Janez Krmelj: Slovensko srce, ki bije na rdeči zemlji

Intervju: Janez Krmelj, misijonar

Ko se z misijonarjem Janezom Krmeljem usedeš za mizo, se ti zdi, kot da sediš nasproti človeku, ki je znotraj sebe povezal dva svetova, zeleno domovino Slovenijo, ki jo, kot sam pravi, vedno piše z veliko začetnico, in rdečo malgaško zemljo, na kateri je našel svoj življenjski klic. Janez Krmelj na Madagaskarju deluje že dolgih 35 let. Tam je gradil šole, bolnišnice, ceste, zgrajenih je že več kot 3.000 hiš, pa tudi skupnost, v kateri ni nikoli pozabil, od kod prihaja in h komu se vrača že dolgih 35 let. Želeli smo deliti toplino človeka velikega srca, ki na Madagaskarju živi za druge, z rokami, ki gradijo, s srcem, ki ostaja svetilnik v deželi, kjer je lakota vsakdanja, malarija pa najhujši morilec in kjer so ceste odvisne od neizprosnih ciklonov.

Janez Krmelj, na Madagaskarju ste že dolgih 35 let. Ko danes pogledate nazaj, kdaj je v vas prvič vzniknila misel, da bi svoj poklic živeli in opravljali daleč od doma, v misijonih?

Že kot otrok sem po malem sanjal o misijonih, o črni celini, o Afriki. Doma smo imeli tisto malo revijo Zamorček, to je bila žepna izdaja, z zgodbami o otrocih iz Afrike, Azije, o misijonarjih, ki so prinašali upanje med najrevnejše. Tisto majhno in kratko branje je v meni ustvarilo veliko željo, da bi enkrat, ko odrastem, tudi sam pomagal ljudem, ki živijo v nemogočih razmerah, ki si jih pri nas skorajda ne moreš predstavljati. Ampak resničen prelomni dogodek je prišel pozneje, med služenjem vojaškega roka v Jugoslovanski narodni armadi. Name je to naredilo ogromen vtis, ki ni bil prijeten.

To obdobje ste v preteklosti večkrat omenili kot bolečo, a odločilno izkušnjo. Kaj se je dogajalo?

Vojaški rok sem služil v Trebinju v Bosni in Hercegovini. Takrat sta živela miselnost in logika, da je vera nekaj, kar je treba zatirati, se ji posmehovati, dokazovati, da je neumestna in zastarela. In nekega dne so mi domači poslali verski časnik, čisto nedolžno. Zame je bil to stik z domom, z domovino. Ampak ko so ga našli, se je vse spremenilo. Nastalo je, to lahko povem brez olepševanja, sistematično poniževanje, zaničevanje vere, teptanje dostojanstva. V bistvu poskusi pranja možganov. Bilo je zelo surovo, toliko, da sem takrat globoko v sebi doživel nekakšen obup. In ravno iz tega obupa se je v meni rojevala odločitev. Ena najbolj jasnih odločitev v mojem življenju. Rekel sem si: »Če mi hočejo vzeti vero, jo bom jaz živel še bolj zavzeto. Če me hočejo utišati, bom še bolj uporabljen za dobro.« Ta izkušnja me je poslala v misijone. Po tej mračni izkušnji sem začutil, da moram svoje življenje posvetiti Bogu in ljudem v stiski. Želel sem, da iz mojega trpljenja nastane nekaj dobrega.

Če mi hočejo vzeti vero, jo bom jaz živel še bolj zavzeto. Če me hočejo utišati, bom še bolj uporabljen za dobro.

Kako se spominjate prvega dne, ko ste stopili na Madagaskar, kjer je že deloval en Slovenec velikega srca, misijonar Pedro Opeka?

