Glas iz tišine – kartuzijanski menih o zlorabah v Cerkvi

Dysmas de Lassus z redovnim imenom Michel je kartuzijanski predstojnik iz samostana Grande Chartreuse v Saint-Pierre de Chartreuse, ki se nahaja ob vznožju gore Grand Som v Franciji.

Potem, ko je poslušal izpovedi mnogih žrtev različnih zlorab v Cerkvi, je kljub temu, da je navadno posvečen samoti, molitvi in delu, prekinil svoj molk in napisal knjigo Risques et derives de la vie religieuse (Tveganja in sprevrženosti v posvečenem življenju). 

Zakaj se je odločil napisati knjigo?

Dysmas ni imel namena proučevati teh nepravilnosti, prišle so mu naproti in ni mogel ostati tiho. Ko je postal predstojnik, se mu je zgodilo, da so se nanj začele obračati mnoge žrtve zlorab v Cerkvi, ki nikjer drugje niso bile slišane. Med njimi je bilo veliko nekdanjih redovnic. Opazil je podobnosti v tem, da so bile popolnoma uničene, »v koščkih«, niso vedele, kdo zdaj sploh so, niso več videle smisla v življenju in večina je imela željo narediti samomor. Čeprav njegov red ne predvideva duhovnega spremljanja, si je dejal, da je lahko tisti, ki jih posluša.

Medtem ko se v Cerkvi počasi le začenja bolj odkrito govoriti o spolnih zlorabah otrok, pa je področje spolnih zlorab nad odraslimi manj znano in tudi pojem duhovne zlorabe je slabo razumljen. Ker je opazil veliko podobnost zlorab v različnih ustanovah, se je zavedel, da gre za velik problem, ob katerem se je potrebno ustaviti. Ko je začel opozarjati na te probleme druge verske voditelje, ni prejel nobenega odziva. Opazil je, da je raven »anestezije« velika.

Strukture, ki omogočajo zlorabe

Kot zelo nevarno strukturno nepravilnost, ki omogoča prostor zlorabam, opaža piramidalno strukturo, ki se zgradi okoli nadrejenega. Gre za to, da nadrejeni prejema vse informacije, omejuje ali preprečuje pa globok dialog med člani skupnosti. Odstopanja se nadzirajo. Zahteva se transparentnost, kar meji na nadzor misli. Tveganje za skupnost se zgodi, če se nadrejeni postavi v vlogo »odrešenika v Cerkvi«.

Ti elementi lahko obstajajo v različnih stopnjah, ko pa vstopijo v duha skupnosti, se posamezniki ne morejo več boriti proti temu in izgubijo zavedanje o tem, kaj je diskretnost oz. obzirnost, kar v meniškem jeziku pomeni sposobnost za razločevanje, in kaj zmožnost svobodne odločitve. Ne vedo več, kaj pomeni izpolnjena notranjost. Nekaterim se to sicer upira, vendar intuitivno zaznanih elementov v deviantni skupnosti ne morejo nikjer preveriti. Posameznik na koncu zaključi, da se sam moti in da je problem v njem samem.

Dysmas opozarja na večjo nevarnost v novejših skupnostih, kjer je hitreje poudarjen kult osebnosti ustanovitelja. Tudi drugačen odnos do poslušnosti v Cerkvi, ki ga je sicer bilo potrebno prevetriti, je odprl vrata novim oblikam anomalij. Strah pred presežkom pravil nas je spravil v novo situacijo, kjer se avtoriteta postavi na osebo, ki ima največji vpliv, kar se ne bi smelo zgoditi.

Zaobljuba poslušnosti v starejših skupnostih je vedno dana v okviru skladnosti s Pravilom. Uboganje je delovanje, nihče pa ne more vsiliti misli. Tisti, ki uboga, bi moral vedno ohraniti inteligenco in odgovornost. V sektaško smer zavije skupnost, ko predstojnik ne poskuša več voditi in usposabljati ljudi, ampak vse teče po enotnem, gladkem načinu delovanja. Srce verskega življenja bi moralo biti pomagati članom, da ostanejo v Božjih globinah, še preden postanejo otroci skupnosti. V skupnosti pa morajo začutiti to svobodo, tudi svobodo, da se upirajo, mislijo drugače ali odidejo, ne da se zgodi katastrofa.

Pot rešitve, ozdravitve?

Kartuzijanski predstojnik, ki je tehnične narave, vidi pot zdravljenja sprva v tem, da razumemo bolezen, s katero se spopadamo, in v odkrivanju mehanizmov, da se zavedamo, kaj ni normalno. Potem se morajo začeti stvari spreminjati.

Sektaški elementi so spleteni kot pajkova mreža. Ko prekinemo eno podporno nitko, še vedno ostanejo druge. Spremembe lahko trajajo dalj časa. Težko je sprejeti misel, da duhovniki zlorabljajo. Ali pa misel, da se v skupnosti, ki je priznana in plemenita, skrivajo zlorabe. Meni, da moramo imeti željo poslušati žrtve in s tem prekršiti sistem nasilja.

Komu lahko pomaga odkrita beseda?

Dysmas de Lassus opaža, da že njegova beseda pomaga in preoblikuje. Kljub temu, da ko je začel opozarjati na nepravilnosti, ni prejel odziva, so se kmalu začeli povezovati s predstojniki, ki jih skrbijo zlorabe v redovnih ustanovah. Prav v njihovem samostanu se je enkrat zbralo 40 predstojnikov, da so se pogovarjali in ozaveščali to problematiko.

Preden je napisal knjigo, je svoja razmišljanja podal v besedilu, ki je krožilo v krščanskih skupnostih in v verskih krogih. Nekega dne je prejel pismo provincialke reda s sicer že dolgo tradicijo, ki mu je povedala o vsem dobrem, ki je bilo storjeno, ker je bilo besedilo dano v branje sestram.

Čeprav niso bile v položaju sektaškega zanosa, je njihova predstojnica menila, da je pomembno, da se posvetuje o tem problemu s svetovalkami v njeni provinci. Dysmas de Lassus trdi, da imamo notranjo sposobnost, da se sprašujemo in tako preoblikujemo.