Povečanje migracij na Kanarskih otokih, med migranti morda člani Islamske države

Kanarski otoki so pod velikim pritiskom novih migracij iz Sahela in vzhodne Afrike. El Hierro je eden izmed Kanarskih otokov, ki je najbolj pod pritiskom, njegovi prebivalci pa prosijo španske in evropske oblasti k ukrepanju. Če so razlogi za migracije zaradi slabih razmer povsem razumljivi, se poraja vprašanje, koliko članov Islamske države ali Al-Kajde se je znašlo na omenjenih transportih. Gre za speče celice, ki lahko v prihodnosti sprožijo val napadov na cilje v Evropi.

Pritisk na El Hierro

Na poti iz Mavretanije je El Hierro prvi otok na udaru migrantskih čolnov, letošnje leto pa spominja na jesen 2024, ko je otok preplavilo 46.843 ilegalnih migrantov. Samo v petih tednih od začetka oktobra je na otok z 11.400 prebivalci prispelo že več kot 8.000 ilegalnih migrantov iz Mavretanije. Čolni oziroma veliki kanuji, poimenovani kajuko, lahko prepeljejo več kot 100 ljudi v enem čolnu, lokalni prebivalci pa se sprašujejo, zakaj ukrepi in dogovori EU z Mavretanijo ne delujejo, kajti EU nameni milijone evrov mavretanskim oblastem za preprečevanje odhoda čolnov iz mavretanskih pristanišč.

Pot je za migrante izjemno težka, saj poteka nekaj dni, ker je dolga skoraj 800 kilometrov. Ne vemo niti, koliko migrantov umre v prevrnjenih čolnih, kajti valovi lahko dosežejo višino tri metre. Reševalne službe otoka El Hierro so tako preobremenjene, da ne zmorejo več reševati vseh ljudi, ki so na poti na otok, pravzaprav je tako hudo, da reševalci včasih spijo le po tri ure na dan, reševanje pa so morali nekajkrat celo prekiniti, ker je zmanjkalo goriva, tako poroča lokalni Diario de Avisos.

Leta 2025 so si otoki lahko nekoliko oddahnili, saj je število novih migrantov padlo za 62 odstotkov; podobno je bilo v začetku leta 2026, ko je število prihodov v primerjavi s prejšnjimi leti prav tako upadlo. Toda poleti se je situacija obrnila na slabše, saj je število migracij med majem in septembrom poskočilo za 57,8 odstotka, to je brez prihodov v oktobru in v začetku novembra. Grozoviti so tudi podatki o smrtih, kajti ravno ta pot je za migrante najsmrtonosnejša.

Uradno število smrti za leto 2024 je bilo 1.062, vendar če upoštevamo izginule na morju, torej število pogrešanih družinskih članov, ki so se odpravili na pot do Kanarskih otokov, potem govorimo o številki 9.757 mrtvih, od tega je 1.538 otrok in mladostnikov.

Evropski ukrepi in španska dvoličnost

Evropska unija je uvedla več ukrepov za zajezitev prihoda nove migracije na španske otoke. Težava je namreč, da migracija ne ostane na otokih in se ne vrača v državo izvora, ampak jih španska vlada prepelje na evropsko celino. El Hierra ni kot Lampedusa, kjer je nastanjen velik del nelegalnih migrantov, namenjenih v Italijo; iz El Hierre migrante namreč takoj transportirajo v Španijo. Španija igra v tem primeru izrazito protievropsko vlogo, kajti po eni strani vabi novo migracijo z obljubami o legalizaciji njihovega statusa v Španiji, po drugi pa jih želi porazdeliti po evropskih državah v okviru migrantskih kvot.

