Kaj bodo stranke v naslednjem mandatu ponudile za preobrat v gospodarstvu

Gospodarska rast v zadnjih letih upada, industrijska proizvodnja se krči, dobički v večini panog pa se realno zmanjšujejo. V takšnih razmerah postaja vprašanje gospodarske politike eno ključnih predvolilnih tem. Na posvetu »Slovenija 2035 – od programov do ukrepov« v  organizaciji Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) in Slovenske tiskovne agencije (STA) so zato predstavniki političnih strank predstavili svoje poglede na to, kako bi v prihodnjem mandatu izboljšali pogoje za gospodarstvo in ustavili negativne trende.

Generalna direktorica GZS Vesna Nahtigal je poudarila, da stanje gospodarstva neposredno vpliva na kakovost življenja in vzdržnost socialnih sistemov. Prav zato je po njenem mnenju pomembno, da politične stranke pred volitvami jasno povedo, s katerimi konkretnimi ukrepi nameravajo zagotoviti konkurenčno in predvidljivo poslovno okolje.

Za uvod je glavni ekonomist in vodja analitske službe GZS Bojan Ivanc predstavil razmere slovenskega gospodarstva in s številkami postavil precej neprijetno ogledalo stanju v državi. Gospodarska rast je bila lani z 1,1 odstotka najnižja po letu 2020 in je zaostala za evropskim povprečjem, povprečna rast v zadnjih treh letih pa je bistveno nižja od dolgoletnega povprečja. Še bolj zgovorni so strukturni kazalniki. Industrijska proizvodnja v predelovalnih dejavnostih se je v zadnjih treh letih skrčila za 4,4 odstotka, investicije v stroje in opremo pa ob visokih stroških energije in dela praktično stagnirajo. Realni dobički v večini panog, ki ustvarijo več kot 90 odstotkov dodane vrednosti gospodarstva, so se v obdobju 2022–2024 znižali za približno 16 odstotkov, kar neposredno omejuje vlaganja in nagrajevanje zaposlenih.

Medtem ko se delovna mesta v industriji krčijo – v treh letih jih je izginilo več kot 6 tisoč – se je zaposlenost v sektorju država povečala za več kot 8 tisoč. Izvoz, nekdanji motor rasti, je v zadnjih treh letih realno zrasel za komaj 0,7 odstotka, kar je desetkrat manj od povprečja prejšnjega desetletja. Ivanc je opozoril tudi na padanje konkurenčnosti: Slovenija je v dveh letih na lestvici IMD izgubila osem mest in zdrsnila na 46. mesto, delež tujih neposrednih investicij v BDP pa ostaja bistveno nižji kot v primerljivih srednjeevropskih državah. Po njegovi oceni država ostaja predvsem okolje za prevzeme in širitve obstoječih podjetij, ne pa za nove greenfield investicije, k čemur pomembno prispevajo dolgotrajni postopki umeščanja v prostor in pridobivanja dovoljenj.

Takšno izhodišče je predstavljalo okvir za razpravo predstavnikov političnih strank o tem, kaj bi v prihodnjem mandatu storili za izboljšanje konkurenčnosti in pogojev za gospodarstvo.

Minister za finance Klemen Boštjančič (Svoboda) je po Ivančevi predstavitvi dejal, da se zaveda, da je marsikaj mogoče izboljšati, vendar po njegovi oceni položaj ni tako katastrofalen, kot ga prikazujejo nekatera gospodarska združenja. Ob tem je začrtal ambiciozne, a po njegovem mnenju dosegljive cilje: do leta 2040 bi morali v Sloveniji imeti 100.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega in doseči 3-odstotno realno gospodarsko rast. Kot ključno vizijo je izpostavil potrebo po jasni strategiji in okolju, ki bo strateškim družbam omogočilo prosperiranje. Deklariral se je kot privrženec socialne kapice, ki jo aktualna vlada sicer vztrajno zavrača. Poudaril je, da mora država predvsem skrbeti za okolje strateških panog, kot sta biotehnologija in farmacija, kjer bi s projekti, kot sta Center genske tehnologije in superračunalnik v Mariboru, privabljali vrhunske strokovnjake. Dotaknil se je tudi vprašanja nepremičninskega davka in napovedal ciljno obdavčitev tistih, ki nepremičnine kupujejo kot investicijo. Po njegovem mnenju prav takšni nakupi ključno prispevajo k stanovanjski krizi in nedostopnosti domov za mlade.

