Kajni in Abeli sodobnega časa

Osebne napetosti med ljudmi so stare toliko kot človeštvo. Še več. Že zgodba o Abelu in Kajnu sporoča, kaj se zgodi, če strast prevlada nad strpnostjo, če se ne moremo sprijazniti z lastno sposobnostjo in objektivno realnostjo.

Tudi delitev na levico in desnico ima svetopisemski vzor. Levi razbojnik: zakrknjenost, neusmiljenost, trma, vztrajnost, domišljavost … so del njegovih značilnosti. Nikoli pa Kristusov levi sosed na križu ne predstavlja posluha za reševanje socialnih vprašanj, nasprotovanje družbenim krivicam, nagnjenosti k napredku … To so dodali kasneje, praviloma za privabljanje in zlorabljanje naivnih ljudi.

Prikrivanje političnih ciljev

Zaradi družbenih krivic mnogi izgubijo razsodnost. Socialno ranjeni so najhujše orožje diktatur in totalitarizmov. Pravim levičarjem gre zgolj za oblast, s katero si nakradejo tuje premoženje. Njihovo geslo »Kdor ni do tridesetega leta komunist, je nemoralen, če je po njem, je pa idiot« pove vse. Najnovejša zgodovina nam na tujih in domačih primerih dokazuje, da je oligarhija najvišja stopnja komunizma.

Strankam in strankarskim bojem smo dokumentirano priča skozi antično, srednjeveško in novoveško zgodovino. Njihova osnova so razlike med domačim in tujim, revnim in bogatim, vašim in našim, vladajočim in vladanim … Vprašanje nastanka strankarstva in strank je v veliki meri odvisno od definicije stranke. Zato ga mnogi povezujejo z novejšo zgodovino, kar pa je narobe.

Tudi stranke so se v preteklosti, kot vse, spreminjale oziroma prilagajale prostoru in času. Prevzemale so različne vsebine in značilnosti. Ena njihovih temeljnih značilnosti je prikrivanje resničnih političnih ciljev, zlasti osebnih ambicij voditeljev. Pogosto se skrivajo za socialnimi, verskimi, nacionalnimi, rasnimi in meddržavnimi interesi.

Kako je šel zgodovinski razvoj, kaj je bilo levo in desno ter kaj je levo in desno danes? Preberite v nadaljevanju.