EU je z Mavretanijo in Senegalom podpisala sporazume o omejevanju migracijskih tokov na teritorije EU. Evropska komisija je obema državama ponudila denarno pomoč v milijonih evrov, usposabljanje varnostnih sil in dobavo opreme za nadzor. Poleg tega naj bi obalne vode španska Guardia Civil nadzorovala skupaj z obalno stražo Senegala in Mavretanije. Toda tihotapci so našli nove pomorske poti iz Mavretanije za tihotapljenje migrantov, odprle pa so se še nove v Gambiji. Ne glede na daljšo pot iz Gambije, ki lahko traja celo okoli 10 dni, je obljuba o novem življenju v EU mamljivejša od tveganja.

Razlogi, ki so izven nadzora EU – korupcija, kaos, spopadi, begunci

Odhod evropskih sil iz Sahela, predvsem francoskih, je pomenil, da so nadzor nad situacijo predali lokalnim korumpiranim oblastem, ki jim je na oblast pomagala Rusija z državnimi udari. V trenutku, ko so nadzor prevzele lokalne vlade pod taktirko ruskih sil, se je varnostna situacija v več državah, kot na primer v Maliju in Burkini Faso, obrnila radikalno navzdzol. Ruski Afrika Korps ni sposoben nadzirati situacije, kar je privedlo do dveh zunanjih sil, ki povzročata kaos in spopade. Eno so džihadisti v obliki Al Kajde in Islamske države, druga so gibanja za osamosvojitev, na primer Tuaregi v Maliju in Polisario v Maroku.

Istočasno se ustvarja pritisk iz Nigerije na sever, kjer lokalne islamistične in druge uporniške skupine preganjajo veliko število ljudi iz dvojih domov. Med islamisti sta najbolj aktivni organizaciji Boko Haram in Islamska država, ki delujeta z roko v roki s kriminalnimi združbami, oboji pa sodelujejo tako v napadih na vasi in mesta kot v tihotapljenju ljudi, drog in zlata.

Samo v zadnjem mesecu je bilo iz severa Nigerije pregnanih 64.000 ljudi v Niger, ta revna država pa že gosti pol milijona nigerijskih beguncev. V zadnjih dveh tednih je le iz Diffe in Tahoue v Niger pobegnilo 23.000 ljudi, od tega okoli 15.000 otrok. Pritisk na Niger in Benin je tako velik, da državi nimata usposobljene birokracije, da bi popisali prihajajoče begunce. Poleg tega je potem te begunce lažje pretihotapiti naprej na sever in nato proti Kanarskim otokom ali preko Libije, tudi s pomočjo islamističnih organizacij in ruskega Afrika Korps.

Arabski rasizem proti črnim Mavretancem in Senegalcem

Obstaja še en razlog za odhod črnih Afričanov v Evropo. V Mavretaniji, Senegalu in drugod so črni Afričani del drugorazredne kaste v lastnih državah. Tako imenovani beli Arabci zasedajo v družbi vse pomembne položaja, segregacija proti črnim Afričanom pa je očitna. V zadnjih letih je arabska elita v Mavretaniji podelila dodatna državljanstva belim Arabcem iz Zahodne Sahare, kot na primer klanu Sahravi. V vladi, birokraciji in vojski je več kot 80 odstotkov belih Arabcev, ki izrinjajo črne Afričane iz centrov odločanja.

V zadnjih letih se je pospešil izgon črnih Afričanov z zmanjšanjem priložnosti v ekonomiji, obtožbah o blasfemiji in širjenju lažnih informacij. Aretacije novinarjev in odvetnikov so pogoste, predvsem tistih, ki opozarjajo na še vedno obstoječe suženjstvo v državi. Potem ko je EU sklenila dogovor o preprečevanju migracij, so mavretanske oblasti ta dogovor večkrat izkoristile tudi za izgon črnih Afričanov v sosednje države. Evropa je sicer namenila 210 milijonov evrov Mavretaniji, vendar brez pogojev in brez nadzora o porabi denarja. Črni Afričani se pod pritiskom drugorazrednosti raje zatečejo k tveganjem in morebitni smrti v morju, ker si s tem lahko vsaj deloma zagotovijo možnost prihoda na evropska tla.