Kot da bi ga doživel včeraj. Ko sem prispel, sem bil še ves pod vtisom tistega dolgega potovanja. In potem je prišel trenutek, ki ga ne bom nikoli pozabil, na vratih me je čakal Pedro Opeka. Pristopil je k meni, me močno objel in rekel: »Dobrodošel.« Ta objem … mislim, da se takrat človek resnično zave, da ga nekdo čaka. Da nisi sam. Takrat je bilo na otoku 22 Slovencev, skupaj z menoj. Bili smo velika skupnost. Danes je zgodba precej drugačna, kajti na vsem svetu je slovenskih misijonarjev komaj še okoli 40 do 50. Ampak tisti prvi dan … to je bil začetek mojega novega življenja. Nisem vedel, kaj me čaka. Vedel sem samo to, da sem zdaj tukaj. In od tu naprej ne bo več povratka v staro življenje.

Delate z ljudmi iz plemena Antešaki. Tam bojda znajo še vedno sesti skupaj in se pogovarjati. Otroci ne vedo, kaj je radio, televizija ali računalnik, a znajo krasno prepevati in plesati. Kaj vas je pri teh ljudeh najbolj presenetilo?

Njihova toplina. Njihova pripravljenost, da sprejmejo človeka, če mu lahko zaupajo. Ko prideš mednje, vidiš revščino, ki ti vzame sapo. Ampak hkrati hitro začutiš in opaziš ogromno dostojanstvo. Oni vedo, da smo belci prišli pomagat. Ne zato, da bi jim kaj vzeli. In to zelo cenijo. Kar pa jim je manjkalo in jim še manjka, je strokovno znanje. Če jih dobro pripraviš, organiziraš, motiviraš, lahko ogromno naredijo. Ampak ne moreš jih pustiti samih. Tako kot otrok potrebuje roko odraslega, da se nauči hoditi, tudi oni potrebujejo nekoga, ki jim pomaga stvari izpeljati do konca.

Razmere na Madagaskarju so vse prej kot enostavne. Še posebej prometne povezave. Imate veliko cest, ki dobesedno izginejo v blatu.

Ceste (srčen nasmeh)? Veliko izrazov bi lahko uporabil. Recimo, cesta, ki ni cesta, ali cesta, ki se spremeni v reko. Najbolj pogosto rečemo … neprevozno. Na Madagaskarju je namreč več kot 80 odstotkov vseh cest neasfaltiranih. Ko pride deževna sezona, monsuni, se ceste v nekaj minutah spremenijo v blato. Do kolen. Avto potone in ne gre nikamor. Enkrat smo bili devet dni popolnoma odrezani od sveta. Devet dni brez možnosti dostave hrane. Takrat je šlo za ciklon Gretelle. Šele ko so Francozi poslali helikopter, smo dobili minimalne zaloge. Takrat sem prvič videl človeka, ki se je zaradi lakote zgrudil na vrečo riža in kričal: »To je moje!« Lakota spremeni človeka.

Je res, da zdravnik stane dve kokošji jajci?

To je nekaj najlepšega in najtežjega, kar sem razvil skupaj z našo ekipo. Za otroka zdravljenje v naši bolnišnici stane dve kokošji jajci. Za odraslega tri kokošja jajca. To je vse. To je namreč edino, kar si lahko privoščijo skoraj vsi. Plačilo ni zaradi denarja. Plačilo je vzgojno, da človek ohrani občutek odgovornosti in dostojanstva, da ne reče: »Prišli so belci, pa naj vse naredijo namesto nas.« Zato vedno rečem: »Ti boš dal jajci, mi bomo dali zdravila, nego, hrano. Vsak po svoje nekaj prispeva.«

Za otroka zdravljenje v naši bolnišnici stane dve kokošji jajci. Za odraslega tri kokošja jajca.

Po izobrazbi ste tudi veterinarski tehnik. Verjamem, da vam pride še kako prav.

