Kaj vse smo pripravljeni narediti za lepoto?

Lepotni standardi se skozi leta spreminjajo in se razlikujejo med narodi ter kulturami, saj jih oblikujejo zgodovina, okolje, družbene vrednote, vera in celo mediji. V Aziji velja za lepo predvsem svetla koža, kar je povezano s statusom in zakrivanjem pred soncem, ki se mu ne moreš izogniti, če opravljaš fizična dela na prostem, poudarek dajejo tudi na velike oči. V Afriki so cenjene obline in močnejša postava, podobno tudi v Latinski Ameriki. V nasprotju s tem sta v Evropi in Severni Ameriki zaželena vitka postava in simetričen obraz. Lepota v tradicionalnih kulturah pa pomeni raztezanje ušes, ustnic ter različne tetovaže.

Čeprav je lepota vedno odvisna od oči opazovalca, nas vse bolj usmerjajo različni lepotni tokovi, predvsem preko medijev in družbenih omrežij. Morda se je ta želja po popolnem videzu začela že davno in nam je bila vtkana v podzavest tudi s pravljicami, kjer je bil simbol lepote vedno močan atribut; v pravljici o Sneguljčici je zlobna mačeha tekmovala za lepotno prevlado, Pepelkini polsestri sta bili ljubosumni na Pepelkin videz, ki ga niso mogle skaziti niti umazane in raztrgane obleke.

Estetski popravki – težje, kot se zdi

V sodobnem času, ko je vse usmerjeno k popolnosti in je v ospredju naša vizualna podoba, nam estetska kirurgija omogoča široko paleto popravkov. Za enega takšnih se je pred nekaj leti odločila tudi naša sogovornica Anja. Takole je pripovedovala:

»Po treh porodih sem se odločila za liposukcijo, kjer ti z notranje strani zategujejo kožo. Okrevanje je bilo izredno težko, spremljale so ga hude bolečine, podplutbe po celem telesu, in čeprav sem bila zadovoljna s končnim rezultatom, se ne bi nikoli več odločila za tako intenziven poseg.

Ko sem se zbudila po anesteziji, sem se počutila veliko slabše kot po carskem rezu in mož se ni strinjal, da bi že po enem dnevu zapustila kliniko, saj sem izgubila precej krvi. Bila sem bleda in slabotna. Doma sem opazila, da moram pri izdihu narediti še rahel vdih, zato sem klicala osebno zdravnico, ki me je takoj napotila na urgenco.«

Imela je začetek pljučne embolije in predvsem veliko srečo, da jo je odkrila pravočasno in da je bila v okolju, v katerem si je lahko poiskala ustrezno pomoč, saj je z zdravili, ki so ji raztapljala strdke, bolezen precej hitro izzvenela. Kljub vsemu pa je potrebovala kar šest tednov okrevanja.

Klicala je na kliniko, na kateri so ji izvedli poseg, vendar niso bili preveč odzivni, ni jih zanimalo, kaj se je z njihovo pacientko dogajalo po odpustu, pred katerim ji je kirurg celo predlagal, da bi v bližnji prihodnosti opravil poseg še na njenem značilnem grškem nosu. Zdi se ji, da je svet izgubil kompas, saj je v času svojih pregledov opazila veliko mladoletnih deklet, ki jim različne estetske posege dovolijo (potreben je podpis) in celo plačajo starši.

Ni jih zanimalo, kaj se je z njihovo pacientko dogajalo po odpustu, pred katerim ji je kirurg celo predlagal, da bi v bližnji prihodnosti opravil poseg še na njenem značilnem grškem nosu.

Zaradi notranje ranjenosti v spremembo zunanjosti

Po besedah psihologinje dr. Andreje Poljanec je lahko notranja stiska in posledično potreba po spremembi lastnega videza prevelika in vpliva na trezno presojo. Marsikdo se zaradi finančno bolj ugodnih storitev odloči, da se bo kljub manj varnemu okolju operiral v tujini. Tam pa lahko hitro ostane sam, ko pride do resnejših zapletov. Njegova zgodba lahko ostane tudi brez srečnega epiloga (kot se je pred kratkim zgodilo Slovenki v Turčiji).