Gospodarski kolaps, pritisk Kitajske, kaos Rusije

Rusija je v Sahelu iz treh razlogov: stalna vojaška prisotnost in s tem nadzor transportnih poti jug–sever in vzhod–zahod; izkoriščanje rudnikov redkih zemelj, zlata in urana; hibridna vojna proti Evropi s tihotapljenjem migrantov in drog na sever. Rusija tako lahko deloma nadzira poti Mozambik–salvadorski trikotnik–Libija in Gvineja Bissau–Mali–Burkina Faso–Niger–Čad. Preko teh poti se pretihotapi droga iz Venezuele in Kolumbije naprej v Evropo, medtem ko tihotapljenje ljudi poteka po obeh poteh. Končne izstopne države pa so Libija, Maroko, Mavretanija, Senegal in Gambija.

Toda Rusija v tihotapljenju in izkoriščanju rudnikov tekmuje proti Al Kajdi in Islamski državi ter nacionalnim gibanjem. Ta tekmovalnost je ustvarila popoln kaos in gospodarsko degradacijo omenjenih držav ter nevzdržne razmere za mnoge prebivalce. Zato se seveda ne moremo čuditi migrantskemu pritisku v Evropo. Istočasno je Kitajska sklenila zelo neugodne kredite z visokimi obrestnimi merami, ki jih zdaj te države ne morejo več plačevati, v zameno pa Kitajska zahteva naravne dobrine.

Ena izmed najočitnejših okoljskih katastrof je zato kitajsko izkoriščanje obal zahodne Afrike, kjer za svoje potrebe praznijo oceanske zaloge morskega življa. V nekaterih delih zahodne Afrike je tako hudo, da lokalni ribiči ne morejo več loviti rib, kar pomeni, da so določene vasi in mesta, ki so bili tisočletja odvisni od ribolova, ekonomsko popolnoma propadli, kajti zaradi svoje puščavske lege pravzaprav drugih možnosti nimajo. Ravno to ustvarja dve možnosti: ali pridružitev islamističnim organizacijam ali migracija v Evropo. Lahko tudi oboje.

Za jagodo na vrhu torte je Alžirija napotila dodatne vojaške sile v Niger, ker je ta zadrževal nafto, ki jo tradicionalno uvaža ravno Alžirija. Istočasno se je nekdanji predsednik Demokratične republike Kongo Joseph Kabila vrnil v državo in začel oborožen odpor proti vladi in vojski. Prevzel je poveljevanje nad oboroženo skupino M23 in Fronte za ponovno ustanovitev naroda Gome. Pravi, da je njegov cilj zavzetje Kinšase, kar bi ob izbruhu ebole celotno situacijo v regiji še dodatno zapletlo.

Kje nosi krivdo Evropa

Najočitnejšo napako so evropske države storile z umikom svojih sil iz Afrike, predvsem zaradi pritiskov novih ideoloških trendov, ki so vsako evropsko udejstvovanje v Afriki povezovali z neokolonizacijo. Šlo je za nameren pritisk ideologov, ki jih je nekoč financirala Sovjetska zveza, danes pa jih financirajo Rusija, Kitajska in Iran. Toda kot posledica so ruske sile aktivne v Afriki, kjer so bile nekoč evropske, povzročile pa so popoln kaos, ki ne škodi le Afriki, ampak tudi Evropi. Tako so ravno te države zapolnile vrzel v Afriki na škodo Evrope.

Evropa še vedno ni pripravljena vzpostaviti močnih vojaških sil, ki bi lahko samostojno nadzirale oceane. Države EU imajo danes skupaj okoli 18 bojnih skupin in mornarico, ki ne zmore ali noče učinkovito nadzirati Sredozemlja, kaj šele Atlantskega ocena in Rdečega morja. Nekaj patruljnih čolnov španske Guardia Civili tega ne more spremeniti. Evropa je sicer veliko govorila o povečanju obrambnih proračunov, vendar je potrebno počakati na končni rezultat izgradnje novih obrambnih sil, toda če med državami članicami ne bo volje za ukrepanje vsaj proti tihotapcem, potem velikega učinka ne bo.