Oh, zelo. Včasih še bolj kot duhovniško delo (smeh). K meni so prišli strokovnjaki iz Slovenije, med njimi veterinar dr. Tone Globočnik, ki nam je omogočil, da smo na Madagaskar pripeljali seme slovenskih bikov za umetno osemenitev. Hoteli smo izboljšati pasme goveda. Samo … nismo računali na malgaško kulturo. Pri nas je krava krava. Pri njih pa je krava (resno pogleda) – simbol. Predvsem njena grba je sveti simbol krave. Ona pripada poglavarju. In ko smo pripeljali krave brez grbe, so rekli: »To ni govedo. To je nekaj čudnega. Niti udomačiti se je ne da.« Tako da projekta nismo pripeljali do konca. Je pa zato toliko bolje uspela druga slovenska zgodba, semena zelenjave. Vsako leto prinesem semena paradižnika, solate, paprike, rdeče pese, korenja. Ko je dobra sezona, je pridelek izjemen. Ko ni … pa nič ne zraste. Ampak trudimo se. Boljše seme pomeni boljšo hrano. Boljša hrana pomeni manj bolezni.

V nekem trenutku ste rekli, da so celo droni na Madagaskarju postali orodje upanja. Kako je prišlo do tega projekta, pri katerem je sodelovala tudi naša slovenska ekipa in njihovi droni, s katerimi so obenem posneli tudi dokumentarec?

Zelo preprosto, ljudje so umirali, ker nismo mogli do njih. Ko pride ciklon, ko voda zalije ceste, ko mostovi izginejo … niti z motorjem ali terencem niti peš ni več možno potovati nikamor. In takrat je vsaka ura pomembna. Če otrok ne dobi zdravila proti malariji v 24 urah, je lahko že prepozno. Potem pa je prišla pobuda iz Slovenije, podjetje iz Tržiča z gospodom Plešcem. Pripeljali so drone, ki lahko nosijo od štiri do pet kilogramov. To je bilo dovolj za cepiva, infuzije, antibiotike. Najprej so drone upravljali oni, potem pa so začeli uriti in učiti pilotiranja domačine. Marsikdo je mislil, da bo to znanstvena fantastika. Ampak droni lahko letijo, pristajajo in rešujejo življenja. Enkrat smo v nekaj urah oskrbeli šest vasi, ki so bile popolnoma odrezane. Ko je dron pristal, so se otroci razbežali, mislili so, da je ptica z neba. Potem pa so videli, da iz njega pridejo stekleničke, ki rešujejo življenja. In ploskali so, kot da je božič.

Enkrat smo v nekaj urah z droni oskrbeli šest vasi, ki so bile popolnoma odrezane.

Ste duhovnik kar devetnajstih župnij. Kako je to videti v praksi? Kako potekajo obiski in maše v teh vaseh?

Če bi mi to kdo rekel na začetku, bi mu lepo odgovoril: »To pa ne bo šlo.« Ampak pride dan, ko spoznaš, da je to tvoj klic. Moje področje je ogromno, dolgo 70 kilometrov, široko 30 kilometrov. Včasih se odpravim ob štirih zjutraj, ker vem, da bo treba čez reko, čez blato, čez most, ki sploh ni most, samo še nekaj zbitih desk. Ko pridem v vas, prespim kar pri domačinih. Vedno. Oni mi postiljajo posteljo, dajo vse, kar imajo. Včasih spim tudi na tleh, včasih na slami. In ja, dobim tudi bolhe, stenice ali kakšnega pajka, ki me grize in pika. Ampak to je njihov dom. Jaz sem prišel služit njim, ne obratno. Pred mašo vedno obiščem bolnike. Včasih imam nekaj zdravil s seboj, včasih nič. A ljudje dobro vedo, da ko pride duhovnik, pride nekdo, ki jih vidi, ki jih sliši in jim pove, da niso sami. To je včasih več vredno kot antibiotik.

Na Madagaskarju ste srečali tudi nasilje nad ženskami. Poznajo pa tudi lep obred sprave.

Tako je. Če mož udari ženo v glavo, je to po njihovih pravilih eden najhujših prekrškov. Žena to pove svoji rodbini, ta pokliče moža na zaslišanje. Kazen je – eno govedo. To govedo se zakolje na spravnem srečanju, vsi so prisotni, rodbina žene, rodbina moža, starešine. Vsaka družina dobi kos mesa. In s tem, ko sprejme kos, se zaveže, da tega prekrška nikoli več ne bo omenjala.

