Jokavost postnega časa

Tino Mamić

Goče na Vipavskem. Foto: Tino Mamič

Postni čas je v slovenski tradiciji neznansko žalosten. Pesmi v cerkvi so melanholične, moli se žalostni del rožnega venca, vživljamo se v trpljenje Jezusa  na križevem potu. Šest tednov in pol. 

Ne gre za splošno krščansko tradicijo, ampak bolj za katoliško oz. evropsko katoliško. Protestantski kristjani imajo žalosti v obredju manj. Za simbol imajo križ brez telesa umirajočega Kristusa. Bistvo krščanstva je namreč vstajenje iz groba, ne pa trpljenje na križu. Zveni prepričljivo. 

V zgodovini je Katoliška cerkev poznala še veliko več samotrpinčenja. Raševinasta obleka, bičanje samega sebe. Zanimivo, da to danes še ni povsem izginilo. V nekaterih krajih Latinske Amerike prirejajo pasijonske procesije, na katerih prostovoljca pribijejo na križ. Pribijejo, ne zavežejo. A tudi v Sloveniji obstajajo ljudje, ki se za pokoro trpinčijo. Na podlagi pogovorov pa ne morem izključiti niti, da se najde tudi kak bičar. 

Jezus se je tudi postil 40 dni. V samoti, premišljevanju, odrekanju, ne pa v žalosti in trpinčenju.  

Veselje, ne jok

Evangelij je veselo oznanilo. Sveto pismo to večkrat omenja. Ne vem za to, da bi Jezus kdaj svetoval samotrpinčenje ali jokanje. Rekel pa je, naj se med postom ne obnašamo kot pogani, naj ne bomo čemerni. Apostol Pavel pa pravi, naj se veselimo z veselimi in jokamo z jokajočimi. Predlaga, da smo sočutni s trpečimi. 

Po svoji pameti bi rekel, da je bolj v skladu z evangeliji iti na pogreb in tam tudi jokati kot pa moliti križev pot in se vživljati v trpljenje Križanega. Posebej, ker križev pot deloma sloni na srednjeveški tradiciji, ki je v Svetem pismu sploh ni. Ker je Biblija nadvse obsežna knjiga, tudi ne vidim posebnega smisla, da bi ji dodajali izmišljene ali hipotetične dodatke iz apokrifov. Mimogrede, obstaja tudi križev pot s 14 postajami, ki je samo svetopisemski. Zakaj ne bi raje uporabljali tega? 

Za otroke je prisiljena žalost še posebej mučna. Otroci poldrugi mesec zapovedanega žalovanja še veliko težje prenašajo kot odrasli. Zanje bi bil postni čas veliko bolj smiseln in tudi doživet, če bi se poglabljali v Sveto pismo, molili in razmišljali brez poudarkov na turobnosti in žalosti. 

Osebno

Kar pišem, je razmišljanje. Osebno. Ni nagovarjanje ali prepričevanje. Vera je intimna in jo vsaj doživlja po svoje. Kdo sem, da bi sodil in ocenjeval molitev drugega? Želim le povedati, kako razmišljam sam. 

Spominjam se pokojnega duhovnika Ivana Likarja, poeta, ki je dejal, da si za pokoro ni treba devati kamenčka v čevelj, ker imamo pokore dovolj že v resničnem vsakdanu. Isto velja za žalost. Ni treba iskati žalosti, saj je je na planetu že preveč. 

Vesel in blagoslovljen praznik vstajenja želim! 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Drsanje

Ekskluzivno za naročnike

Drsanje
17. 2. 2025 ob 15:15
Iz Ljubljane z ljubeznijo
17. 2. 2025 ob 6:00