Kajni in Abeli sodobnega časa (3. del): Strankarstvo med I. in II. svetovno vojno

Konec I. svetovne vojne ni prinesel samo odprave carske Rusije, Avstro-Ogrske, Nemškega cesarstva; ostale so angleška in še nekatere manjše monarhije. Sprožilo pa se je velikansko revolucionarno vrenje, ki je pretreslo Evropo. Poudarjalo je republikanstvo ter oblast delavcev in kmetov. Pri nas je izjemno odmevalo in našlo ogromno odmevov na podeželju. Agrarizem in proletarstvo sta bila v času med obema vojnama močni idejni poziciji. Nedvomno je bila slovenska družba v stari Jugoslaviji neprimerno bolj spolitizirana kot v predvojnem času. Po letu 1940 so bili kmetje v Sloveniji v manjšini.

Do obupa, nespoznavnosti ozemeljsko amputirana Slovenija (le Prekmurje – stoletna Slovenska krajina je v tem času kot prva med slovenskimi regijami občutila komunistični teror Tkalčeve Murske republike in kasnejše komunistične madžarske oblasti) je padla v stanje, ki ga niti največji pesimisti niso pričakovali. Jugoslaviji razen približno tretjine kranjske duhovščine in še koga slovenska večina ni bila sovražna. Zato je bila vidovdanska ustava z do takrat neznanim centralizmom in unitarizmom – Slovenija je bila odpravljena – pravi šok. Sprožila je odkrit boj Slovencev za kulturno anatomijo, kar je bila politična realnost vse do konca kraljevine.

V nekaterih pogledih je bil položaj Slovencev celo slabši kot v Avstro-Ogrski. To velja predvsem za gospodarske in socialne razmere, saj so z novimi jugoslovanskimi mejami kmetje izgubili večstoletne trge. Novih pa jim, razen delno v govedoreji in sadjarstvu, ni uspelo pridobiti. Porušila se je nekakšna gospodarska komplementarnost – če bi v prvi polovici dvajsetih let organizirali severno od Celja podoben plebiscit kot na Koroškem, bi se verjetno odločili podobno. Kmetje so bili v gospodarskem in socialnem pogledu največja žrtev prestopa v nov državni okvir. Za trgovino, obrt in industrijo so bile razmere boljše, bančništvo pa je postalo trajna srbska domena.

Balkansko politično spletkarstvo

Dotedanje stranke so se različno vključile v novo stvarnost. Liberalci so postali »jugoslovenarji«, valpti slovenstva. Zlasti mlajši, novi politični karieristi, ki bi kar ukinili slovenski narod in postali Jugoslovani, so se vključili v sorodno srbsko stranko. Postali so »posrbljeni«! Nekateri so iz jugoslovanskega navdušenja celo prestopili v pravoslavje. Njihovo politično moč je povečala Samostojna kmetijska stranka, ki so jo osmišljali premožnejši podeželski krogi. Izrabljali so družbeni in politični pomen kmetijstva in kmeta, neke realne agrarne politike pa zanjo ni bilo.

Klerikalci z duhovnikom dr. Antonom Korošcem na čelu (bil je Štajerec in je bil zaradi smrti Kreka, Kalana in Lampeta nekronani slovenski politični voditelj vse do smrti 1940. leta) so bili kot del vladne večine, vsaj v Beogradu, oportunisti, v opoziciji pa niso skrivali nezadovoljstva z novimi razmerami. Ljubljanskega škofa A. B. Jegliča, ustanovitelja prve zasebne, povsem slovenske gimnazije v Šentvidu nad Ljubljano, ki naj bi dala nujno potrebno katoliško laično inteligenco, je izrinil iz jugoslovanske politike, v kateri je on prej pri Slovencih dominiral. To ni bilo težko, saj je bil ljubljanski škof za kralja Aleksandra, ki je bil tudi glava zelo antipapistične srbske pravoslavne cerkve, nekompatibilen. »Lepi Tonček«, kot so ga nekateri imenovali, ni bil samo vrhunski politik, ampak eden redkih Slovencev, ki je bil novim razmeram kos v balkanskem političnem spletkarstvu. Njegova šibkost je bila v tem, da v novem političnem prostoru ni bilo sorodne stranke, nadpovprečna moč pa v tem, da je znal izkoriščati napetosti med Hrvati in Srbi. Čeprav so slovenski prostor politično obvladovali, pa njihova oblast nikoli več ni bila tako nesporna kot pod Habsburžani.

V prvi polovici dvajsetih let se je med Slovenci uveljavilo originalno, predvsem študentsko katoliško mladinsko gibanje, imenovano po svojem časopisu Križ na gori – Križarji. Bilo je nekakšna spontana ovira revolucionarnemu norenju. Poudarjali so pomembnost zvestobe narodu, katoliškemu nauku v vseh moralnih, socialnih in političnih razsežnostih. Nečlovečnost kapitalizma so odklanjali. Sprva izrazito duhovno gibanje, v katerem so sodelovale tudi prve slovenske intelektualke, je po poti katoliške načelnosti postajalo vse bolj tuje političnemu in socialnemu oportunizmu SLS. Osrednji osebnosti sta sčasoma postala pesnik Anton Vodnik in Edvard Kocbek. Ta je nato v njem s svojo samozaverovanostjo prevladal. Ker je bil brez posluha za socialno problematiko, je v svojem idealizmu nasedel komunistom.