Dajo možnost, da se človek rehabilitira. Pri nas na Zahodu tega skoraj ni več. Mi človeka takoj obsojamo za vedno. Tam pa verjamejo, da je sprava ključna za preživetje skupnosti. Ne rečem, da je sistem popoln. Ni. Ampak ima neko modrost, ki jo je vredno slišati in doživeti.

Če mož udari ženo v glavo, je to po njihovih pravilih eden najhujših prekrškov. Žena to pove svoji rodbini, ta pokliče moža na zaslišanje.

Omenjali ste tudi vrače. Včasih spoštovane, danes pa pogosto prevarantske figure, ki zavajajo in izkoriščajo svoj družbeni položaj.

Žal, ja. V preteklosti so bili vrači naravni zdravilci, ljudje z znanjem o rastlinah. Danes pa jih veliko uporablja strah ljudi v veliki meri zgolj za zaslužek. Ljudje pridejo k njim, ker se bojijo duhov. Strah jih je uroka, strah jih je, da bo nekdo »poslal« zlo. Vrač pa lahko izkoristi to stisko, proda čarobni prah ali neki zvarek, vzame denar in reče: »Zdaj si varen.« Ljudje mu verjamejo. Ker se bojijo. Ena glavnih stvari, ki jih delam kot duhovnik, je, da ljudem povem: »Bog ni nekdo, ki te lovi. Bog je tisti, ki te rešuje. Ni ti treba živeti v strahu.« In ko človek prvič zaspi brez strahu … to je milost.

Ena najmočnejših zgodb vašega dela je pomoč mladim materam, ki se znajdejo same, v revščini.

Ko pride k meni dekle, ki je zanosilo prezgodaj, brez podpore, brez prihodnosti … vem, da ji lahko dam priložnost. Najprej naredimo nekaj preprostega: kupimo ji vrečo soli. Zakaj? Ker sol potrebuje vsak dom. Vsaka hiša. In ona to sol prodaja. Tako zasluži za naslednjo vrečo in počasi začne znova živeti. Ko pride čas poroda, ji pomagamo z vsem, od hrane do opreme.

Ko se dojenček rodi, ga pogosto vzamejo babice, njihova mama pa se vrne v šolo. To je ključno. Če neka mlada mama ne dokonča šole, je njena prihodnost zaključena. V Sloveniji se tega morda ne zavedamo dovolj. Na Madagaskarju pa je diploma življenje, brez nje pa revščina do smrti.

Je res, da vaši zobozdravniki včasih izpulijo več kot tisoč zob v nekaj tednih? Tudi slovenski zobozdravniki so že bili zelo dobrodošli.

Res je. Sladkorni trs in pomanjkanje kalcija naredita svoje. Otroci imajo zobe, ki se dobesedno sesuvajo. Zato prihajajo slovenski zobozdravniki, med njimi je bila tudi slovenska družina Fortuna, ki je opravila neverjetno delo. Morda se sliši nenavadno, ampak puljenje zob otroka lahko reši pred okužbo, ki bi mu uničila čeljust. Včasih pridejo k nam ljudje z gnilimi koreninami, z gnojnimi žepi … In ko se zob odstrani, se človeku življenje spremeni. Slovenski zdravniki so tam pravi blagoslov. Ko pridejo, cela vas ve: zdaj bo nekaj dobrega!

Slovenski zdravniki so tam pravi blagoslov. Ko pridejo, cela vas ve: zdaj bo nekaj dobrega!

Večkrat ste pripovedovali zgodbo o ciklonu Gretelle in celo poudarili, da je to eden najbolj čustvenih trenutkov vašega življenja.

Ciklon je uničil vse: strehe, polja, zaloge. Ljudje so bili lačni. Takrat smo z motornimi žagami dobesedno rezali pot skozi podrta drevesa, da bi dosegli vasi. Devet dni nismo dobili ničesar. Devet dni popolne izolacije. Ko je bilo najhuje, smo dobili nekaj vreč riža in zdravila. Najbolj lačne otroke smo vzeli v bolnišnico. Ko je minilo nekaj mesecev in so ljudje spet pridelali riž, so mi rekli: »Mompera (oče moj), danes lahko ostaneš doma.« Prišla je cela vas. V rokah so imeli vreče riža, zelenjavo, nekaj denarja, kar so lahko prispevali. Jaz sem stal tam … in imel solzne oči. Vedel sem, da so mi prišli reč: »Hvala, ker si nas rešil.« Tisti dan sem videl, da ima človeška hvaležnost moč, večjo kot vsa politika sveta.

