Dr. Blaž Germšek: Kmetijstvo – posel ali boj za preživetje?

Intervju: dr. Blaž Germšek, kmetijski strokovnjak 

Dr. Blaž Germšek, predstojnik Oddelka za infrastrukturo, raziskave in prenos znanja na Kmetijskem inštitutu Slovenije, se je pred dnevi vrnil z mednarodnega programa za vodstvene kadre IVLP – inovacije in tehnologija v kmetijstvu II, ki je potekal v Združenih državah Amerike. Pripovedoval je o tem, kako je na posestvu Mount Vernon spoznaval Georgea Washingtona kot kmetijskega vizionarja, nato pa se je zgodba preselila na precej manj romantična domača tla, k letošnji suši, bruseljski birokraciji in vprašanju, ali bo čez dvajset let na Slovenskem še kdo želel kmetovati.  

Začniva pri Georgeu Washingtonu. Kaj vas je pri njem tako navdušilo? 

Pri Georgeu Washingtonu me je predvsem presenetilo, kako celovito je že pred več kot 200 leti razumel kmetijstvo. Ni ga zanimal samo pridelek, ampak celoten sistem: rodovitnost tal, kolobarjenje, organizacija dela, uporaba novih tehnologij, predelava in dodana vrednost. Veliko je opazoval, eksperimentiral in iskal rešitve, ki bi bile dolgoročno učinkovitejše, kar je zelo blizu načinu razmišljanja, ki ga danes povezujemo s sodobnim in trajnostnim kmetijstvom. V njegovem življenju je bila zelo pomembna tudi njegova žena, mimo tega pač ne moremo. Zelo jasno je razumel tudi strateški pomen domače pridelave hrane. Sam pogosto poudarjam, da je prehranska varnost eden od temeljev državne suverenosti. Seveda pa je treba njegovo zgodbo obravnavati celovito in v zgodovinskem kontekstu. Delovanje posestva je temeljilo tudi na delu zasužnjenih ljudi, zato njegove kmetijske dosežke lahko razumemo le skupaj s tem dejstvom. 

Prehranska varnost je eden od temeljev državne suverenosti.  

Washington je imel med seboj povezanih pet kmetij, skupaj kar 3.200 hektarjev zemlje, kar je bila za tiste čase ogromna površina. Virginija je bila znana po tobaku, on pa se je odločil za kolobarjenje. Zakaj? 

Washington je zelo zgodaj razumel nekaj, kar je danes ponovno v središču agronomije: dolgoročna produktivnost kmetijstva je neposredno odvisna od zdravja in rodovitnosti tal. Intenzivna pridelava tobaka je tla močno izčrpavala, zato je postopoma prešel na bolj raznolik sistem pridelave, predvsem na žita, ter začel sistematično uporabljati kolobar. Pri tem ni šlo samo za menjavanje kultur, ampak za celovit pristop k upravljanju tal. Preizkušal je različne kombinacije poljščin, spremljal njihove učinke ter uporabljal rastline, ki so pomagale izboljševati strukturo in rodovitnost tal. Za svoj čas je bil pri tem izjemno sistematičen. To me je posebej pritegnilo, ker se danes, več kot dvesto let pozneje, ponovno intenzivno pogovarjamo o istih temeljih: kolobarju, organski snovi, zdravju tal in prilagajanju podnebnim spremembam.  

Rastlinjak je ogreval na drva. 

Ta del me je posebej pritegnil, ker se s tehnologijami rastlinjakov tudi strokovno ukvarjam in jih predavam na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru. Washingtonov rastlinjak je bil za konec 18. stoletja tehnološko zelo napreden objekt. Zasnovan je bil tako, da je čim bolje izkoriščal sončno obsevanje, pozimi pa so ga ogrevali s sistemom toplozračnega ogrevanja, pri katerem se je toplota iz kurišč po kanalih razporejala skozi objekt. V njem so gojili predvsem rastline, ki virginijskih zim sicer ne bi preživele, med drugim citruse in druge eksotične vrste. V toplejšem delu leta so rastline prestavljali na prosto. Z agronomskega vidika je zanimivo predvsem to, da sta Washington in njegova žena že takrat skušala z uravnavanjem temperature, svetlobe in mikroklime preseči naravne omejitve pridelave. Osnovna logika je pravzaprav enaka današnjim sodobnim rastlinjakom, le tehnologija, s katero to dosegamo, je danes bistveno naprednejša. 

Eksperimentiral je tudi s kompostiranjem. 

