Kaj nas ob letošnjih pritiskih slovenskih ''anti-fašistov'' lahko naučijo Primorci

Privzeta profilna slika
Rajko Podgoršek
Vir foto: twitter
Predstavljajte si, da želite preživeti umirjene praznike, da bi si težko življenjsko situacijo vsaj malce olajšali v veselem Božičnem in prazničnem pričakovanju z najbližjimi. Toda zgodi se ravno nasprotno, vi in vaši najbližji ste deležni javnih in zasebnih groženj ter ustrahovanj. Namesto lepih božičnih praznikov in pričakovanja novega leta ter upanja v boljše čase, celotna skupnost živi v strahu in napetosti. Vsaka odločitev vas in vaših najbližjih je potencialno lahko vir za (ne)prikrite grožnje. V zraku ni božičnega miru ter pričakovanja, temveč se po deželi plazi strah.


Posnetek komentarja Rajka Podgorška je na voljo na koncu prispevka.




Ne, to ni opis Božiča kot so ga doživljali Primorci v času italijanskega fašizma. To ni opis občutij, ki so jih v časih divjanja črnosrajčnikov in fašističnih oblasti doživljali primorski intelektualci ter duhovniki. Ta opis ni označeval ozračja v katerem so živeli in delovali Virgil Šček, Jakob Ukmar ter dr. Engelbert Besednjak. In ne, to ni opis razmer, ki so pripeljale najprej do umora Lojzeta Bratuža ter kasneje še do uboja Filipa Terčelja. Pa bi lahko bil.

Uvodni opis je poskus prikaza razmer, v katerih so se znašli poslanci Stranke modernega centra ter izpostavljani državni uslužbenci, kot je npr. prvi namestnik predsednika računskega sodišča. Samo predstavljamo si lahko, kakšni so njihovi letošnji prazniki.

Vprašajmo se, kako se počuti poslanec Gregor Perič, ko bolj ali manj odkrito grozijo tudi njegovim najbližjim? Kako se počuti namestnik predsednika računskega sodišča, ki je želel strokovno opraviti uradni postopek, pa so nanj vršili izjemen časovni pritisk ter ga nato v zadnjem trenutku onemogočili pri izvajanju njegove funkcije? Je to logično nadaljevanje groženj, ki jih je bil pred časom deležen dr. Krek?


Ali niso javne grožnje poslancem SMC-ja, DeSUS-a ter ostalim, ki se vršijo bodisi preko anonimnih telefonskih klicev, e-pošte ali propagandnega materiala nalepljenega na avtomobile ter kombije, bolj podobne divjanju fašističnih škvadristov po Primorskem?

Tisti, ki vršijo to praznično histerijo, svoj ''sveti'' boj utemeljujejo na nekakšnem ''anti-fašizmu''. Toda ali niso javne grožnje poslancem SMC-ja, DeSUS-a ter ostalim, ki se vršijo bodisi preko anonimnih telefonskih klicev, e-pošte ali propagandnega materiala nalepljenega na avtomobile ter kombije, bolj podobne divjanju fašističnih škvadristov po Primorskem?

Kakšna je razlika med primorskim slovenskim uradnikom, ki je pod fašizmom izgubil službo ter si morda celo reševal lastno življenje z begom v Kraljevino Jugoslavijo, ter med namestnikom računskega sodišča, ki pod izjemnimi političnimi pritiski ne more v miru opraviti predpisanega upravnega postopka? ''Buldožiranje'' upravnih postopkov zaradi ''višje'' sile zelo spominja na upravne postopke, pod katerimi je fašizem razlaščal Primorce ter jim jemal zemljo in premoženje.

Italijanski fašizem je vsem na očeh poniževal primorski živelj ter nonšalantno šel tudi preko trupel, da je dosegel svoje. Tudi danes na očeh celotne javnosti poteka neusmiljen boj za dosego cilja, t. j. vložitve nezaupnice za vsako ceno, a ne samo na račun poniževanja parlamentarne ureditve ter demokratičnih standardov, temveč žal očitno tudi na račun življenj državljanov. In v čem se trenutno javno 'zvijanje rok' oziroma brezsramni pritiski razlikujejo od takratnih časov?