Najočitnejšo napako so evropske države storile z umikom svojih sil iz Afrike, predvsem zaradi pritiskov novih ideoloških trendov, ki so vsako evropsko udejstvovanje v Afriki povezovali z neokolonizacijo.

Enako velja za evropsko nepripravljenost s soočanjem migrantske krize, saj na ravni Evropske komisije in članic še vedno ni jasno, koliko ilegalnih migrantov bo vrnjenih v države izvora, kakšna je časovnica vračanja in kdaj bo EU svetu jasno sporočila, da bo začela aktivno preprečevati tihotapljenje tako na kopnem kot na morju. Pravzaprav se lahko vprašamo, zakaj Komisija ne prepreči soloakcij držav članic, kot je na primer španska ad hoc legalizacija ilegalnih migrantov, kar tihotapljenje še spodbuja. Navkljub opozorilom obveščevalnih služb o nevarnosti tihotapljenja članov Islamske države in Al Kajde so premiki prepočasni ter zaradi notranjih in zunanjih razlogov neučinkoviti.

Priložnost Islamske države

Med bolj aktivnimi v Sahelu in vzhodni Afriki je Islamska država, ki se ravno tako ukvarja s tihotapljenjem ljudi, kar predstavlja enega izmed večjih zaslužkov. Eden od primerov je na primer Abdul Ballout, ki je že maja 2025 poskusil preko Libanona priti do Islamske države v Mavretaniji. Libanonci so ga na letališču aretirali, vrnil se je v Nemčijo, kjer je bil maja 2026 obsojen na sodišču za mladoletne zaradi razširjanja propagande Islamske države. Dva meseca kasneje je izvedel teroristični napad na paradi ponosa v Berlinu, kjer je bil ubit v strelskem spopadu s policijo.

Največja sreča Evrope do letošnjega leta je bila, da Islamska država do danes ni imela priljubljenosti kot Al Kajda in druge skupine, obe organizaciji pa imata središčni fokus na Sahel in Afriški rog. Toda v letošnjem letu je Islamska država provinca Sahel (ISSP) začela bolj intenzivno pozivati k terorističnim napadom v Španiji, Franciji, Maroku in Tuniziji. Več evropskih držav je uspešno preprečilo nekaj napadov, med drugim tudi naša soseda Avstrija. Gre za izjemno sofisticirano mrežo komunikacijskih kanalov med celicami, ki so verjetno prisotne v vseh evropskih državah.

Stopnjevanje prisotnosti Islamske države v Evropi

Največjo nevarnost predstavlja ravno koridor v Španijo; eden poteka iz Mavretanije in Senegala na Kanarske otoke, drugi pa iz maroškega Tangerja na Majorko. Letošnjega julija so maroške in španske oblasti razbile razvejano celico ISSP, imenovano Levi kalifata. Ta je iz Tangerja, Feza in Casablance v Španijo pošiljala opremo in ljudi. V Franciji je velik teroristični napad načrtoval pripadnik ISSP, ki je bil v stiku s celicami v Maliju. Podobno je bilo v Avstriji: tam je 18-letnik želel ali izvesti velik napad v Avstriji ali pa se pridružiti organizaciji v zahodni Afriki.

V tem trenutku so obveščevalne agencije uspele zadušiti teroristične napade, vendar se z nenadzorovanimi migracijami veča nevarnost, da bo celic ISSP in njenih pripadnikov v EU vedno več. Nevarnost ni le, da bi prišleki izvedli teroristične napade. Prišleki prihajajo z misijo širjenja propagande in celic, torej je cilj čim večje rekrutiranje. Za takšno misijo je dovolj 100 pripadnikov ISSP.