To je še en dober primer, kako široko je Washington razumel kmetijstvo. Zavedal se je, da moramo v tla vračati hranila in organsko snov, zato je že leta 1787 zgradil poseben objekt za zbiranje in kompostiranje živalskega gnoja ter drugih organskih ostankov. Za tisti čas je bil to zelo napreden pristop h kroženju hranil in ohranjanju rodovitnosti tal. O tem danes ponovno veliko govorimo v okviru krožnega in regenerativnega kmetijstva. Zanimiv je tudi njegov pristop k delovni učinkovitosti. Sistematično je razvijal rejo mul, ker je ugotovil, da so za določena kmetijska opravila vzdržljivejše, potrebujejo manj krme in so učinkovitejše od konj. Prvega plemenskega osla, Royal Gifta, je dobil od španskega kralja Karla III., dodatne plemenske živali pa tudi prek markiza de Lafayetta. 

Kaj vas je pri sodobnem ameriškem kmetijstvu najbolj presenetilo? 

Mene je najbolj presenetila hitrost, s katero se odzovejo na konkretno težavo. Če ugotovijo, da na nekem območju ne morejo prodati lokalnega pridelka, zelo hitro povežejo kmete, šole, univerze, lokalne skupnosti in trg ter poskušajo rešitev postaviti v prakso. Druga stvar, ki sem jo zelo jasno začutil, je njihov pragmatičen odnos do ekonomike. Vedno se vprašajo, ali bo rešitev dolgoročno delovala in ustvarjala dodano vrednost. To se mi zdi pomembna lekcija tudi za nas. 

Vedno se vprašajo, ali bo rešitev dolgoročno delovala in ustvarjala dodano vrednost. 

Podobno hitro naj bi delovala tudi pomoč ob naravnih nesrečah. 

To me je zelo presenetilo. Na sestanku z USDA Farm Service Agency so nam pojasnili, da je hitrost izplačila sicer odvisna od posameznega programa in vrste škode. Pri nekaterih je treba počakati do konca pridelovalne sezone, pri drugih pa je postopek bistveno hitrejši. Predstavili so nam celo primer, ko je imel kmet sredstva na računu že naslednji dan po odobritvi. Zame je bistvo predvsem v tem, da ob naravni nesreči kmet potrebuje pomoč takrat, ko je škoda nastala, ne leto ali dve pozneje. 

Slovensko in evropsko kmetijstvo je torej v primerjavi z ameriškim precej bolj regulirano? 

Da, evropsko in slovensko kmetijstvo je praviloma bistveno bolj regulirano. V ZDA sem večkrat dobil občutek, da je sistem bolj pragmatičen in da hitreje dopušča preizkušanje novih rešitev, medtem ko imamo pri nas pogosto daljše postopke in več administrativnih zahtev. Vendar ameriškega sistema ne bi nekritično idealiziral. Ena od stvari, ki sem jo po tej poti še bolj cenil pri evropskem kmetijstvu, je visok standard varovanja okolja, tal, vode in biotske raznovrstnosti. To je velika vrednost, ki je ne smemo izgubiti. Po mojem je pravi izziv najti ravnotežje. 

Enega svojih zapisov ste naslovili Kmetovanje je postalo hazarderstvo. Kaj s tem mislite? 

S tem mislim predvsem to, da kmet danes sprejema vedno več odločitev v razmerah, na katere ima zelo malo vpliva. Investiraš v seme, gnojila, varstvo rastlin, mehanizacijo in delo, potem pa ti lahko suša, pozeba, toča ali nova bolezen v nekaj dneh bistveno spremenijo rezultat celotnega leta. Vreme je samo ena od front. Hkrati imamo nove škodljivce in bolezni, rast cen energentov in gnojil, nihanje odkupnih cen ter vedno zahtevnejše administrativno okolje. Problem je v tem, da se ta tveganja ne pojavljajo več ločeno, ampak pogosto istočasno. Zato uporabljam izraz hazarderstvo. Ne zato, ker bi kmetje delali nepremišljeno, ampak ravno obratno: lahko narediš skoraj vse strokovno pravilno, pa končni ekonomski rezultat še vedno ni v celoti v tvojih rokah. 

Kje smo z letošnjo škodo zaradi suše? 

