Ivan Sivec: 1000 let smo čakali na samostojno Slovenijo, doživeli smo to, o čemer so naši predniki sanjali

Intervju: Ivan Sivec, najbolj plodovit slovenski pisatelj

V oddaji Vroča tema smo tokrat gostili pisatelja mag. Ivana Sivca, ki ga že dve desetletji uvrščajo med najbolj brane slovenske avtorje, velja pa tudi za najbolj plodovitega in vsestranskega avtorja in pisatelja na naših tleh. Napisal je že občudovanja vrednih 197 knjig. Tokrat je beseda tekla o njegovi novi knjigi »Legende slovenske narodno-zabavne glasbe«, v kateri nam ponuja nove zgodbe tega kulturnega slovenskega zaklada.

Vaš knjižni opus je impozanten, saj je bilo natisnjenih že več kot 400.000 izvodov vaših knjig. Veliko jih je bilo ponatisnjenih, več del dramatiziranih, več kot sto knjig je bilo izdanih v elektronski obliki, dobrih petdeset v slušni, nekaj tudi v brajici. Vsako leto si bralci v slovenskih splošnih knjižnicah izposodijo več kot 40.000 vaših knjig. Kako gledate na te impozantne številke?

Pravzaprav ne morem nič posebnega povedati o tem. Že dolgo časa sem na tem svetu. Res sem napisal veliko knjig, ampak to je razpotegnjeno na 50 let oziroma še nekaj več. Letos bom dočakal 77. leto. Vesel sem, da sem zdrav, da lahko delam. Sicer me ljudje najbolj poznajo po pisanju besedil in po pisanju knjig. To, da je 40.000 izposojenih na leto, je podatek, ki ga beleži COBISS (nacionalni knjižnični informacijski sistem z vzajemno katalogizacijo). To je točen podatek, ker so v COBISS povezane tudi splošne knjižnice, posebej pa bi lahko potem prišteli šolske knjižnice, ki v ta sistem še niso vključene. Drugače pa drži, 197 knjig je bilo že objavljenih. Računam, da bo letos, leta 2026, izšla že 200. knjiga. Ko je nekoč Ciril Zlobec za mojo 100. knjigo napisal predgovor, se ti takrat zdi nekaj nemogočega, da bi dosegel celo 200 knjig. Mislil sem, da je to znanstvena fantastika, ampak na koncu se zdi, da se bo to res zgodilo, ker so pravzaprav tudi te knjige, ki gredo proti številki 200, nekako že napisane. Je pa res 197. tista, o kateri bova danes nekaj več govorila.

Mislil sem, da je napisati 200 knjig to znanstvena fantastika, ampak na koncu se zdi, da se bo to res zgodilo.

Kaj vse lahko skriva narodno-zabavna glasba? Vemo, da toliko koncertov, nastopov in dogodkov, ki so jih uprizorili npr. samo Avseniki in seveda številni drugi, verjetno ponuja še ogromno gradiva, s katerim lahko vi nato operirate, da nastanejo takšni zapisi.

No, to je pravzaprav sorazmerno drobna knjiga, vendar mislim, da je bogata knjiga, ker je v njej opisanih prvih 25 legend. Jaz sem sicer o glasbi napisal ravno toliko knjig, teh je kar 25.

Kako se je vse skupaj začelo? Kolikor vem, ste bili že v otroštvu na pravem mestu, na podeželju, kjer se je pelo in igralo ljudske pesmi. Kakšni so spomini na rojstvo vaše strasti do pisanja in spremljanja narodno-zabavne glasbe in njenih korenin?

Meni je bilo to izjemno lepo. Moram reči, da je bilo lepo, ko se je pri nas na vasi slišalo vaško petje, petje ženice in mož, ki so pristopili zraven ter lepo zapeli narodno pesem. Takrat sem začutil to globino naše narodne pesmi. To se je dogajalo na primer v času ličkanja koruze ali malo prej. Prišel je vaški hodec in zaigral in pari so vstali, tisti, ki so radi plesali, so zaplesali kar ob ličkanju. Meni je bilo to tako pristno, tako čisto iz ljudi ven vzeto. Nato so seveda prišli novodobni godci. A se je vse začelo z Avseniki, ki so bili v bistvu nek podaljšek vsega tega. To je bilo zelo intenzivno, zelo usmerjeno, a hkrati zelo blizu ljudem. Mi smo na vasi poslušali oddajo Četrtkov večer domačih pesmi in napevov (ki se je začel pravzaprav z Avseniki), in to skupinsko, kajti takrat še ni bilo radijskih sprejemnikov.

Vsako slovensko pesem, vsako skladbo, peto pesem ali samo recitirano je nekdo nekoč napisal. Morda pred 200, 300, 500 leti.

