Izsušimo ljubljansko politično barje

Današnji predsednik ZDA Donald Trump je leta 2016 neverjetno zmago na predsedniških volitvah dosegel s pomočjo slogana, ''Izsušimo močvirje!'' (ang. 'Drain the swamp!'). Slogan je učinkovito napeljeval na prevlado lobistično-elitističnih interesov Washingtona pri vodenju najmočnejše države na svetu, ki so velik del primestno-ruralnega prebivalstva ZDA pustili ob strani. Podoben vzorec je bilo moč zaslediti že pri Brexitu (London proti osrednji Angliji), na slednje pa prav tako spominjajo tudi nove salve levice v slovenski korona-politični vojni. Na Aleksandro Pivec je rafal obtožb izstrelila Pokrajinska organizacija, DeSUS Ljubljana. Napad na DeSUS v obliki nezaupnice predsednici stranke je pričakovan, toda kaj če ljubljansko angažiranje v novi spletki odstira mnogo več ozadja, kot je opazno na prvi pogled?

Velika pozornost nevsebinskim očitkom pokrajinskega odbora neke stranke

Najprej si postavimo zanimivo vprašanje: Kdaj se je nazadnje zgodilo, da je v nacionalne medije prišel pokrajinski/mestni odbor določene politične stranke? Spomnimo se dogodka izpred več kot desetletja, ko se je  ljubljanska podružnica Nove Slovenije izpostavila ob poskusu ponovnega poimenovanja Titove ulice v Ljubljani. Zakaj je torej kar naenkrat določen ljubljanski strankarski odbor deležen pozornosti vseh dnevnih političnih analitikov?

Glavna težava slovenske politike vedno bolj postaja težnja, da se vsa politična mnenja in politike oblikujejo v Ljubljani, temelječ na ljubljanskem večinskem ideološkem mnenju.

Nov ''levi'' ''kroše'' je proti vladi sprožila ljubljanska podružnica samozvane levo-sredinske koalicijske stranke. Že dejstvo, da je prva reagirala ljubljanska podružnica in ne mariborska, celjska, kranjska ali novomeška, je zelo povedno, še posebej, ko pogledamo na izražene očitke in vidimo, da slednji niso vsebinske, ampak predvsem ideološke narave.

Najprej slabo utemeljeni vsebinski očitek. Pokrajinska organizacija DeSUS Ljubljana očita, da naj bi predsednica DeSUS vodila stranko ''v nasprotju s programom in z njenim poslanstvom, zlasti pri zastopanju interesov upokojencev, starejših, bolnih in invalidov.''

Takoj lahko vidimo, da so takšne obtožbe deplasirane, saj je dejstvo, da se Vlada skozi celotno epidemijo koronavirusa še posebej osredotoča kar najbolj zaščititi populacijo v domovih za starejše. Če nadalje upoštevamo zelo socialno naravnane proti-korona ukrepe te Vlade ter načrt o oblikovanju demografskega sklada, so očitki še toliko bolj nesmiselni in neutemeljeni.

Ljubljanska ideološka trdnjava

Toda, ko pozoren opazovalec pogleda drugi ideološki ''paket'' očitkov, slika postane še bolj jasna. DeSUS Ljubljana namreč ugotavlja ''neodzivnost predsednice stranke, ko gre za nespoštovanje vrednot NOB, napade in žalitve policije, tožilstva, sodišč ter izločitev in nesodelovanje praporščakov v protokolu ob državni proslavi.''

Ob zadnjih dogajanjih v DeSUS-u je vedno bolj očitno, da glavna težava slovenske politike vedno bolj postaja težnja, da se vsa politična mnenja in politike oblikujejo v Ljubljani, temelječ na ljubljanskem večinskem ideološkem mnenju.  Naj mi številni dobromisleči in demokratično-čuteči Ljubljančani ne zamerijo, toda slovenska levica državno politiko vedno bolj vidi kot vodenje celotne države iz ljubljanske ideološke trdnjave.

