Jože Pučnik za razliko od Frante ni zamudil priložnosti, da bi postal heroj, a v resnici gre za vprašanje prihodnosti

Večkrat mi je že kdo rekel, da smo Slovenci narod, ki nima svojih herojev in slavnih zgodb. Kot domoljuba me je ta ideja včasih kar nekoliko užalostila. Kasneje pa sem spoznal, da ti, ki tako jamrajo, samo ne znajo dovolj dobro pogledati okrog sebe, da bi heroje in njihove zgodbe našli. No, drži tudi, da jim slovenska družba pri tem iskanju ni posebej naklonjena.

Eden takšnih herojev je denimo dr. Jože Pučnik. Kljub množici krivic, ki jih je doživljal s strani tedaj vladajočega režima, je vse zastavil za projekt demokratizacije in osamosvojitve. Kljub temu, da je s strani države in sistema ves čas prejemal polena pod noge, je ohranil človeško dostojanstvo in sočutje, znal prepoznati zgodovinske okoliščine in v njih, skupaj s sodelavci iz totalitarizma, ustvaril demokratično in samostojno državo.



Pučnik je bil osebnost takšne dimenzije, da sem, ko me je prijateljica nekoč vprašala, s katerimi osebami iz zgodovine bi želel spregovoriti, najprej pomislil nanj. Najboljši približek tega sem doživel lani, ko sem opravil intervju z njegovim sinom Gorazdom (1.del in 2. del).

Medtem ko je po njem poimenovana celo ena izmed dvoran Evropskega parlamenta, pa je tudi osemnajst let po njegovi smrti ljubljansko letališče edini spomenik nanj v osrednji Sloveniji. Prestolnica države, ki jo je pomagal osamosvojiti, ne premore ne njegovega spomenika, ne njegove ulice ali kakšnega drugega obeležja. V odloku iz leta 2006 je neka manjša ulica v Novih Jaršah sicer poimenovana po njem, a danes te ulice, glede na opis v odloku, na nobenem zemljevidu nisem uspel najti.

Sam predlog pa niti ne skriva, da je verjetno bolj kot resnični želji po preimenovanju letališča, čeprav je tudi ta gotovo prisotna, namenjen temu, da se tudi prihodnje volitve namesto na razmislek o prihodnosti Slovenije spelje na polje partizanov in domobrancev.

Človek, ki bi lahko bil slovenski Schindler, a je zgodovinsko priložnost zapravil

In še pri poimenovanju letališča je bilo že leta 2007 nemalo odpora, te dni pa je v medijih zaokrožil predlog, da bi tudi letališče preimenovali. Kot predlaga ljubljanski župan, po Francu Severju Franti. Človeku, ki je zamudil zgodovinsko priložnost, da bi bil slovenski Schindler. Ko je v Teharjah soodločal, kateri domobranci bodo končali v breznih in kateri bodo preživeli, je od približno 1.600 kandidatov iz grosupeljskega in stiškega okrožja na stran življenja postavil le 14 izmed njih in se s tem celo hvalil. Njegov največji dosežek je, da je zbežal pred Nemci, pri čemer je grobo prenapihnil okupatorjeve žrtve t.i. preboja na Menini planini in bil direktor letališča ter nacionalne letalske družbe. Predlog za poimenovanje letališča po njem je v medijih zaokrožil le dva dni po njegovi smrti.

V primeru predlagatelja Bojana Žvikarta sicer razumem, da gre pri predlogu bolj kot za kaj drugega za obliko soočanja z izgubo vzornika in tovariša, za kar njemu in vsem bližnjim izrekam iskreno sožalje. A nekoliko drugačno dimenzijo dobi predlog, ko ga naokrog pošilja župan glavnega mesta.

Gre za pokazatelja mentalitete predlagateljev, ki bi si vse težave preimenovanja letališča nakopali, zato da bi ime državnika, intelektualca, žrtve totalitarnega sistema in človeka, ki je znal izkoristiti zgodovinsko priložnost za narod zamenjali z imenom človeka, ki je zamudil priložnost, da bi naredil nekaj res velikega, namesto tega pa je bil borec krvave revolucije in privilegiranec totalitarnega sistema.

Pučnik kot simbol Slovence povezuje

Spomeniki, imena ulic, šol in nenazadnje letališč nosijo močno simbolično vrednost in so nosilci spomina. Po kom jih imenujemo, jasno kaže tudi na narodni značaj, saj s tem javno in navzven izražamo, katere osebnosti in posledično katera dejanja so vredna spomina in čaščenja. Za narodne simbole je tudi ključno, da ljudi povezujejo. Pučnik je vsekakor simbol, ki ljudi povezuje. To priznavajo celo predlagatelji preimenovanja, ko v argumentacijo zapišejo, da njegovo delo spoštujejo.

Kot izgovor za preimenovanje pa navedejo, češ da Pučnik s samim letališčem nima nič skupnega. Ob tem seveda pozabijo navesti, da je poimenovanje letališč po pionirjih letalstva v svetu prava redkost, po direktorju letališča pa bi bil to svetovni unikum.

Letališča v naši okolici so najpogosteje poimenovana prav po ključnih državnikih, umetnikih ali drugih pomembnih zgodovinskih osebnostih. Naj omenim samo nekatere: Vaclav Havel (Praga), Charles de Gaulle (Pariz), John F. Kennedy (New York), Franz Liszt (Budimpešta), Janez Pavel II. (Krakov), Wolfgang Amadeus Mozart (Salzburg), Marco Polo (Benetke).

Sam predlog pa niti ne skriva, da je verjetno bolj kot resnični želji po preimenovanju letališča, čeprav je tudi ta gotovo prisotna, namenjen temu, da se tudi prihodnje volitve namesto na razmislek o prihodnosti Slovenije spelje na polje partizanov in domobrancev. Avtor namreč zapiše, da če v teh vladnih časih preimenovanje ni mogoče, se je treba pripraviti na prihodnost, saj so volitve kmalu.

Samo od nas pa je odvisno, ali bomo še ene volitve tej igri nasedli, ali pa se bomo enkrat za spremembo pogovarjali o realnih konceptih, tako simbolno sporočilnih, še bolj pa tistih konkretnih, ki se poznajo v naših denarnicah in kakovosti naših življenj.

Zvočni posnetek komentarja: