France Prešeren (5/12): »Za bele jo roké prijel, na sŕce stisnil, jo objel ...«

Nobenega dvoma ni, da je bil naš največji pesnik – posebnež. Po eni strani se je zavedal svoje pesniške moči in se ni dal ukloniti prav nikomur, po drugi strani pa je svoje odvetniško delo opravljal sila pošteno, tako da mu ni mogel nihče ničesar očitati. Nekaj k njegovi posebnosti pa je prinesla tudi njegova zunanjost, ki ga je že od daleč razlikovala od drugih. Kot je sam zapisal, je meril pet čevljev, palcev pet, kar pomeni, da je bil primerne velikosti za vojaka, ob tem pa si je pustil rasti nekoliko daljše lase, nosil pa je tudi prav gosposko suknjo, gosposki plašč.

Prav o plašču in zlati uri je treba zapisati nekaj več besed. Pa tudi o tem, da bi z lahkoto za vedno ostal na Moravskem. K temu ga je nagovarjal moravski grof Dubsky. Češčina Francetu ni delala nobenih težav, zato bi kot doktor pravice dobro uspeval tudi na tem koncu slovanskega sveta, še posebej zato, ker je imel vse slovanske brate rad. A po drugi strani se je zavedal, da se niti s Hrvati v jezikovnem pogledu ne smemo preveč zbližati, sicer bomo izgubili narodno istovetnost.

Lysice na Moravskem

Med študenti, ki jih je poučeval, je bil namreč tudi mladenič Emanuel Dubsky, sin bogatega češkega plemiča iz kraja Lysice na Moravskem. Oče je storil vse, da bi sin na Dunaju doštudiral, in to se je s pomočjo mladega Prešerna tudi zgodilo. Po končanem študiju bi kranjski doktor pravice lahko takoj odšel domov, a ni. Češki grof ga je namreč povabil k sebi na počitnice, v zahvalo, da je sin uspešno končal študij. Dodal je prošnjo, da lahko za vedno ostane na Moravskem.

Znano je, da je grof Dubsky Prešerna na svojem gradu sprejel z vsemi viteškimi častmi in ga več tednov gostil kot enega najpomembnejših gostov. Na eni od večjih gostij mu je predlagal, naj ostane na Moravskem, kajti tudi ta dežela ima premalo učenih ljudi, odvetniki pa tako in tako pridejo povsod prav. K osnovnemu povabilu je menda še dodal: »Dragi moj gost, predlagam ti, da se na Moravskem tudi oženiš. Po naravi si svetovljan in prav v naših Lysicah imamo veliko lepih in zvestih deklet.«

Bolj za šalo kot zares sta šla naslednjega dne po Lysicah na sprehod, nazadnje pa sta se ustavila v judovski četrti, kjer je Prešeren res naletel na izjemno lepotico. Takoj mu je bila všeč in prav na hitro sta se zapletla v daljši pogovor. Ob tem pa sta ugotovila, da nista – iste vere. Iz tega srečanja je pozneje nastala pesem Judovsko dekle, ki je neke vrste predhodnica istega motiva, kot ga je Prešeren uporabil v Krstu pri Savici. Ljubezen lahko preskoči vse ovire, tudi verske.

Seveda pa se Prešeren na Moravskem ni oženil.

Moravski grof Dubsky je Prešerna na svojem gradu sprejel z vsemi viteškimi častmi in ga več tednov gostil kot enega najpomembnejših gostov.

Dolga suknja in zlata ura

Spomin na grofa Dubskega je vendarle nosil v sebi in dobesedno na sebi vse življenje. Grof mu je najprej inštrukcije plačal do zadnjega beliča. Celo nekaj malega je dodal in tako je Prešernu v žep kanilo celih petdeset goldinarjev. Prav toliko denarja, kolikor je France dobil za dediščino od doma.

Ob tem mu je grof podaril še dve stvari. Najbolj vidna je bila prekrasna plemiška suknja, narejena iz odličnega blaga. Bila je temno zelene barve, prav take, kot jo je imel France rad. Prav to suknjo, ta plašč, je potem vse življenje nosil v Ljubljani in tudi pozneje v Kranju in že z njo vzbujal precej pozornosti. Tudi na vseh kipih, ki so mu postavljeni v spomin, je ta suknja tako vidna, da je ne more nihče prezreti.

Drug spominek na Moravsko in grofa Dubskega je zlata ura. To so si tedaj lahko privoščili samo najbogatejši posamezniki, Prešeren pa jo je imel že pri osemindvajsetih letih. Seveda je bil na zlato uro zelo ponosen. Predvsem zato, ker jo je dobil v darilo od tujega grofa – in to za svoje delo. Takšno darilo ima dvojno vrednost.