Dr. Andreja Poljanec razloži, da so pri ženskah potrebe po spremembi videza izrazito povezane s tesnobo v partnerskih odnosih, saj navzven želijo izboljšati svojo podobo zaradi notranje negotovosti, ker se bojijo zavrnitve ali pa celo izgube partnerja. Na odločitev za plastično operacijo vpliva tudi nizka samopodoba, kjer gre predvsem za subjektivno doživljanje svojega videza.

Spremembe si pogosto želijo ženske, ki so lepe, vendar notranje krhke in negotove, ker se počutijo manjvredne. Raziskave kažejo, da imajo ljudje, ki v preveliki meri posegajo po plastičnih operacijah, lahko tudi težave z depresijo, motnjami hranjenja, anksioznostjo ter zasvojenostjo.

Pri ženskah se zgodi, da se pogosto ujamejo v zanko, nam pove psihologinja. Za posege se namreč odločijo, da bi se bolje počutile in da bi jih okolica bolje sprejemala, od družbe pa velikokrat dobijo negativen odziv, saj je področje plastičnih operacij pogosto negativno stigmatizirano. Z operacijo in spremenjenim videzom želijo nadomestiti praznino, vendar ne dosežejo želenega učinka. Poudarja, da bi se bilo treba ukvarjati s svojo notranjostjo in iskanjem vzrokov za nezadovoljstvo, ne pa z iskanjem zunanjih rešitev, ki tega vzroka ne odpravijo.

Zelo pomemben in moderen dejavnik je tudi količina preživljanja časa na družbenih omrežjih, kar negativno vpliva predvsem na ženske, ki se s primerjanjem z drugimi izgubijo v nerealnem svetu.

Razlika je namreč med tistimi, ki se operirajo zaradi telesnih nepravilnosti, in tistimi, ki le doživljajo, da niso dovolj lepi, saj lepota, lesk v očeh in energija prihajajo iz notranjega ravnovesja in pomirjenosti. Človek, ki ni pomirjen, lahko vedno najde nekaj, kar bi lahko še izboljšal na svojem videzu; nikoli ni meje in nikoli konca.

Raziskave kažejo, da imajo ljudje, ki v preveliki meri posegajo po plastičnih operacijah, lahko tudi težave z depresijo, motnjami hranjenja, anksioznostjo ter zasvojenostjo.

Plastična kirurgija niso (zgolj) estetski posegi

Plastična kirurgija je zelo pomemben in nepogrešljiv del sodobne kirurgije, in čeprav jo ljudje pogosto enačimo z estetskimi posegi, ima v resnici ključen medicinski, funkcionalni in psihološki pomen.

Tveganja za zaplete so po besedah specialistke plastične kirurgije Katarine Vujkovac Mahmutović manjša kot pri klasičnih operacijah, saj so pacienti načeloma zdravi in je zaradi tega manj možnosti za dodatne zaplete.

Najbolj nevaren poseg je povečava zadnjice z lastno maščobo, saj lahko pride do maščobne embolije, ker se žile lahko zamašijo z injicirano maščobo, posledica česar je lahko tudi smrt.

Liposukcije se razlikujejo, saj jih lahko opravimo na manjšem področju, kar je povezano z nižjo stopnjo tveganja, pri večjih količinah odvzete maščobe, kot na primer petih litrih, pa lahko pride do sistemskih sprememb v telesu, zato morajo pacienti ostati v bolnišnični oskrbi, čez noč pa morajo biti pod nadzorom preko monitorja, saj lahko pride do določenih zapletov in je nujna nadaljnja zdravniška oskrba.

Pri operacijah, ki se izvajajo v tujini, ni težava le v operativnem posegu ter v tem, kakšno je okolje, v katerem se operacija izvaja, ampak tudi v pooperativni oskrbi, v navodilih, katerih razumevanje je pogosto oteženo zaradi jezikovne bariere, ter v možnosti klica v stiski, na katerega se brez vmesnih posrednikov odzove kirurg in sam rešuje situacijo.

Najbolj nevaren poseg je povečava zadnjice z lastno maščobo.

Pri operacijah dojk, ki so najbolj pogosta plastična operacija tudi pri nas v Sloveniji, ni veliko zapletov, operacije so relativno hitre, kar pomeni, da pacientke niso dolgo v anesteziji. Že kmalu po operaciji se pokaže možnost določenih zapletov, ki bi jih bilo treba upoštevati pri okrevanju.