Ob snemanju se je govorilo o okvirni škodi okoli 65 milijonov evrov, vendar končne številke še nimamo, saj uradno ocenjevanje še poteka. Na nekaterih območjih in pri posameznih kulturah so izpadi izjemno veliki, tudi do 90 odstotkov. Kratkoročno moramo prizadetim kmetijam pomagati, dolgoročno pa samo izplačevanje škode ne bo dovolj. Potrebujemo kombinacijo namakanja, boljšega upravljanja tal in vode ter sort in hibridov, ki bolje prenašajo sušni in vročinski stres. Tudi v ZDA sem videl, koliko pozornosti namenjajo žlahtnjenju rastlin za večjo odpornost na sušo, pri čemer je pomembna tudi arhitektura koreninskega sistema in sposobnost učinkovitejšega izkoriščanja vode. Tudi na Kmetijskem inštitutu Slovenije sorte preizkušamo v naših pridelovalnih razmerah in pri priporočilih vse bolj upoštevamo stabilnost pridelka ter tolerantnost na sušo. 

Potrebujemo kombinacijo namakanja, boljšega upravljanja tal in vode ter sort in hibridov, ki bolje prenašajo sušni in vročinski stres.  

Druga in tretja fronta sta bolezni rastlin in odpornost škodljivcev ... 

To postaja zelo resna težava. Pojavljajo se nove bolezni in škodljivci, obstoječi pa razvijajo odpornost, medtem ko se nabor učinkovitih fitofarmacevtskih sredstev v Evropi zmanjšuje. Razumem razloge za strogo evropsko regulativo. Varovanje zdravja in okolja mora ostati prioriteta, vendar moramo hkrati kmetu zagotoviti učinkovite rešitve. Zelo konkreten primer je zlata trsna rumenica. Gre za neozdravljivo bolezen vinske trte, njen glavni prenašalec pa je ameriški škržatek. Ko se okužba enkrat pojavi, okuženih trsov ne moremo zdraviti; odstraniti jih moramo in hkrati učinkovito zatirati prenašalca. Kot vinogradnik to spremljam tudi zelo osebno. Bolezen se pri nas širi in za nekatere vinogradnike predstavlja že eksistenčno vprašanje. Zato potrebujemo kombinacijo preventive, monitoringa, novih tehnologij in dovolj učinkovitega nabora sredstev za ukrepanje 

Omenili ste tudi tujerodne vrste kot samostojno fronto tveganja. 

To tveganje se z globalnim transportom povečuje. Z blagom, rastlinami in lesom se lahko prenesejo tudi novi škodljivci in povzročitelji bolezni, ki v našem okolju pogosto nimajo naravnih sovražnikov. Ameriški škržatek in zlata trsna rumenica sta dober primer, kako hitro lahko tak problem preraste v resno gospodarsko škodo. Zato so zgodnje odkrivanje, monitoring in hitro ukrepanje ključni. 

Peta fronta je ekonomika, cene mineralnih gnojil, goriva in elektrike. 

To je danes ena največjih negotovosti. Cene gnojil, goriva in energije so močno odvisne od geopolitike, cen plina in globalnih dobavnih verig, na katere posamezen kmet nima praktično nobenega vpliva. Del odgovora vidim v večji energetski in snovni samozadostnosti kmetij. Govorimo o boljšem izkoristku živinskih in rastlinskih ostankov, mikrobioplinskih sistemih ter novih tehnologijah za vezavo atmosferskega dušika v rastlinam dostopne oblike.  

Šesta fronta so trgovske verige. 

Trgovske verige same po sebi niso težava, so pomemben del prehranske verige. Težava nastane, ko ima kmet premalo alternativ in s tem tudi premalo pogajalske moči. V ZDA me je presenetilo, koliko različnih prodajnih poti imajo kmetje: od neposredne prodaje in lokalnih trgov do močnih zadrug, lokalnih blagovnih znamk in lastne predelave. Veliko govorijo o tem, da mora kmet priti dlje od prodaje osnovne surovine. Tudi pri nas bi morali ustvariti več možnosti, da kmet del dodane vrednosti zadrži zase. Več konkurence med prodajnimi kanali pomeni tudi boljši položaj kmeta pri pogajanjih o ceni. 

In sedma fronta je razdrobljenost slovenskih kmetij ... 

To je zagotovo ena naših večjih strukturnih težav. Povprečna slovenska kmetija obdeluje približno 8,5 hektarja, poleg tega so zemljišča pogosto razdrobljena. Pri večjih investicijah, kot so namakalni sistemi, rastlinjaki, robotika ali sodobna infrastruktura, zato ekonomika hitro postane zahtevna. Rešitev vidim predvsem v povezovanju in bolj regionalnem pristopu. Kar je smiselno v Prekmurju ali Podravju, ni nujno najboljša rešitev za Gorenjsko, Primorsko ali Dolenjsko. Po mojem bi morali za posamezna območja jasneje opredeliti njihove razvojne potenciale in temu prilagoditi investicije, raziskave ter podporne ukrepe. Ne potrebujemo enakega modela za vso Slovenijo, ampak več specializacije, sodelovanja in skupne uporabe infrastrukture. 