V prvi polovici dvajsetih let se je med Slovenci uveljavilo originalno, predvsem študentsko katoliško mladinsko gibanje Križarji.

Boljševiški nauki v Leninovi in Stalinovi interpretaciji

Nekdaj obetavni socialdemokrati so postali žrtev razkola v mednarodnem delavskem gibanju. Izgubljali so se v medsebojnih političnih bojih. Komunisti so bili zmagovalci. Tudi zaradi idejne mode komunizma so se jim pridružili mladi intelektualci, celo tisti iz najuglednejših meščanskih družin. Nekateri so v njej trajno ostali, številni so jo zapustili, potem ko je postala (tudi zaradi sovjetskega vpliva) vse bolj totalitaristična. Načelo, da je bolje biti v partiji in se motiti z njo kot pa biti izven nje in biti pameten, za racionalne ljudi ni bilo sprejemljivo. Stranka je bila jugoslovanska. Tudi takrat, ko je bila proti obstoju monarhije. Njen ideal je bila svetovna komunistična revolucija oziroma želja, da bi bili del sovjetske evropske republike. Čeprav je bila z Obznano 1920 in kasneje s posebnim zakonom prepovedana, imela številne žrtve, je znala ilegalno delovanje sijajno izkoristiti.

Med Slovenci je v njej že od tridesetih let dalje dobival vse močnejši položaj poklicni revolucionar in učitelj Edvard Kardelj, ki se profesionalne hibe učiteljstva v smislu popolne lastne nekritičnosti in samozaverovanosti, voditeljstva in celo mesijanstva ni mogel nikoli otresti. Kot boljševiški obsedenec je bil strahotno krut in brezobziren. Vsekakor je z njim partija intelektualno zelo nazadovala, politično pa je bila prav zaradi njegovih značajskih lastnosti (kljub številnim šibkostim) neverjetno uspešna. Komunizem je demagoško združil bolečine socialno najbolj čutečih in prizadetih z družbo moralnih izprijencev in preračunljivcev, željnih oblasti in rezultatov tujega dela, v nekakšno versko sekto, fanatično pripravljeno na samožrtvovanje, ki je v Sloveniji postala slepa in gluha za vse, razen za boljševiške nauke v Leninovi in Stalinovi interpretaciji. Dejstvo je, da je večina »delavskih voditeljev« poznala delavsko življenje predvsem iz knjig in to gledanje kot nezmotljiv nauk vsilila članstvu. Prav demagoški pristop do socialnega vprašanja je mednje pripeljal tudi številne verne – več katoličanov kot protestantov, tudi mariborske bogoslovce.

Načelo, da je bolje biti v partiji in se motiti z njo kot pa biti izven nje in biti pameten, za racionalne ljudi ni bilo sprejemljivo.

Ljubezen do lastnega naroda

Krajši ali daljši čas so delovale tudi nekatere manjše, bolj lokalne stranke. Med njimi bi izpostavili pisatelja in diplomata dr. Antona Novačana in njegovo Zemljoradničko stranko za Slovenijo oziroma Slovensko republikansko stranko.

Na slovenskem ozemlju so se skušale uveljaviti tudi nekatere srbske (Pašić, Pribičević) in hrvaške stranke (Maček), ki so bile zaradi svojega političnega zaledja in intelektualne bistrosti voditeljev dokaj uspešne, a nikoli niso prevladale. Dokaj močan politični element je bila tudi vojska. Njeni pripadniki so bili sposobni organizirati poskus komunističnega vojaškega udara v Mariboru ali pa mladinsko »jugoslovenarsko« elito v Celju, ko je bil komandant tamkajšnje kasarne Draža Mihajlović.

Neposredno po I. svetovni vojni, ob koncu mirovne konference v Parizu, kjer je Slovenija potegnila »kratko«, je ekspert jugoslovanske delegacije dr. Lambert Ehrlich, duhovnik, kanalski Slovenec, spoznal, da narodi brez lastne države nimajo nobenega vpliva v mednarodni politiki. Subjekti mednarodne politike so države, ne narodi. Zato je kot neomajen pristaš Združene Slovenije vedel, da je ta možna samo v primeru, če postane Slovenija samostojna, mednarodno neodvisna država. Ne iz antijugoslovanstva, ampak iz ljubezni do prihodnosti lastnega naroda. Slovenstva ni bil pripravljen žrtvovati jugoslovanstvu. Kot krščanski socialec je bil politično zelo srednjeevropsko orientiran. Med prvimi Slovenci je dojel nasilnost in brezizhodnost boljševizma. Postal je njegov brezkompromisni nasprotnik. Zaradi svoje izrazite načelnosti in pomanjkanja posluha za realno politiko je imel tudi v lastnih krogih več nasprotnikov kot zaveznikov. Kljub temu, mogoče pa prav v tem, je bil veliki naslednik svojega koroškega rojaka, »očeta« Združene Slovenije, Matije Majarja Ziljskega.