Če se vrnemo nazaj h koreninam, ti fantje so seveda najprej eksperimentirali, iskali melodije, jih ustvarjali. To so na nek način glasbeni geniji, kajne?

Mislim, da niso eksperimentirali, ampak je to bilo izvorno, to je prišlo iz človeka, iz njih samih. Brez navdiha, brez božje iskrice, kot se temu reče, ni nič. Nič v življenju se ne zgodi, če človek nima tega v sebi. Slavko Avsenik je genialen avtor, ki je v sebi očitno nosil 700 viž, ki jih je predajal bratu Vilku. Tudi Vilko je ta njegov izvirni studenec usmeril v neko čudovito reko pesmi, v glasbo. Vse skupaj je na svoj način razširil v melodijo z raznimi instrumenti. Na ta način je njihova glasba prišla do ljudi. Ampak tudi Slavko je v osnovi ravno tako ljudski godec.

Zanima nas ta genialnost. Nekdo ima v glavi neko melodijo, jo sliši, ampak preden jo lahko sliši publika, je verjetno potrebna dolga pot, kaj šele, da prideš do nekega radia, recimo Radia Ljubljana, ki potem to predvaja in širi med poslušalce. Ta pot zna biti tudi precej zanimiva?

Naj navedem primer še enega podobnega genialnega godca Franca Miheliča. On je šel v gozd, videl štor in je v štoru videl radijski sprejemnik, ki mu oddaja neke frekvence, mu oddaja neko melodijo. Podobno se je na primer dogajalo Slavku Avseniku. On je svet videl samo preko glasbe. Ko so ptički zapeli, je vedel, v katerih tonih pojejo in kako bi se takšna melodija lepo podala v takšnem stilu, da je narava prenesena ljudem kot poslušalcem.

Brez tega osnovnega navdiha nikoli ni šlo. Potem so sestavili najprej trio, potem kvartet, sledil je »Avsenik Oberkrainer kvintet«, kot so rekli na nemško govorečem področju. Avsenikova genialnost je v njegovi instrumentalni sestavi.  Če poslušate skladbo Na Golici, to v bistvu ni Golica kot Golica (hrib), ampak je to žegnanje na vasi.

To so zvonovi. To odmeva tako, kot da bi se pogovarjala dva instrumenta. V ozadju pa se dogaja še ena glasbena scena in na podlagi tega se naredi neko vzdušje, ki je ljudem blizu.

Avsenikova genialnost je v njegovi instrumentalni sestavi.

Zakaj je to najbolj predvajana instrumentalna skladba na svetu?

Očitno je v tej skladbi en poseben naboj, eno veselje, ki ga pričara v dveh, treh minutah, tisto, kar človeka postavi v neko čisto vzneseno stanje, v nekakšen izjemen položaj.

Kakšne so dejansko te številke, o katerih se govori v povezavi s skladbo Na Golici? Je res najbolj predvajana instrumentalna skladba na planetu?

To drži, to velja. 

Popravite me, vi ste le strokovnjak na področju poznavanja Avsenikove glasbe in tudi njihovih del. Nekateri pravijo, da je to osnova nekaterih zvrsti moderne pop glasbe. Da so jemali ritme in nekatere glasbene 'finte', ki so bile osnova za nekatere največje pop legende, ki so sledile čez nekaj desetletji?

Tukaj gre za izjemno sožitje dveh osebnosti. Na eni strani Slavko kot izjemen avtor melodij, na drugi strani Vilko, ki je bil hkrati še akademsko izobražen. Slavko ni vedel, kaj dela, ampak ga je ta božji talent nekako peljal k temu, da je to izpovedal. Vilko je pa vedel, kako se to lahko zapiše v note in kako se to lahko pretvori v eno širšo glasbeno sceno.

Je res, da je bil Slavko Avsenik tudi smučarski skakalec z osebnim rekordom 74 metrov v Planici?

Seveda, res je bil. Dobro ste to izbrskali. Stvar je v tem, da je on enkrat tako grdo padel, da si je malo poškodoval hrbtenico. Takrat se je vrnil k harmoniki. Sicer je igral harmoniko že prej. Po padcu se s smučarskimi skoki ni več ukvarjal. Ampak še en drug podatek je zelo zanimiv. On je bil resnično nadušen smučarski skakalec in tudi v Planici je dolgo časa skakal na manjših skakalnicah, zvečer pa so bili fantje veseli zabavljači.

On in Franc Košir sta zabavala smučarske skakalce, kajti takrat ta šport še ni bil tako profesionalno usmerjen, tako resen kot danes. Do treh, štirih zjutraj se je dogajalo. Slavko je igral na klavir, Košir je pihal v trobento, vsi skupaj pa so veselo prepevali.

