Imamo v Sloveniji demokracijo ali je ta le fasada, ki prikriva tiranijo prevarantov?

Čeprav zahodni svet danes zelo ceni demokracijo, ni bilo vedno tako. Nekateri največji misleci v zgodovini zahodne civilizacije so demokracijo močno kritizirali. Veliki grški filozof Sokrat denimo ni bil pristaš demokratične ureditve.Trdil je, da je najboljša oblika vladavine tista, kjer vlada vodja, ki ima vrline, znanje in razumevanje države. Sokrata so skrbele težave, ki jih povzroča neizobraženo in lahko vodljivo prebivalstvo, ki ima oblast nad državo. 

“Demokracija bo uničena, reveži bodo hoteli imeti premoženje bogatih, mladi bodo hoteli biti cenjeni tako kot stari, ženske bodo hotele biti enake moškim, tujci bodo hoteli imeti pravice domačinov, lopovi bodo hoteli imeti državne funkcije, in demokracija jim bo vse to omogočila. Ko pa bodo lopovi in prevaranti demokratsko prevzeli oblast, bo nastala hujša tiranija kot v času katerekoli monarhije ali oligarhije,” je bila ena njegovih misli. 

V Platonovi Republiki, ki vsebuje Sokratove poglede na demokracijo, Sokrat pravi, da je atenska država kot ladja. Pravi, da je kapitan ladje velik, močan človek, vendar je gluh, ima zamegljene oči in ne vidi, kam pluje. Medtem njegova posadka živi kaotično življenje na ladji, porablja zaloge hrane in se nenehno prepira o tem, kdo naj bo pravi kapitan ladje. Vse to se dogaja, medtem ko je vsak izmed njih prepričan, da je najbolj usposobljen za kapitana, saj se zaveda, da za to ni potrebna nobena posebna sposobnost. Ladja posledično ne pluje v nobeno določeno destinacijo.   

Tiranija prevarantov 

Čeprav je bila atenska demokracija precej drugačna od sodobne, so takšna razmišljanja še vedno (morda celo bolj kot kadarkoli prej) pomembna in aktualna. Morda nikjer bolj kot v Sloveniji, kjer imamo z demokracijo velike težave, o čemer sem že pisal. Seveda pa ne takrat ne sedaj ni namen pisanja poziv k ukinitvi demokracije. Le izpostavitev odgovornosti, ki jo v demokratični družbi nosimo državljani. 

Našo državo bi brez večjih težav lahko opisali kot tiranijo prevarantov, kot ladjo s prepirajočo se posadko, ki pluje v krogih. Posadka, nezmožna konstruktivno skrbeti za ladjo, vsake štiri leta izbere kapitana, neprimernega za svojo pozicijo, katerega glavni adut je, da je na tak ali drugačen način povezan z najglasnejšo frakcijo medsebojno skregane posadke. Kapitana, ki ne določi jasne destinacije ter poti do nje, ampak predvsem skrbi za delitev hrane na ladji. Kajti nekateri so bolj lačni kot drugi, predvsem pa so izbrali “pravo stran”.  

Našo državo bi brez večjih težav lahko opisali kot tiranijo prevarantov, kot ladjo s prepirajočo se posadko, ki pljuje v krogih.

Za lažjo pot do pozicije kapitana so prevaranti namreč med posadko vcepili idejo, da je del posadke slab in neprimeren za vodenje ladje. Od takrat se večji del posadke raje kot s sposobnostjo kapitana ukvarja s tem delom posadke ter se, v imenu večine, nad njim znaša. Kajti lažje je spati, ko vemo, da se borimo proti “zlu”, kot pa cele noči bedeti v strahu, kdaj se bo ladja zaradi slabega vzdrževanja in usmerjanja potopila. 

Tako smo se znašli v situaciji, ko nam je samoopredelitev kapitana (kdo pa ve, kaj v resnici verjame?) mnogo bolj pomembna kot stanje naše skupne ladje. Ta je postala le kolateralna škoda in talka ozkih interesov. In ko se bomo skupaj z njo potapljali, bomo verjetno v še zadnjem demokratičnem zmagoslavju določili krivca za celotno situacijo. Za rešilne čolne ali pa vsaj jopiče pa bomo prepozno ugotovili, da smo nanje pozabili. Ali pa, še bolj verjetno, jih prodali za prgišče glasov ...

Rešitve so jasne

"Obstaja samo eno dobro: znanje, in samo eno zlo: nevednost." Tako je govoril protidemokratični Sokrat. Izobraževanje je najboljše upanje za demokracijo. Prebivalstvo, ki razume lastnosti, ki jih potrebuje vodja, pozna razliko med prevarantom in legitimnim voditeljem ter ve, katero pot naprej, je razlika med učinkovito demokracijo in Sokratovo nočno moro. 

"Demokracija je najslabša oblika vladanja, razen vseh drugih oblik," pa je rekel Winston Churchill, znan zagovornik demokratičnih idealov. Vsaka vlada je dobra toliko, kolikor so dobri njeni vladarji. V demokraciji to pomeni, da mora biti splošna populacija primerno izobražena, da si vlada sama. 

Seveda pa so te rešitve relevantne samo, če demokratično ureditev sploh želimo ohraniti ali pa morda celo izboljšati. V primeru, da je vse skupaj le fasada, ki skriva dejansko tiranijo, pa le nadaljujmo po začrtani poti.

Iz takšnega zornega kota so rešitve jasne. Skrbeti je treba za izobrazbo, informiranost in razgledanost državljanov. Zlasti na področjih državne ureditve in ekonomije, ki sta v obveznem delu izobraževanja dokaj zapostavljena ter med splošno populacijo pogosto ne najbolje razumljena. V luči nedavne epidemije bi lahko rekli, da je državljane tako potrebno “cepiti” pred različnimi oblikami prevarantov, oportunistov in lopovov, ki trosijo prazne obljube kratkovidnemu ljudstvu.

Seveda pa so te rešitve relevantne samo, če demokratično ureditev sploh želimo ohraniti ali pa morda celo izboljšati. V primeru, da je vse skupaj le fasada, ki skriva dejansko tiranijo, pa le nadaljujmo po začrtani poti. S posegi v svobodo izražanja, “depolitizacijo” raznih podsistemov ter ustoličevanjem vedno novih (a nenavadno znanih) obrazov.

Morda pa nam tiranija prikrito ustreza?

Si demokracije v resnici sploh želimo?

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

vzgoja, otroci, mobilni telefoni, digitalna tehnologija
Digitalni vrstniki
21. 7. 2024 ob 13:11
Film, Marija Magdalena
Marija Magdalena
21. 7. 2024 ob 9:30