka in Sirije. Tako vojna v Ukrajini ni njegova prva vojna. Vedno pa je bil kot fotograf na strani nemočnih, v svoj objektiv skuša ujeti doživljanje, trpljenje posameznikov, torej posledice vojnih grozot, ki so posegle v vsakdan preprostih ljudi. To je njegov način protesta proti nesmiselnosti in grozljivosti vojne. Posebnost njegovega dela pa so podnapisi k fotografijam; zgolj avtor, ki situacijo zares doživi, zmore opisati trenutek, v katerem je fotografija nastala.

Tokratna fotografska razstava v Pivki združuje fotografije, ki jih je Eddy van Wessel posnel na svojih obiskih frontnih črt in zaledja Ukrajine. Organizatorji pravijo, da gre za »pretresljiv vpogled v razdejanje, ki ga je povzročila agresija, in neskončno trpljenje prizadetega prebivalstva. Njegove fotografije so plod njegove vztrajnosti, trme in iskrenega zanimanja za sočloveka.«

Razstavlja širom sveta

Njegove fotografije so trenutno razstavljene tudi v nizozemskem Nacionalnem vojaškem muzeju in v galeriji Leica v Amsterdamu. Eddy van Wessel kot dokumentarni fotograf sodeluje s številnimi revijami širom sveta, za svoje delo je prejel številne prestižne nagrade, npr. fotograf leta, ki jo na Švedskem podeljuje komisija Årets Bild, kar štirikrat pa je prejel nagrado za najboljšo fotografijo na prestižnem mednarodnem tekmovanju Srebrna kamera.

Kaj pa pravi avtor razstave?

Eddy van Wessel se je ob otvoritvi fotografske razstave zahvalil Parku, da so njegove fotografije na ogled tudi v tem delu Evrope. Z zadnjega potovanja v Ukrajino se je vrnil le nekaj dni nazaj. Opozoril je, da Ukrajine ne smemo pozabiti – tudi ko se bodo boji končali, deželo in njene prebivalce čaka dolgo okrevanje.

Film Eddy's War

Slovesnemu odprtju razstave je sledila projekcija filma Eddyjeva vojna (Eddy's War) produkcijske hiše Zeppers Film & TV, ki ga je režiral Joost van der Valk. Film odstira pogled v zakulisje delovanja Eddyja van Wessela in prikazuje proces, katerega rezultat so fotografije, ki bodo v Parku vojaške zgodovine na ogled vse do pomladi.

Primer z razstave: fotografija s podnapisom avtorja fotografije

Železniška postaja v Harkovu, od koder si želi z vlakom na varno oditi na stotine, morda tisoče potnikov. Tu so se ljudje, ki so med seboj tesno povezani, primorani ločiti. Možje ostajajo, ker morajo na bojišče, ženske pa lahko odidejo. Potem je tu par, ki se drži za roke. In ko vlak počasi zapelje na postajo, se dekle zlomi. Njene oči se napolnijo s solzami, njega se oklene še tesneje. Zaveda se, da je je napočil trenutek, ko se še dolgo ne bosta videla, morda celo nikoli več.

 

To sta Lydia in Volodymyr iz Bahmuta. Obiskal sem začasno zdravstveno postajo, kamor so povečini vozili samo vojake. Tokrat pa sta iz kombija stopila civilista. Pospremili so ju noter in ju oskrbeli. Njuna obraza sta bili porezana od šrapnelov in koščkov stekla. Moški se je, potem ko so ga obvezali, usedel na klop pred vrati in vsake toliko šel do sobe, v kateri so oskrbovali njegovo ženo. Čez nekaj časa se mu je pridružila na klopi. Preoblečena v čiste vojaške obleke sta se začela pogovarjati. Poleg sebe sem imel prijatelja, ki je razumel ukrajinsko in mi je lahko prevajal. Ranjeni moški je iskal svoj mobilni telefon, da bi družini sporočil, kako sta. Ko ga je našel, mu je žena dejala: »Ključev pa ti ni treba iskati, najine hiše ni več.« Njun dom je bil namreč med bombardiranjem uničen. Tedaj so jo oblile solze, mož pa jo je tolažil. Prav to je bil tisti trenutek, ki se mi ga je zdelo vredno ovekovečiti s pritiskom na sprožilec fotoaparata. Fotografija starejšega para je zaokrožila tudi po družbenih omrežjih. V komentarjih pod objavo je na tisoče ljudi spraševalo, ali jima lahko kakorkoli pomagajo. Z Volodymyrjevim vnukom sem jima ustvaril račun za prejemanje denarne pomoči, zaradi katerega imata danes – zahvaljujoč številnim donacijam – že zgrajeno novo hišo. Po eni strani sem zelo zadovoljen, da so se stvari odvile tako, kot so se. Po drugi strani pa se mi ljudje, ki bi morali biti pri teh letih le še udobno počivati na vrtu, ne pa ujeti sredi vojne, zelo smilijo. Vsaj zanju se je vse dobro izteklo.