Decembra 2025 je v Bruslju potekal eden največjih kmečkih protestov zadnjih let. Ena od osrednjih zahtev je bila povezana z dostopnostjo in ceno mineralnih gnojil, kot sta urea in KAN (kalcijev amonijev nitrat), ki so se letos podražila predvsem zaradi uvedbe evropskega mehanizma za ogljično prilagoditev na mejah (CBAM). Kako to čuti slovenski kmet? 

Slovenski kmet to občuti zelo neposredno, ker so mineralna gnojila eden ključnih proizvodnih stroškov. Pri manjših kmetijah je vsak večji cenovni skok še težje absorbirati. Pri tem bi poudaril, da letošnjih podražitev ni povzročil samo CBAM. Velik del so prispevali cena plina, geopolitika in motene dobavne verige. CBAM pa v sistem dodaja nov dolgoročni strošek, ki ga moramo spremljati zelo previdno, saj so gnojila temeljni proizvodni dejavnik in s tem tudi vprašanje prehranske varnosti. Del rešitve vidim doma: bolj učinkovita raba hranil, več biološke vezave dušika ter boljše izkoriščanje gnojevke, digestata in drugih organskih virov. Manj kot smo odvisni od uvoženih inputov, bolj odporno je naše kmetijstvo. 

Bruseljska birokracija torej jemlje čas in denar. 

Točno tako. Pri majhni slovenski kmetiji administracija ni samo strošek denarja, ampak predvsem časa. Kmet bi moral biti čim več na njivi, v hlevu ali pri prodaji, ne pa za računalnikom in med obrazci. Sam nisem proti pravilom, potrebujemo jih zaradi varnosti hrane, okolja in enakih pogojev. Problem nastane, ko je sistem preveč zapleten in počasen. V ZDA sem večkrat videl precej bolj pragmatičen pristop in hitrejše uvajanje novih rešitev. Pri nas bi si želel manj administrativnih bremen, bolj enostavne postopke in več prostora za rešitve, prilagjene posameznim regijam in tipom kmetij. Cilj regulative mora biti, da kmetijstvo usmerja in varuje, ne pa da ga zavira. 

Kmet bi moral biti čim več na njivi, v hlevu ali pri prodaji, ne pa za računalnikom in med obrazci. 

Elon Musk napoveduje, da naj bi do leta 2036 roboti opravili večino dela namesto ljudi. Kako na to gledate s stališča kmetijstva? 

Pri kmetijstvu sem glede takšnih napovedi precej bolj previden. Robotika in umetna inteligenca bosta nedvomno močno spremenili kmetijstvo, vendar je njiva eno najtežjih okolij za avtonomne sisteme. Imamo prah, blato, dež, vegetacijo, neraven teren in zelo kratka časovna okna za posamezna opravila. To vidimo tudi pri projektu Robot4Plants. Zgodilo se nam je že, da je prah onesnažil LiDAR in ustavil robota. V sadjarstvu in vinogradništvu imamo podoben problem. Poleg tega robot ne pomeni, da strošek izgine. Del stroška dela se preseli v stroj, senzorje, programsko opremo, energijo, servis in infrastrukturo. Zato mislim, da bo kmetijstvo med zadnjimi panogami, ki bi lahko bile res skoraj povsem avtomatizirane. Bo pa robotika zelo pomembna tam, kjer danes najbolj primanjkuje delovne sile. 

Kljub temu ste sami k nam pripeljali samovozeči kmetijski stroj, vreden približno 300.000 evrov. 

Da. V okviru projekta Robot4Plants smo nabavili AgXeed AgBot, popolnoma avtonomen kmetijski stroj, ki ga že uporabljamo pri realnih poljedelskih opravilih, med drugim pri setvi. Poleg njega testiramo še druge robotske sisteme za poljedelstvo, vrtnarstvo in trajne nasade. Naš cilj ni dokazovati, da robot lahko vozi po njivi, to danes že vemo. Ključno vprašanje je, ali lahko takšna tehnologija zanesljivo in ekonomsko upravičeno deluje v slovenskih razmerah. Zato jo preizkušamo v prahu, blatu, različnih kulturah in pri dejanskih delovnih operacijah. Šele ko tehnologija uspešno prestane takšen preizkus, lahko resno govorimo o njenem širšem uvajanju na slovenske kmetije. 