Kako osamosvojiteljem v obraz pljuvata zakonca Hribar


A to še ni vse. Najhujše ponižanje za naše primorske sorojake je bilo duhovno. Ko v šolah učimo mlade generacije o strahotah italijanskega fašizma, jim pripovedujemo, kako je bila našim sorojakom odvzeta pravica do uporabe materinega jezika. S tem so jim odvzeli kulturni spomin, spomin na to kar so.

Dandanašnji nestrpneži nam jezika sicer ne jemljejo, toda kako naj potem imenujemo zadnje izpade Tineta Hribarja ter Spomenke Hribar ob tridesetletnici praznovanja plebiscita? Kaj je to drugega kot nonšalanten pljunek v obraz vsem, ki so se v tistih prelomnih časih izpostavili in jim samostojna Slovenija pomeni vrednoto. Mar ni to isto, kot da bi bisere vrgli v kanalizacijo ali jih povaljali v blatu?

Ob grožnjah, ki so jih bili pod ''dobrobitmi'' italijanskega fašizma deležni Primorci, je bil zadnji in najhujši udarec, ko so jim začeli odvzemati pravico do ponosa in spomina. Osebni ponos jim je bil odvzet s poitalijančevanjem njihovih imen in priimkov, spomin pa celo z barbarskimi dejanji, kot je spreminjanje napisov na nagrobnikih.

V Sloveniji pa so samooklicani slovenski ''anti-fašisti'' izvajali celoletno poniževane desno-sredinskega demokratičnega pola ter zmagovalke zadnjih volitev, ki so jim praktično želeli odvzeti in zanikati politično legitimnost do oblikovanja vlade in se za zaključek odločili za najbolj boleč udarec: odvzeti spomin na plebiscit, spomin na najbolj svetal trenutek zgodovine slovenskega naroda, dogodek katerega tridesetletnico smo pravkar praznovali.

Ob krivicah ni prav molčati


Letošnje napeto Božično vzdušje se nas vseh ni neposredno dotaknilo. Posredno sicer je veliko ljudi žalostnih ter razočaranih, ker so se božični prazniki spremenili v nekakšen 'Festival Revolucije'. Toda dobromisleči ljudje moramo ohraniti čut za to kar je prav in dobro ter se postaviti v vlogo tistih, ki jih slovenski ''anti-fašisti'' pravzaprav že celo leto postavljajo na pranger. Med njimi niso samo trenutno izpostavljeni poslanci obeh levosredinskih strank, temveč so v navzkrižni ogenj prišli tudi neodvisni zunanji igralci, kot je npr. poslanec italijanske narodnosti g. Felice Žiža.

V kroniki župnije Ajdovščina lahko preberemo o stari navadi polnočnega petja na ''Placu'' : ''V Ajdovščini je navada, da odidejo cerkveni pevci in drugi ljudje po polnočnici na glavni mestni trg, in tam zapojejo nekaj božičnih ljudskih pesmi. Lep običaj. Tudi pod fašizmom so nadaljevali s petjem po polnočnici, čeprav je bila to kar nevarna provokacija. Po drugi svetovni vojni so prišli na trg miličniki, da bi preprečili 'verske obrede na nedovoljenih krajih'. Pevci so odvrnili: 'Če smo peli pod fašizmom, bomo tudi v svobodi.' In pri tem je ostalo.'' (Ivan Albreht; Osnutek zgodovine ajdovske župnije in cerkve, 1999)

Časi kot je današnji terjajo pokončne ljudi kot so bili ajdovski pevci. Posameznik, ki je pokončen se ne pusti podkupiti ali izsiljevati ne ''škvadristu'', ne ''gestapovcu'', ne ''politkomisarju'' in ne modernemu samooklicanemu slovenskemu ''anti-fašistu''. Nasprotno, tak posameznik se bori za to kar je dobro in prav. In še pomembneje je to, da opazi krivice, ki se godijo drugim in ob njih za nobeno ceno ni tiho. In ko je takšnih ljudi dovolj, takrat se zgodijo spremembe, kot so se tistega decembra leta 1990.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

6wklu_univerza-ljubljana-203-l.jpg
So univerze še trdnjave svobodne misli?
  • 21. 04. 2026
Navidezna pokončnost
  • 21. 04. 2026
Vlada v zvezi z zdravstvom ni izpolnila obljub
  • 21. 04. 2026