Hrvaška politika pred razglasitvijo arbitraže enotna: jutri se ne bo zgodilo nič. Kaj nas torej čaka?

Hrvaška politika pred jutrišnjim dnem ne odstopa za milimeter od stališča, ki ga je zavzela po razkritju prisluhov med slovenskim sodnikom arbitražnega sodišča Jernejem Sekolcem in agentko slovenske vlade Simono Drenik, in v zadnjih dneh v javnosti enotno ponavlja kratka sporočila: arbitraža ne obstaja več, v četrtek se ne bo zgodilo nič.

To je bilo bistvo povsem neposrednega slovenski javnosti, ki ga je predsednica Kolinda Grabar Kitarovič izrekla v sobotnem intervjuju za Dnevnik. Podobno jedrnat je bil isti dan ob prihodu na srečanje Sveta EU predsednik vlade Andrej Plenkovič: "Absolutno se strinjam da je treba sodbe mednarodnih sodišč spoštovati, a takrat, ko je bil celoten postopek čist."

Podobno je v ponedeljkovem intervjuju za Odmeve sporočala sopodpisnica arbitražnega sporazuma, nekdanja predsednica vlade Jadranka Kosor in izrekla, da meja ta dan ne bo določena in celo zavračala nadaljnja vprašanja novinarja, češ da se nimata o čem naprej pogovarajati.

Diplomatska akcija z jasnim ciljem

Seveda pa to ne pomeni, da se v državi, mi meni, da se jutri ne bo zgodilo nič, tudi nič ne dogaja. Hrvati imajo jasen cilj - prepričati mednarodno javnost, da to, kar je bilo, ne obstaja več in v dvostranskih odnosih doseči, da bi državi spet sedli za pogajalsko mizo.

In za dosego tega cilja so tudi aktivni. Spletni portal nova24.tv je tako danes že poročal o vsebini diplomatske note, ki naj bi jo Zagreb pošiljal po svetu z namenom prepričevanja držav, naj sprejmejo hrvaško stališče, da bo meja tudi po jutrišnjem dnevu bilateralno vprašanje obeh držav in da na meji velja status quo kot doslej.

Kolikor se zdi prvi cilj (prepričati, da arbitraže ni) sprt z osnovno logiko ter mednarodnim pravom in drugi cilj (usesti se s Slovenci za pogajalsko mizo) ob slovenskih stališčih, da bo za nas arbitraža veljala (če bo seveda uresničeno to, kar piše v sporazumu - stik z odprtim morjem), povsem nerealen, pa ne gre pozabiti, da sta v diplomaciji, umetnosti mogočega, teku na dolge proge ključni tudi vztrajnost in enotnost.

Obojega je pri reševanju mejnega vprašanja s Slovenijo doslej imela Hrvaška več kot Slovenija.

Drugo ključno vprašanje, ki postaja prvo

Najverjetneje nas po jutrišnjem dnevu čakajo torej čaka dolgo obdobje negotovosti glede implementacije arbitražnega sporazuma, nekakšen novi staus quo. In namesto, da bi bilo jutri v ospredju prvo vprašanje - kaj je odločilo arbitražno sodišče, bo v prvo vrsto sililo drugo - kaj bo z implementacijo.

Po obdobju miru v smislu odsotnosti incidentov na meji, ki smo ga doživljali med čakanjem na odločitev arbitražnega sodišča, bi znova lahko prišlo do napetosti na meji in izvajanja upravnih, policijskih ali celo vojaških aktivnosti z namenom utrjevanja pozicij, ter posledično incidentov.

Verjetno se bo zelo hitro pokazalo, kakšen pristop bo ubrala Hrvaška, ki se je na tem področju v dveh desetlejih in pol večinoma izkazala precej bolj spreten igralec kot Slovenija. Videli pa bomo tudi, ali bo Slovenija tokrat kaj bolj odločna kot v preteklosti.

Posledice za slovensko politiko

V luči omenjenih dveh vprašanj se zdi tretje povsem obrobnega pomena. Razglasitev arbitraže in dogajanje po njen bo zagotovo vplivalo tudi na notranjepolitične razmere.

Sama razglasitev bo - glede na rezultat razsodbe - najprej vplivala na podobo politikov in politike, ki je prekrižala argumente in meče že leta 2009, ko je bil podpisan in pozneje na referendumu preverjen arbitražni sporazum. Oba glavna igralca - Pahor in Janša sta še vedno aktivna.

Še bolj pa bo aktualno dogajanje v zvezi z implementacijo razsodbe vplivalo na aktualna pozicijsko - opozicijska razmerja. Najprej bi moral odgovornost prevzeti zunanji miister Karel Erjavec, ki je odgovorne za to, da je Hrvaška odstopila od arbitraže.

Predsednik vlade Cerar se doslej ni izkazal kot močan voditelj za resne čase - ne glede na politične preference nimamo druge alternative kot upati, da bo tokrat drugače. Opozicija pa bo pred izzivom, kako iz opozicijske vloge delovati za bolj resno politiko zaščite nacionalnih interesov, ob hkrati povsem logičnem izpostavljanju, v čem ima kot trebutna oblast boljše rešitve in sposobnosti, a ne na račun potrebne enotnosti navzven.