Specialist otolaringologije Aljoša Krt meni, da je pri operacijah nosu treba paziti, saj je nos funkcionalni organ in bistveni del dihalne poti. Skozenj potuje zrak in z njim dihamo, vohamo, z nosom zaznavamo tudi temperaturo zraka. Ob nestrokovnem pristopu k operaciji lahko zmanjšamo ali celo izničimo funkcionalnost in imamo tako ne le slab estetski rezultat, ampak tudi funkcionalno težavo.

Botulin toksin, bolj znan kot botoks, je nevromodulator, ki prepreči prenos signala iz živca na mišico in življenjsko ogrožajočih zapletov pri takih posegih ni. Lahko poslabša videz, lahko pride do povešanja veke, vendar je dobra plat botoksa ta, da vedno izzveni, funkcija mišice se v nekaj mesecih vedno popolnoma vrne.

Doktor Krt pove, da lahko nastane težava pri nelegalnih preparatih, za katere ne vemo, kakšni so, koliko so zmešani in kako so pripravljeni. Iz tujine imamo letno nekaj poročil o botulizmu zaradi uporabe nelegalnih snovi iz držav tretjega sveta. Bakterija Clostridium botulinum izloča botulin toksin, ki povzroča paralizo mišice. Če botoks apliciramo na majhnih mišicah obraza, dobimo videz brez gubic, če pa se to zgodi na velikih mišičnih skupinah, če v telo vbrizgamo preveč botulin toksina v nelegalnih mešanicah, se to odraža v paralizi dihalnih poti, mišica pa se ne more več krčiti in raztezati. V takem primeru lahko govorimo o botulizmu, ki je življenjsko ogrožajoč.

Dobra plat botoksa je, da vedno izzveni, funkcija mišice se v nekaj mesecih vedno popolnoma vrne.

Gre za izgubo smisla?

Kaj vse smo torej pripravljeni narediti za lepoto, kako daleč smo v današnji družbi pripravljeni iti za lepotne ideale ali po zdravilo svoje negotove notranjosti? Ogroziti zdravje in hoditi po robu, da zaradi odvečne maščobe na trebuhu lahko izgubimo življenje in s tem priložnost, da svoj izklesani (ali ne) trebušček sploh še kadarkoli pokažemo svetu?

Psihologinja Andreja Poljanec govori o izgubi osnovnega, naravnega življenjskega smisla glede povezanosti v odnosih in pomena odnosov ter globljega smisla. Smo v času hlepenja po zunanjem blišču, ki le napolnjuje praznino in priča o odtujenosti v odnosih in družbi. Kljub veliko ozaveščenosti drvimo v brezno, saj se preveč ukvarjamo s stvarmi, ki niso pomembne.

Za vsakega posameznika je že v prvem letu življenja bistveno, da se res poveže s svojimi starši in na nezavedni ravni doživlja, da je ljubljen, dragocen in lep. Že v prvem letu se pri otroku začnejo krepiti obrambni mehanizmi potlačevanja stresa, če starši ne zmorejo pristne, globoke povezanosti, umirjenosti in tega, da so na razpolago. Kasneje se ti obrambni mehanizmi v družbi še dodatno okrepijo. Dokler ne spravimo jedra nazaj na tirnice, jedra, v katerem so starši osnovna celica, kjer se otrok lahko prosto razvija in v njih išče pomoč in podporo, namesto da beži v virtualne svetove ali pa k vrstnikom oziroma na družbena omrežja, bomo kot družba ostali razrahljani.

Jedro osebnosti se najhitreje in najmočneje izgrajuje v prvem obdobju ter kasneje v najstništvu in takrat ima moč povezanosti s starši največjo vlogo. Vsa orodja, ki navidezno dvigujejo hormone sreče, se v trenutku stiske razblinijo; pogosto je enako tudi s prijatelji, saj je edina razlika med kliki in resničnim življenjem starševska ljubezen in skrb.

Šele ko smo obdani z ljubeznijo, s pristnimi stiki in odnosi, se rodita pozitiven odnos in ljubezen do lastnega telesa, pa tudi sprejemanje tistih delov in napakic, ki nas delajo tako edinstvene in zanimive. Vprašajte Barbro Streisand, ki je zaradi svojega krivega nosu naredila igralsko kariero ...

Šele ko smo obdani z ljubeznijo, s pristnimi stiki in odnosi, se rodita pozitiven odnos in ljubezen do lastnega telesa.

(D235: 34-36)