Večkrat ste že omenili, da svoje delo opravljate tudi zato, ker se vaši kraji na koncu vsake nedelje spremenijo v prostor skupnosti. Kaj mislite s tem?

Pri nas po maši nihče ne gre domov. V Sloveniji pogosto vidim, kako ljudje zmanjkajo skozi vrata in že jih ni več. Pri nas pa maša ni konec – je šele začetek. Po maši se usedemo pod drevo, pred lopo, v senco. Govorimo. Ljudje pripovedujejo, kdo je bolan, kdo je v stiski, kdo je izgubil pridelek, kje je treba pomagati. To je kot tedenski življenjepis našega kraja. Tam izvem največ o ljudeh, ki mi jih je Bog zaupal. In tam začnemo načrtovati pomoč. Tam se vidi, kdo je lačen, kdo nima soli, kdo nima ničesar. Brez tega bi bil duhovnik samo človek, ki pride in gre. Ampak jaz živim z njimi in oni z menoj.

Večkrat ste rekli, da ste »vse, kar ste tam zgradili, zgradili z darovi domovine«. Kako razumete to slovensko dobroto?

Zelo preprosto. Če ne bi bilo slovenske dobrote, danes na Madagaskarju ne bi bilo nič. Ne šol, ne bolnišnice, ne hiš, ne riža, ne dronov, nič. Ko ljudem v Sloveniji povem, da sta pomagala tudi njihova dva evra, pet evrov, vrečka oblačil, solze kar pritečejo. A dejstvo je, da je Madagaskar moja misijonska zemlja, Slovenija pa moj temelj. Zato vedno rečem in vedno bom rekel: »Besedo Domovina pišem z veliko začetnico.« Ker je to resnica. Ker vem, od kod prihaja vse dobro.

Statistika pravi, da je Madagaskar glede na povprečno starost prebivalstva ena najmlajših držav na svetu. Kaj to pomeni za vaše delo in kaj to pomeni za življenje na otoku, ki je 29-krat večji od Slovenije?

To pomeni, da je prihodnost v otrocih. Povprečna starost je približno 18 let. To pomeni, da imajo starši pet, šest, sedem otrok. To pomeni, da je malarija zelo pogosto prva bolezen, s katero se sreča otrok. In zato je naše delo tam ključnega pomena. Če otrok pri petih letih nima možnosti, da bi se učil, da bi imel zvezek, kos kruha, streho … potem bo odrasel v odraslega, ki ne zna brati. In to je potem krog revščine, ki ga je težko presekati. Zato je lahko šola najmočnejše orožje proti revščini. V Akamasoi (v prevodu – dobri prijatelji) to zelo dobro vemo. Zato imamo v programih Pedra Opeke več kot 20.000 otrok. Pri meni sicer manj, ampak vsako leto jih je več.

Kako pa je s sodobno tehnologijo, internetom, pametnimi telefoni? Se morda bojite, da bo to uničilo tisto pristnost, ki jo tako cenite med domačini?

Oh, to pa je tema, o kateri lahko govorim zelo dolgo. Pametni telefoni so pri nas kot ogenj, lahko nas pogrejejo ali pa požgejo vse. Imamo zelo slabo omrežje, signal lovimo na hribih ali pa včasih le na določenih mestih. Ampak tisti, ki uspejo priti do pametnega telefona, ga hitro pokažejo desetim otrokom okoli sebe. Svet naenkrat vstopi v vas s slikami, ki niso za njihove oči. To moramo moderirati. Z bogoslovcem Markom tako učiva otroke in mlade o varni uporabi interneta in pametnih telefonov, ampak je zelo težko. Nekateri sanjajo o tem, da bodo čez noč postali tiktokerji ali pevci. Ne znajo pa se še preživljati s svojo zemljo, z delom. Tukaj moramo biti zelo nežni in zelo odločni hkrati.