Današnja Ljubljana ni Ljubljana iz časa slovenske osamosvojitve, ki je pod vodstvom Jožeta Strgarja nudila naboj vsemu narodu. Današnja Ljubljana je potopljena v močvirje oz. barje ideoloških ostalin socializma, jugo nostalgije, Tita in NOB ''herojev''. Na to dejstvo je pred zadnjimi volitvami s svojim volilnim ''bojnim klicem'', ki je bil namenjen zapostavljenim Štajercem in Prekmurcem, opozoril že pater Branko Cestnik.

DeSUS ne sme biti podaljšek "Društva upokojencev podpornikov Zorana Jankovića"

Navsezadnje, produkt česa je skrajno leva stranka Levica? Ni nič drugega kot otrok slovenske ljubljanske salonske levice, ljubljanskih vstaj leta 2012 ter ljubljanskega ideološkega ''mindseta'', ki ga je v Ljubljano prinesel župan Zoran Janković, ko je vse postavil na dejstvo, da je ''za partizane''.

Če se katerakoli stranka deklarira kot levo-sredinska, potem si ne more dopustiti, da jo za svoje parcialne interese ugrabi Tovarišija iz Ljubljane.

V primeru DeSUS-a imamo tako pojav nasprotja, ko naj bi vstop v Janševo vlado npr. zelo močno priporočali člani iz manjših krajev (v javnosti se je takrat pojavilo pismo člana iz Vrhnike), sedaj pa ideološko prekucništvo zganja Pokrajinska organizacija DeSUS Ljubljana - ''Mesto heroj''. Toda DeSUS je akronim za ''Demokratično stranko upokojencev Slovenije''. DeSUS ni nastal kot podaljšek ''Društva upokojencev podpornikov Zorana Jankovića'', temveč iz Demokratične stranke – zveze upokojencev Maribor. Zakaj lahko takšen razvoj dogodkov vodi v dolgoročne težave?

Težava je v tem, da Slovenije absolutno ni mogoče voditi iz omejene ljubljanske ideološke perspektive. Če ta vidik preslikamo na notranje-frakcijske boje DeSUS-a, takoj vidimo problem. DeSUS na volitvah je vedno bil DeSUS za leve in desne, mestne in kmečke, verne in neverne upokojence. Poudarjam: NA VOLITVAH. V obdobju vladanja pa je medli predhodnik Karel Erjavec stranko vodil kot ''Slovensko stranko prejemnikov borčevskih pokojnin'', ker so to zahtevali ''presvitli gospodje'' oz. ''tovariši'' v ''naši'' Ljubljani.

Gre za higieno

Zaenkrat vse kaže, da se Aleksandra Pivec zaveda, da ima takšna ozka ideološka perspektiva velike minuse. Na primeru napadov na spravne napore predsednika Boruta Pahorja in slovenskih zamejcev na naši zahodni meji je videti, da bi lahko takšen ''ljubljanski pristop'' povzročil celo nepredvidene zunanje-politične posledice. A to ne bi bilo prvič, ko so ''tovariši'' povozili mnenje drugih, zanje »manj pomembnih«. Ljubljansko-ruska naveza ''Zoran Janković - RIKO - Moskva'', je namreč že uspela uničiti slovensko pozicijo v evro-atlantskih povezavah, od česar je na koncu profitirala naša južna soseda Hrvaška.

Konec koncev gre za higieno. V primeru DeSUS-a tako za politično, kot tisto konkretno, zdravstveno. Če se katerakoli stranka deklarira kot levo-SREDINSKA, potem si ne more dopustiti, da jo za svoje parcialne interese ugrabi Tovarišija iz Ljubljane. In kje tiči higiensko-zdravstveni vidik? Rovarjenje ljubljanske Tovarišije proti Vladi bi v primeru politične nestabilnosti najbolj ogrozilo ne samo državo kot tako temveč tudi zdravstveno stanje našega največjega in najgosteje naseljenega mesta. Ne pozabimo na zgodovinske nauke ljubljanske samo-zaverovanosti: ob ljubljanskih zdrahah leta 1918 Slovenci nismo ubranili Primorske, nato smo nesrečno izgubili Koroško ter skoraj izgubili spodnjo Štajersko. Ob sedanji krizi zato velja apel vsem poštenim Ljubljančanom: Krajinski park Ljubljansko barje naj kot prekrasen naravni spomenik ostane, toda skrajni čas je, da se ljubljansko politično barje končno izsuši.