Slavko Avsenik je bil navdušen in talentiran smučarski skakalec.

Če Slavko Avsenik ne bi bil smučarski skakalec, mi danes verjetno ne bi imeli pesmi Planica, Planica, snežena kraljica? 

Verjetno, da ne.

Veliko ste sodelovali tudi pri nastajanju novih pesmi, saj ste jih kar nekaj spisali za Avsenike. Kako je bilo sodelovati in ustvarjati s takšnim glasbenim velemojstrom in genijem?

Ponosen sem, da sem zanje napisal 86 besedil in sem se s Slavkom veliko pogovarjal. Vedno me je poklical po telefonu: »Pridi, Ivan (Ivan Sivec), čim prej, pridi, novo vižo imam.« Potem mi jo je zaigral na pianino. Meni je bilo nebeško lepo, ko je zaigral, vsi poznajo Pod cvetočimi kostanji, za katero sem besedilo napisal sam, ampak ko je to zaigral na klavir, takrat začutiš lepoto v tej glasbi.

Ivan Sivec je za Ansambel bratov Avsenik napisal 86 pesmi.

Kako gledate na fenomen Franca Koširja, komika, igralca, pevca in trobentača? Tudi Košir je imel, lahko rečemo, tisti edinstven X faktor?

On je bil izjemen igralec, komedijant, bil je član jeseniškega gledališkega odra, prav tako njegova žena, ki je sploh veliko igrala v gledališču. Franc Košir je bil na odru doma. Celo Slavko Avsenik je vedel, da Košir ni najboljši pevec, a edinstven humor, njegov glas ti izvabi smeh, bil je rojen zabavljač in ljubljenec publike.

Mnogi so posnemali Franca Koširja, nobeden ga ni dosegel!

Avseniki so nekoč imeli serijo kar 300 zaporednih koncertov po alpski Evropi. In ravno tistega leta se je ženil Franc Košir, a kaj, ko je bil edini možen datum za poroko, zanimivo, edino na 1. november, na dan vseh svetih. Na dan mrtvih se je lahko oženil. Ali to drži, je ta zgodba resnična?

Res je, tako kot ste povedali, to je bil edini datum, ki pa ni bil nikakršna resna ovira, da takrat tiste poroke ne bi bilo. Šlo je za praznik vseh svetih, ko se spominjamo bližnjih duš v nebesih, kar je bilo nekaj lepega.

Kdaj ste prvič začutili, da ima slovenska narodno-zabavna glasba, z Avseniki na čelu, nekaj več, nekaj, kar nosi ime naše domovine in povezuje Slovence?

To je bilo na koncertu leta 1973, 1974, ko so prvič v nabito polni dvorani Tivoli zaigrali danes že ponarodelo pesem Slovenija, od kod lepote tvoje. Takrat so imeli ljudje solze v očeh, čutilo se je, kako nosijo v srcu domovino Slovenijo, takrat sem zaslutil, da je v tej glasbi nekaj več, da to ni samo ohcet, veselica ali neki praznik, da gre dejansko za občutenje naroda. Takrat sem si rekel, da je to treba zapisati, popisati, dokumentirati.

Vi ste edini (ali eden redkih), ki se lahko pohvali s takšnim opusom knjig in poznavanjem naše narodno-zabavne glasbe. So pa tudi takšni, ki so jo označili za nacistično, in sicer na podlagi zgolj nekaterih besedil, z zelo malo raziskovalnega gradiva.

Nekateri to glasbo celo zaničujejo, celo na FDV (Fakulteta za družbene vede, Ljubljana) sta nastali dve knjižici izpod peresa dr. Petra Stankovića, ki je celo napisal, da gre za nekakšno nacistično glasbo. Ena glasba, en narod, en vodja ... skratka, moram dodati, da je to raziskavo naredil, potem ko je s spleta potegnil osem videospotov, od tega šest tujih skupin, ki so igrale Avsenikovo glasbo. Malce čudno je bilo vse skupaj. Če bi samo na kratko prebral kakšno mojo knjigo in obiskal kakšno slovensko veselico, bi bila njegova ocena verjetno precej drugačna.

Navedli ste tudi, da ste obiskali 1.170 krajev, bili ste veliko na poti, na številnih koncertih, zabavah, snemanjih ter spoznali na stotine različnih ljudi. Verjetno so že takrat začele nastajati vaše prve zgodbe, ki so jih vsi ti obiskani kraji zagotovo še izdatneje bogatili?