Pametni telefoni so pri nas kot ogenj, lahko nas pogrejejo ali pa požgejo vse. Otroke in mlade je treba učiti o varni uporabi pametnih telefonov.

Ste že doživeli, da vas je kdo, ki ste mu pred leti pomagali, prišel obiskat kot odrasel človek? Na Madagaskarju ste namreč že več kot 35 let, mnogi otroci so zdaj že odrasli moški ali ženske.

Velikokrat. In to so moji najlepši trenutki. Ko pride fant, ki sem mu pred dvajsetimi leti pomagal, da je dobil riž in obleko – zdaj pa pride kot oče, z otroki, in mi reče: »Mompera (oče moj), to sem jaz. Hočem, da gredo tudi moji otroci v šolo.« Takrat vidiš, da se je vredno truditi. Da vsaka vreča soli, vsaka maša, vsaka kaplja potu, vsaka bolezen, ki sem jo prenesel tam … da ima vse smisel. Nekoč me je en mlad mož prijel za roko, me pogledal in rekel: »Če vas ne bi bilo, bi bil danes mrtev.« To so besede, ki jih nikoli ne pozabiš.

Nekoč me je mlad mož prijel za roko, me pogledal in rekel: »Če vas ne bi bilo, bi bil danes mrtev.« To so besede, ki jih ne pozabiš.

Kaj najbolj boli, ko živiš med tolikšno revščino? Ste človek upanja, a verjetno so trenutki, ki vas zlomijo. Kaj vas najbolj prizadene?

Najbolj me boli, ko vidim lakoto v očeh otroka. Tisto lakoto, ki je videti kot steklena praznina. Ko otrok ne joka več, ko se samo usede in čaka – čaka karkoli. To te prelomi, ampak prav zato sem tam. Da tiste očke spet zažarijo.

Kaj pa vas najbolj napolni?

Ko vidim hvaležnost ljudi. Smeh žensk na tržnici. Otroški krik, ko zagledajo belca. Mala roka, ki se stisne v mojo, in ko domačini rečejo: »Mompera (v prevodu: oče moj), ti si naš.« Takrat vem, da sem točno tam, kjer me je Bog želel.

Pogled domov – kaj pomeni domovina za človeka, ki živi daleč stran? Velikokrat ste čustveno govorili o domovini. Kako jo doživljate danes, po toliko letih?

Poglejte … (malce solzne oči sreče) ko si tako daleč od Slovenije, jo začneš še bolj razumeti. Ne zaradi lepote gora ali gozdičev, ampak zaradi ljudi. Ko pridem v Ljubljano, v Polhov Gradec, ko vidim domačo cerkev, domače griče, ko vidim svoje ljudi … srce kar zaigra. In vedno rečem tisto, kar ste že slišali: »Besedo Domovina vedno pišem z veliko začetnico.« Ker je zame sveta. Ker je iz nje vse, kar sem tam ustvaril. Misijon je moje poslanstvo, Domovina pa je moja duša.

Ko vidim svoje ljudi … srce kar zaigra. In vedno rečem tisto, kar ste že slišali: »Besedo Domovina vedno pišem z veliko začetnico.« Ker je zame sveta.

Ali se boste vrnili, ko boste enkrat še starejši? Se mislite vrniti v Domovino za stalno?

Tega ne vem. Bog ve. Ampak verjamem, da bom zadihal zadnjič tam, kjer bom najbolj uporaben. Morda na Madagaskarju. Morda tukaj. Vem pa, da bom do zadnjega diha povezan z obema domovinama: tisto pod Alpami in tisto na rdeči zemlji.

Kaj bi radi povedali Sloveniji?

Samo eno: Hvala. Hvala vsakemu, ki je pomagal, ki je daroval, ki je molil, ki je mislil na nas. Vi ste tisti, ki ste nam omogočili, da rešujemo življenja. Vi ste tisti, ki ste na rdeči zemlji prižgali luč. Brez Slovenije ne bi bilo nič od tega in tega ne pozabim. Nikoli.

(D245: 32-36)