Andrej Šircelj (SDS) je spomnil, da je bil že nekajkrat v vladah, vsakič so znižali davke, ki jih je nato naslednja vlada ponovno zvišala. Ključni ukrep bi tako bila ponovna povečava splošne olajšave na 8.500 evrov, uvedba razvojne kapice med dvema in tremi povprečnimi plačami ter sprostitev pogojev za delo normirancev, študentov in upokojencev. Šircelj je napovedal znižanje davčnih stopenj in ukinitev 5. dohodninskega razreda – gre za najvišjo davčno stopnjo, ki znaša 50 odstotkov, kar mnogi označujejo za legalno krajo. Obenem je zavrnil uvedbo davkov na nepremičnine ali premoženje. Namesto dodatnega obremenjevanja ljudi in podjetij bi vire iskal v uspešnejši izterjavi dolgov ter v boljšem proračunskem planiranju. Slovenija ima za eno milijardo neizterljivega dolga, aktivnega dolga je 480 milijonov. Neetično in nemoralno se mu zdi, da dolga ne izterjamo, na drugi strani pa podjetjem in ljudem nalagamo nove davke. V ta namen bi bilo treba po njegovih besedah spremeniti nekatere predpise glede stečajnih postopkov, kar bi izterljivost pohitrilo. 

Matevž Frangež (SD) je poudaril, da je za preboj potrebna predvsem »sprememba mentalitete« in doseg širokega soglasja vseh deležnikov o moderni industrijski politiki. Po njegovem mnenju bi morala država vlagati tako v razvojno infrastrukturo kot v spodbude za nove izdelke, obenem pa se pripraviti na priložnosti, ki jih prinaša evropski sklad za konkurenčnost. Glede davčnih sprememb in razvojne kapice pa ostaja previden – meni, da morajo biti spremembe izvedene »pametno«, kar v praksi pomeni nadaljnje usklajevanje brez takojšnjih obljub o razbremenitvi, ki jih pričakuje gospodarstvo.

Jernej Vrtovec (koalicija NSi, SLS in Fokus) je koaliciji vrnil žogico in opozoril na škodljivo družbeno klimo, ki jo soustvarja trenutna politika. Po njegovih besedah se podjetnike in gospodarstvenike v javnosti vse prevečkrat slika kot »razredne sovražnike«, ki zgolj kopičijo dobičke, namesto da bi jih razumeli kot motor razvoja. Vrtovec je izpostavil nujnost preoblikovanja sistema davka od dohodkov pravnih oseb, saj je to edini način, da v Sloveniji zadržimo velika podjetja, kolikor jih je še ostalo. Izpostavil je še spremembo dohodninske lestvice z najvišjo stopnjo 42 odstotkov in uvedbo socialne kapice. Poleg tega je spomnil tudi na davčne pavšale, ki npr. v Avstriji zelo dobro delujejo. Ob tem je še opozoril, da od normiranih espejev pobere država več davka kot od navadnih. Poudaril je, da moramo zmanjšati javno porabo.