V svoji karieri sem obiskal 5.000 ali 6.000 ljudi, kajti vsako srečanje človeka nekako obogati, tudi midva bova šla po tem pogovoru drugačna domov. In teh 5.000, 6.000 ljudi mi je zagotovo nekaj dalo. Po svetu sem imel tudi več kot 1.200 literarnih večerov, kjer sem imel neposreden stik s svojimi bralci in poslušalci. Za kakšno zgodovinsko knjigo sem prebral, preštudiral kakšnih 70 do 80 virov, vse sem preštudiral. Verjetno imam po očetu tudi dober spomin, on je na primer vedel skoraj vse pomembne datume v vasi in širše, od rojstnih dni do obletnice poroke, prav tako tudi moj brat Ciril, ki pozna skoraj vse filme na pamet. Tako da tudi zaradi tega imam srečo.

Kaj pa slovenščina kot jezik, zagotovo obstaja kakšna zgodba, ki se je zgodila na vseh teh obiskih, predvsem tujih držav. Kako gledajo na slovenščino?

Na Švedskem sem imel literarni večer, k meni je pristopil gospod, ki me je tako občudoval kot napol boga. Zanimalo me je, ali je morda Slovenec, nakar mi je povedal, da je Šved, domačin, ki mu je neizmerno všeč slovenski jezik. Rekel mi je: »Slovenščina, to je tako lep jezik, tako lepo valovi kot žito v vetru, kot žuborenje potočka, veste, nemščina je, kot bi »fural« konja, Čehi pojejo, vi pa imate pravo razmerje in še nekaj, dvojino. Kajti vse v življenju se dogaja v dvojini, sta mož in žena, fant in punca, brat in sestra, oče in mati, srna in srnjak, to pomeni, da ste prvinski narod.«

Kako je s to veličino našega jezika zaradi majhnosti države in malega števila ljudi, ki govori slovenski jezik?

Ne strinjam se s tem, da smo v 6. stoletju s culo na rami prišli čez Krpate. Mislim, da se je stvar začela dogajati malce drugače. Po mojem smo prišli bolj s severa Evrope. Vedno rad povem, ko nas primerjajo s Hrvati, da imajo oni besedo »cvijće«, mi rečemo cvetje, tako da mi imamo TJ, oni pa Ć. Ampak TJ se je spremenil v nekaterih jezikih v Ć šele ob nastanku takratne Rusije. Tako da smo mi s tega vidika zagotovo starejši narod.

Kako gledate na zgodovino Slovencev, na naš jezik, ki se je ohranil tudi zaradi pisane besede in knjig?

Tukaj sva pri bistveni stvari. Veseli smo lahko, da smo živeli v dobi Avsenikov. In da smo prvi rod naše generacije, ki je doživel osamosvojitev države. To so bile tisočletne sanje, ne vem, zakaj eni to zaničujejo in tega ne cenijo. Doživeti tisočletne sanje je nekaj najlepšega, kar je možno na svetu.

Slovenci smo morali prehoditi tisočletje, da smo dobili svoj dom. Tudi vi ste strasten pohodnik, saj več kot 200-krat na leto obiščete Sv. Primož nad Kamnikom. In ravno hoja je za vas nekakšna meditacija, hoja vas umirja in vselej prikliče številne zamisli in ideje. Ima hoja za vas globlji pomen?

Hoja strokovno dokazano pomaga, to so potrdili psihologi, psihiatri, zdravniki in še kdo, ki se s tem ukvarja. Sam namreč prihajam iz hribovitega okolja, sem gornik, bil sem tudi na Mont Blancu v Franciji, bil sem na mnogih gorah, sicer pa redno hodim na Sv. Primož in tam se mi redno pojavi zamisel ali ideja, ampak vedno na poti nazaj v dolino, skoraj vedno na enem in istem mestu, kar je fascinantno. Kot pravijo, se večina idej zgodi v gibanju. Ideje so zelo muhaste gospe.

Omenili ste tudi lani preminulega nevropsihiatra dr. Jožeta Magdiča, ki vas je želel spoznati zaradi vaše knjige o Jakobu Aljažu, ki ste jo napisali v prvi osebi, kajti v tem ste videli izziv in imeli ste zgodbo nekako pred očmi.

Zanimalo ga je, kako sem se lahko tako zelo vživel v vlogo Jakoba Aljaža. Povedal mi je, da imam v sebi določene arhetipe (univerzalni, prastari vzorci in simboli, ki se nahajajo v kolektivnem nezavednem vseh ljudi in se izražajo skozi mite, pravljice, sanje ter vzorce vedenja – op. a.), povedal mi je tudi, da je jungovec ter da imam jaz nekaj posebnega. Jaz o tem niti približno nisem razmišljal, da imam v sebi nekaj posebnega.

(D235: 56-59)