Instant stranke antijanšističnega sentimenta ne nastajajo na ideološki platformi, temveč jih druži interes po neprigaranem zaslužku

Robi Star, kot vemo, s svojo družinsko firmo, ki ji nekaj časa direktoruje njegova bivša soproga, nekaj časa pa kar njegova komaj polnoletna hči, prodaja elektriko samemu sebi, minister Boštjančič pa se družinskega biznisa na račun funkcije, ki jo zaseda, oziroma na račun davkoplačevalcev loteva bolj rudimentarno oziroma, če hočete, amatersko, da ne rečemo celo primitivno. On namreč, pozor, svojega sina delegira v mednarodne delegacije ministrstva, ki ga vodi, čeprav njegov sin s tem ministrstvom nima absolutno nič.  

Še več, minister Boštjančič tudi najraje obiskuje tuje države oziroma kraje, v katerih študira njegov sin. Večje privatizacije in familiarizacije državnega aparata in visoke politične funkcije pa še ne. Ker mu to očitno ni dovolj oziroma ker pri tem družinskem biznisu seveda ne smemo zanemarjati ostalih družinskih članov, minister Boštjančič meni nič tebi nič v svet ljubljanske Drame nominira svojo lastno ženo. Si predstavljate, da bi denimo Janša, ko je bil premier, v svet neke bolnišnice imenoval svojo soprogo? Mi tudi ne. Ampak pri Boštjančiču je stvar še bolj ogabna, ker je Drama pred večmilijonsko prenovo, ki jo bo financiral Boštjančič, vodila oziroma nadzirala pa kar njegova žena. 

Oba, tako Golob kot Boštjančič, se seveda branita s pravnimi formalizmi, češ da sta se iz postopkov izločila, vsa podjetja konkurirajo za prodajo elektrike državnemu Borzenu pod enakimi pogoji in tako naprej. Larifari. Kdo pri zdravi pameti lahko verjame, da minister Boštjančič, ko stoji pred vrati in prisluškuje, medtem ko vlada odloča o imenovanju njegove žene v svet Drame, nima na ta pravkar opisani postopek nobenega vpliva? Kot da njegovi kolegi iz vlade ne bi vedeli, o kom odločajo. Ampak saj, če nas prepričujejo, da Robi Starjeve poteze v zvezi z odlovom nutrij in odstrelom medvedov nimajo nič z osebnimi preferencami njegove uradne priležnice, potem nas seveda lahko prepričajo tudi, da Golob ni imel nič z imenovanjem nekdanjih kadrov družbe Gen-I, ki jo je dolga leta vodil, na ključna mesta v slovenskem zdravstvu. 

Ostali vidnejši predstavniki Gibanja Svoboda, kot je denimo pred kratkim odstopljena zloglasna generalna sekretarka Vesna Vuković, prisegajo bolj na biznise tipa »ti meni, jaz tebi« oziroma »roka roko umije«. Med glavnimi donatorji oziroma, pravilneje rečeno, financerji podjetja Vesne Vuković, ko se je še prodajala za resno in neodvisno novinarko, sta bili ravno firmi Robi Starja in ministra Boštjančiča. Naključje? Nikakor. Kot tudi ni naključje, da jo bo nasledil še en profiter iz bizniserskega konglomerata Goloba in co., dosedanji direktor kontrole zračnega prometa. Kaj dotični ve o politiki? Absolutno ničesar. Ampak to zanje sploh ni pomembno. Zanje je pomembno, da pozna njihove biznise in da bo nadaljeval s prakso kovanja privatnega profita na račun javnega dobrega in javnih politik. 

Medtem nam seveda država in vsi poglavitni družbeni podsistemi razpadajo pred očmi. Kamarile, ki je na oblasti, država, delovanje za blaginjo ljudi in javni interes sploh ne zanimajo, niti se s tem nikoli v življenju ni srečala, kaj šele ukvarjala. Zanima jo zgolj pravi biznis. In tega je na pretek. 

Naročniška vsebina