Luka Mesec (koalicija Levice in Vesne) je pripomnil da »so podatki in so podatki« in izpostavil rekordno zaposlenost, zmanjšanje javnega dolga za pet odstotnih točk, izboljšanje bonitetnih ocen države in odmevne investicije, kot je tista v Revozu. Vlada je pa uspešno izvedla ključne reforme, tudi pokojninsko. Izpostavil je, da Slovenija potrebuje industrijsko strategijo z jasno določenimi prioritetnimi panogami, namesto da se zanaša zgolj na tržne sile. Namesto razvojne kapice, ki ji v Levici nasprotujejo, Mesec stavi na večje vključevanje zaposlenih v lastništvo podjetij, saj to po njegovem mnenju povečuje pripadnost in produktivnost. Pri davčni reformi pa ostaja na stališču, da je treba težišče obdavčitve premakniti z dela na premoženje – predvsem z obdavčitvijo praznih stanovanj.

Anže Logar (Demokrati) je poudaril, da Slovenija potrebuje jasen in merljiv okvir ciljev, gospodarski kazalniki na dogodku predstavljeni dovolj jasno, ključno vprašanje pa je, kaj bo politika z njimi naredila. Demokrati predlagajo t. i. Kompas uspešnosti – pregled stanja po posameznih resorjih ter določitev štirih ključnih kazalnikov uspešnosti (KPI), ki bi jih bilo treba doseči v štiriletnem mandatu. Poudaril je, da se nameravajo izogniti nenehnemu obračunavanju s preteklimi vladami in se osredotočiti na izvedljive ukrepe. Logar je dejal, da aktualna vlada pooseblja politiko zviševanja davkov, zato bi bilo treba že v prvih 100 dneh prihodnje vlade razbremeniti delo – s povišanjem splošne olajšave, uvedbo razvojne kapice in ukinitvijo petega dohodninskega razreda. Manjkajoča sredstva vidi v smotrnejši porabi javnih sredstev ter drugačnem, štiriletnem proračunskem načrtovanju. Kot nujen premik je izpostavil tudi prehod iz birokratske v podjetno državo ter poenostavitev postopkov umeščanja v prostor – rešitev vidi v združitvi vseh soglasodajalcev v enoten organ, ki bi odpravil dolgotrajno pridobivanje dovoljenj na različnih koncih državne uprave.

Vladimir Prebilič (Preporod) je izhajal iz stališča, da Slovenija ne potrebuje novih obljub, temveč konkretna dejanja. Ob tem je poudaril, da je trenutek, ko misliš, da si najpametnejši v sobi, signal, da moraš sobo zamenjati in poiskati boljše rešitve. Kot primer učinkovitega upravljanja je izpostavil Kočevje, kjer je ob njegovem prihodu občina beležila 24-odstotno brezposelnost, močno odseljevanje in stagnacijo gospodarstva. Ključni cilj je bil ustvarjanje delovnih mest, kar so dosegli z odpravo administrativnih ovir, vlaganjem v infrastrukturo in aktivno zemljiško politiko. Med drugim so postopke za gradbena dovoljenja skrajšali na tri tedne, se odpovedali komunalnemu prispevku ter racionalizirali proračunske postavke, kar je omogočilo več vlaganj v infrastrukturo. Prebilič je ob tem poudaril, da so ključne odločitve sprejemali soglasno, z jasnim ciljem delati v korist občine. Po njegovem mnenju bi morali tako razmišljati tudi na državni ravni. Zavzel se je za razbremenitev dela in opozoril, da Slovenija potrebuje boljšo upravljanje javnih sredstev ter da bi država veliko rezerve pridobila z uspešnim bojem proti korupciji. Izpostavil je nujnost modernizacije šolstva, ki po njegovem mnenju ne sledi več potrebam trga dela.

Andrej Perc (Resni.ca) bi ustanovil posebne gospodarske cone, kamor bi skušali privabiti globalne igralce, kot je npr. Tesla. Poudaril je tudi pomembnost povečanja natalitete – predlagal je poseben sklad za vsakega rojenega otroka, v katerega bi država mesečno vplačevala 100 evrov, sredstva pa bi bila namenjena izobraževanju, podjetništvu ali reševanju stanovanjskega vprašanja.