Prešeren je to uro nosil s seboj vse življenje in nanjo pogledoval prav obredno. Kadarkoli je pogledal nanjo, se je spomnil tudi na prelepo judovsko dekle in na dobrega moravskega grofa. Na domačih tleh ni nikoli naletel na tako široko odprto srce. Ko je pozneje v Ljubljani spraševal, koliko je taka zlata ura vredna, so mu povedali, da okoli štirideset goldinarjev. To pomeni, da je samo za darilo češkega grofa prejel devetdeset goldinarjev. Z Ribčeve domačije pa je prejel vsega skupaj kot dedni delež – petdeset.

Prešeren je imel odvetniško pisarno približno tam, kjer zdaj stoji osrednja ljubljanska pošta.

In še ena posebnost se je pripetila s to zlato uro. Na smrtni postelji, ko ga je prišla obiskat Ana Jelovšek, je uro podaril – otrokoma. To vsekakor pomeni, da je svoje najdragocenejše darilo predal v roke svojima najdražjima osebama.

Odvetniška tlaka

Mladi Prešeren se je torej vrnil v svojo ožjo domovino in v Ljubljani najprej zastavil odvetniško tlako pri Leopoldu Baumgartnerju. Tam je vztrajal dve leti, nato pa je celih štirinajst let deloval kot odvetnik v pisarni Blaža Crobatha, s katerim sta se dobro poznala še s študija na Dunaju. Odvetniško pisarno je imel približno tam, kjer zdaj stoji osrednja ljubljanska pošta. Prešeren je tako vsak dan prečil Marijin trg pred frančiškansko cerkvijo, torej trg, kjer danes stoji njegov spomenik.

Vsi zapisi tedanjega časa pričajo, da je bil eden najbolj vestnih in srčnih odvetnikov. Več kot tri četrtine pravd Crobathove odvetniške pisarne je podpisanih z njegovim podpisom. In tako rekoč vse pravde je dobil. Ko človek izve te podatke, se vpraša, le kdo je bil lahko tako nesramen, da mu je podtaknil neresnost, nedelavnost, celo pijanstvo na delovnem mestu. Neumnost brez primere!

Več kot tri četrtine pravd Crobathove odvetniške pisarne je podpisanih s Prešernovim podpisom. In tako rekoč vse pravde je dobil.

Prešernova hčerka Ernestina je v spominih na očeta med drugim zapisala: »Točno z zadnjim udarcem ob osmih zjutraj je moj oče že sedel pri svoji mizi, ravno tako popoldne ob treh. Če pa se je primerilo, da je prišel prepozno, je delal toliko časa več, kolikor je zamudil, potem čez uro.«

Svoje odvetniške pisarne v Ljubljani zaradi izjemne izpostavljenosti ni nikoli dobil. Kot odvetnik pri Crobathu pa je kaj kmalu dobil tak ugled, da so tako rekoč vsi zahtevali za svojega zagovornika prav gorenjskega dohtarja. Znano je tudi, da je imel Prešeren še posebej lep odnos s svojimi rojaki oziroma s kmečkim prebivalstvom. Kadarkoli je stopil v pisarno kmet, se je najprej prepričal, če je pravica res na njegovi strani. Ko je spoznal, da to drži, se je s kmetom ukvarjal toliko časa, da je obtoženi pozneje prav govoril tudi na sodišču. Rad jim je naročal:

»No, zdaj pa le povej, kaj boš povedal na sodišču. Prej te ne spustim domov, dokler si tega ne zapomniš. Drugače ne bova zmagala!«

Sloves odličnega advokata se ga je kmalu tako prijel, da so mu bili še posebej nevoščljivi v odvetniških krogih. Najbolj v nemško govorečih in v nemškutarskih. Zato ni nenavadno, da so ti začeli na veliko razglašati, da je pijanec, babjek in nasploh razuzdanec. Vsi tisti literarni zgodovinarji, ki so to pozneje kot papige na veliko ponavljali za njimi, se niti ne zavedajo, da so nasedli samo grdim čenčam Prešernovih nasprotnikov.

In še ena stvar! Prešeren je bil pri svojem delu tako resen in učinkovit, da se je njegov šef, Blaž Crobath, popolnoma sprostil in si večkrat popoldne najel celo kočijaža, ki ga je vozil od krčme do krčme. Crobathovo pijanstvo pa so nasprotniki preprosto pripisali – Ribčevemu dohtarju.

Ob vsem tem zahtevnem odvetniškem delu je Prešeren v Ljubljani zastavil tudi svoje pesniško poslanstvo, ki je šlo še toliko močneje v nos prevladujočemu nemško govorečemu občestvu, seveda pa tudi vsem njihovim podrepnikom. Očitno je bilo od nekdaj tako: človeka, ki izstopa, je treba najprej očrniti, potem onesposobiti in na koncu – če se le da – likvidirati. Nekam znano tudi iz današnjega časa, ali ne?

Očitno je bilo od nekdaj tako: človeka, ki izstopa, je treba najprej očrniti, potem onesposobiti in na koncu – če se le da – likvidirati.

(D186: 54-55)