Zanimiv je primer kobariškega učitelja Josipa Vidmarja, ki je samostojno slovensko državo videl kot možnost, če ne bi bila del Jugoslavije, saj se je Italija ne bi bala. Za razliko od Ehrlicha Vidmar ni našel odmeva. Ehrlich pa je kot ljubljanski bogoslovni profesor zbral okoli sebe intelektualno elito katoliških študentov, ki so se po svojem časopisu Straža imenovali stražarji. Čeprav njihovo število ni nikoli preseglo 300, so dejansko sprožili politično gibanje, ki je privedlo do samostojne slovenske države. Poleg njih so zaradi unitarističnega pritiska Beograda in slabih kulturnih obetov za slovenstvo do podobnih idej prihajali tudi nekateri drugi, na primer pesnik Božo Vodušek.

Pesnik B. Vodušek je bil pripadnik katoliškega mladinskega gibanja. Večina njegove generacije je pristala pri krščanskih socialistih ali socialcih ali pri kocbekovcih. Razlika med njimi je bila predvsem v odnosu do socialnega vprašanja.

Dr. Lambert Ehrlich slovenstva ni bil pripravljen žrtvovati jugoslovanstvu. Kot krščanski socialec je bil politično zelo srednjeevropsko orientiran.

Stalne krize in diktatura

Prva Jugoslavija ni bila sposobna rešiti ne nacionalnega ne socialnega vprašanja. Kmečko je bilo najtežje. Zaradi nenehnih kriz je kralj Aleksander 6. januarja 1929 uvedel diktaturo, ki je glavne težave, tudi zaradi naknadne mednarodne gospodarske krize, še poglobila. Narode (nesrbske) je ukinil, jugoslovanstvo je bilo obvezno. Prešeren je postal največji pesnik Dravske banovine, ene izmed novih državnoupravnih tvorb. Korošec je bil celo interniran.

To je najbolj prizadelo slovensko SLS, ki je morala v ilegalo. Ker so bile strankarske strukture premočne in članstvo oziroma podporniki preštevilni, je bila ta bolj navidezna kot realna. Liberalci so bili pridruženi vsejugoslovanski JNS (Jugoslovanska nacionalna stranka, ki je bila zasidrana v moči diktature. Zagovarjala je integralno jugoslovanstvo ter nacionalni in državni unitarizem. Ker se vsi liberalci s tem niso strinjali, je kulturnik Josip Vidmar leta 1932 protestiral z znamenito publikacijo Kulturni problemi slovenstva. V liberalni politiki ga je razburila »poniglava usmerjenost našega napredništva«, saj mu je »dovolj mučna sama na sebi«, vznemirjala ga je, »ker spadam zaradi svojega svobodoumja vendarle nekako tudi sam v vrste izobraženstva, ki se je kompromitiralo kot sovražno narodnosti, iz katere je izšlo«. Ta izjemno ostra obsodba pomeni politični razkol v slovenskem liberalizmu, ki  je bil poražen – kot vidimo, ne dokončno – med  II. svetovno vojno.

Še bolj silovito je protestirala SLS, ki je konec leta 1932 objavila ilegalni letak, imenovan Ljubljanske punktacije (Slovenska deklaracija). Gre za dokument, ki ga nekdanja jugoslovanska oblast ni hotela popularizirati, čeprav bi si to kot najpomembnejši slovenski politični tekst prve polovice 20. stoletja zaslužil. Gre za pretresljivo sliko takratnega slovenskega narodnega položaja. Ugotavljajo, »da je slovenski narod razdeljen na štiri države (Jugoslavijo, Italijo, Avstrijo in Madžarsko), zato je njegova temeljna zahteva, da se združi v enotno politično enoto, ker se lahko le tako brani in si zagotovi splošen napredek; glavnemu delu naroda, ki živi v Jugoslaviji, je naložena naloga, da se za ta ideal zavzema vse dotlej, dokler ne bo uresničen; slovenski narod si mora v Jugoslaviji izbojevati samostojen položaj, ki bo spodbujal vse druge dele naroda, živeče v drugih državah; zato mu je potrebna: nacionalna individualnost, ime, zastava, etnična skupnost, finančna samostojnost, politična in kulturna svoboda, radikalna socialna zakonodaja, ki more zagotoviti življenjske koristi in harmonično razvijanje vseh potrebnih in produktivnih poklicev, posebno kmečkega in delavskega razreda; za dosego tega je potrebno, da si Slovenci, Hrvati in Srbi ustvarijo po svobodnem sporazumu in na demokratični podlagi državo samoupravnih enot, katerih ena bo tudi Slovenija.« Oblast je tej po federaciji dišeči izjavi očitala separatizem in izdajstvo.

Nadaljevanje prihodnjič.

(D196: 40-42)