Javno zdravstvo diha na škrge

Nedavno tega je bilo v nekem intervjuju med drugim rečeno: »Več kot bo denarja v zdravstvu, več ga bomo porabili in še zmeraj tarnali, da ga je premalo.« Podobno je izjavil tudi predsednik vlade, ko je nasprotoval nižjim davkom: »Zares jih ne potrebujemo! Kaj mi bo večja plača? Samo več bi zapravil za neumnosti!«

Na videz sta obe opazki nedolžni, morda nekaterim delujeta celo duhovito. Toda če ju izreče človek na odgovorni funkciji, bodisi tisti, ki pozna razmere v slovenskem zdravstvu, bodisi politik, ki vodi državo, potem to niso več heci, o katerih kramljamo ob pivu.

Četudi sem laik, si z vso gotovostjo upam reči, da v zdravstvu denarja kronično primanjkuje. Še huje: pogosto imamo celo občutek, da živ Bog ne ve, kako se denar porablja, kdo ga nadzoruje, kdo ima od njega koristi. Slovenija za zdravstvo (javno in zasebno) porabi približno devet odstotkov BDP-ja, kar je manj od povprečja EU. Vrabci na strehi pa čivkajo, da smo na tem področju vzorčni primer korupcije in klientelizma. Pred dnevi smo lahko že tisočprvič brali, da so medicinske sestre, tehnično osebje in tudi mnogi zdravniki preobremenjeni in premalo plačani. Brali smo pa tudi, da Klinični oddelek za hematologijo na UKC zbira donacijska sredstva za napravo za optično genomsko mapiranje, ki bo omogočila hitrejšo klasificiranje rakavih bolezni. Kako – če je denarja kot pečka?!