Namesto nakupa dragih strojev v ZDA vse bolj najemajo tudi storitve, kot je škropljenje z brezpilotnimi letalniki, droni. 

Tako je. V ZDA sem videl zelo pragmatičen pristop: kmetu ni nujno pomembno, da ima dron v lasti, ampak da lahko storitev dobi takrat, ko jo potrebuje. Na enem od obiskov so denimo storitev škropljenja z dronom ocenili na približno 15–20 dolarjev na aker (približno 32–42 €/ha). To se mi zdi zelo pomembno tudi za Slovenijo. Pri dronih, robotih in drugi dragi tehnologiji ni smiselno pričakovati, da jo bo imel vsak kmet doma. Veliko bolj realen je model storitve, podobno kot danes pri kombajnih. Pri robotiki temu pravimo RaaS – Robotics as a Service. Po mojem bo prav ta model eden ključnih načinov, kako bodo sodobne tehnologije postale dostopne tudi manjšim slovenskim kmetijam. 

Pri dronih, robotih in drugi dragi tehnologiji ni smiselno pričakovati, da jo bo imel vsak kmet doma.  

Ali bomo v Sloveniji čez dvajset let sploh še imeli kmete? 

Kmete bomo zagotovo še imeli, vprašanje pa je, koliko jih bo in kakšne bodo te kmetije. Številke so precej jasne. Leta 2000 smo imeli v Sloveniji več kot 86.000 kmetijskih gospodarstev, leta 2020 pa dobrih 68.000. Zaradi spremembe statistične metodologije številka za leto 2023 ni neposredno primerljiva, vemo pa, da se je tudi med letoma 2020 in 2023 na primerljivi osnovi število kmetijskih gospodarstev zmanjšalo še za približno sedem odstotkov, na okoli 50.500. Še bolj me skrbi generacijska slika. Povprečen nosilec kmetijskega gospodarstva, ki oddaja zbirno vlogo, je star skoraj 60 let, samo okoli devet odstotkov nosilcev pa je starih do 40 let. Evropsko povprečje je približno 12 odstotkov. Po mojem bomo čez 20 let še vedno imeli kmete, vendar jih bo manj. Ključno je, ali bomo ustvarili pogoje, da bodo te kmetije ekonomsko dovolj močne, tehnološko razvite in perspektivne, da jih bodo mladi sploh želeli prevzeti. Ukrepi, kot je IRP24, so seveda pomembni, vendar sama zagonska subvencija ne more rešiti generacijske obnove. Mlad človek potrebuje predvsem stabilen dohodek, razvojno perspektivo in občutek, da se v kmetijstvo splača vložiti svoje življenje. 

Mlad človek potrebuje predvsem stabilen dohodek, razvojno perspektivo in občutek, da se v kmetijstvo splača vložiti svoje življenje. 

Kaj sledi za vas in ekipo na Kmetijskem inštitutu v prihodnjem letu? 

Nadaljevali bomo zelo intenzivno delo na agrorobotiki v okviru projekta Robot4Plants, naslednji večji korak pa vidim v povezovanju robotike, senzorike, podatkov in umetne inteligence. Ne zanima me umetna inteligenca zaradi umetne inteligence, ampak tehnologija, ki bo kmetu pomagala sprejeti boljšo in pravočasno odločitev. Imam pa tudi eno zelo konkretno osebno željo. Želim si, da bi odločevalci na Ministrstvu za kmetijstvo, Ministrstvu za izobraževanje, znanost in mladino ter Ministrstvu za okolje in prostor prisluhnili ideji, da na Kmetijskem inštitutu Slovenije ustanovim samostojni oddelek za sodobne tehnologije v kmetijstvu. Prepričan sem, da ga Slovenija potrebuje. Agrorobotika, umetna inteligenca, brezpilotni sistemi, senzorika, digitalizacija in nove energetske tehnologije niso več neka oddaljena prihodnost, ta prihodnost se dogaja danes. Če želimo biti njen soustvarjalec in ne samo kupec tujih rešitev, moramo temu področju dati tudi ustrezno institucionalno težo. Moje vodilo ostaja preprosto: kmetijstvo ima strateško, okoljsko, družbeno in demografsko vlogo, saj zagotavlja hrano, skrbi za prostor in okolje ter ohranja poseljeno in živo podeželje. Vendar mora biti kmetija tudi ekonomsko vzdržna. Tehnologija nam pri tem lahko zelo pomaga, če jo znamo pravočasno razviti, preizkusiti in prenesti v prakso. 

(D269, 12-15)