Kako je Matej Mohorič zmago na Touru položil v Božje roke in zakaj Slovenci tega ne smemo izvedeti

V petek je bolj pozorne bralce slovenskih medijev zmotilo dejstvo, da so bile novice o etapni zmagi Mateja Mohoriča, oziroma njegova precej čustvena izjava po koncu 19. etape dirke po Franciji, skrbno moderirane in v kakšnem mediju celo naknadno »popravljene«.

Mohorič je včeraj tesno prehitel Kasperja Asgreena, zmagovalca etape 24 ur prej, zmagal pa skoraj dobesedno za las, v pravi sekundi vrgel kolo naprej ter svoji ekipi Bahrain Victorious zagotovil tretjo etapno zmago na Touru 2023.

Po napeti zmagi se je Mohorič znašel v centru pozornosti, pri čemer je pokomentiral doživljanje svoje zmage ter pokazal veliko mero spoštovanja do sotekmovalcev in ganjenosti nad lastno zmago, ki je očitno res ni pričakoval. Mohorič je s svojo zmago včeraj uprizoril pregovor, da se kolesarstvo začne takrat, ko ne moreš več.

Vse bi bilo v redu, če bi se v urah po njegovi etapni zmagi ne pokazalo, da so slovenski mediji poskrbeli za cenzuro njegovih izjav, in sicer samo zato, ker je omenil Boga. Takole je komentiral zadnje stotinke sekunde, ki so mu prinesle zmago: »Na koncu sem samo vrgel kolo in ostalo položil v Božje roke in bilo je dovolj za zmago. Skoraj se počutim, kot da sem jih izdal, ker so močnejši od mene, ampak očitno je Gino gor iz nebes hotel, da jaz danes zmagam.« S tem se je poklonil Ginu Mäderju, nekdanjemu ekipnemu kolegu, ki je življenje tragično izgubil na dirki po Švici.

In prav ta del njegove izjave je bil denimo na spletnem portalu javne Radiotelevizije izrezan oziroma naknadno spremenjen, čeprav so njegovo izjavo sprva navedli kot citat, pozneje pa je omemba Boga izginila. V nekaterih medijih te izjave sploh ni bilo zaslediti, ker je bila skrbno cenzurirana.

Ker je spodaj povzetek, zapišem še, kaj je @matmohoric tudi rekel: "... sem vrgel kolo in ostalo položil v Božje roke in bilo je dovolj za zmago. Skoraj se počutim, da sem jih izdal, ker so močnejši od mene, ampak očitno je Gino gor iz nebes hotel, da jaz danes zmagam." pic.twitter.com/FTKtiCFkg0

— Marjeta Pija Cevc (@smpija) July 21, 2023

Vprašanje Božje volje

Priznam, da sam nikoli nisem bil velik ljubitelj profesionalnega športa in osebno nisem naklonjen klicanju Boga v tozadevne aktivnosti. Globoko spodaj namreč vedno leži vprašanje »kaj pa če ne bi zmagal?« ter povezano, starodavno in težko vprašanje Božje volje.

Da o megalomanskosti tekmovanj, kakršno je Tour de France, sploh ne govorimo. Še vedno mi recimo ne gredo iz glave opozorila v zvezi s katarsko organizacijo svetovnega prvenstva v nogometu prejšnje leto, ki so se vse od 2010 pojavljala zaradi kršitev človekovih pravic, zlasti pravic delavcev migrantov. Tour de France je seveda drug kontekst, vendar nekaj slabega priokusa pri tovrstnih dogodkih vedno ostaja.

Tudi v Katarju se je kakšen igralec rad pokrižal in na koncu zmago pripisal Božji volji, jaz pa se vedno znova sprašujem, koliko je pri takšnih dogodkih, ki so deloma utelešenje tega, čemur katoliška teologija pravi »grešna struktura«, Boga sploh lahko zraven. Ampak tu se rajši ustavim, ker so ti pomisleki za športno slovensko kulturo kar preveč kontroverzni.

Kazati vero na zunaj

Vsekakor ta razmislek nima povezave z dejstvom, da ima vsak človek pravico, da svojo vero kaže tudi na zunaj. Slovenci smo se skozi pretekla desetletja naučili – celotne generacije so bile primorane – svojo vero držati »na povodcu«, pripeto doma.

Revolucionarna misel je metastazirala in njen zasevek je najprej napadel vero in vernike. Zato je Bog moral zapustiti javno sfero. Kar je najbolj žalostno, je to, da smo leta 2023, tri desetletja po spremembi sistema, še vedno na istem. Kakor je povezavo med revolucijo in javnimi omembami Boga dobro povzel pater Branko Cestnik: »Pred leti me je v neki TV oddaji novinarka urno prekinila, ko sem omenil Boga. Nekaj mesecev kasneje se je ista novinarka v isti oddaji hihitala, ko je Godnič znova pošiljal ljudi v Hudo jamo.«

Zadeva je toliko bolj zaskrbljujoča, ker smo v procesu sprememb vodenja in dela na javni Radioteleviziji, pri čemer se zbuja občutek, da se stvari neverjetno hitro premikajo nazaj v jugoslovanske tirnice.

Skrb za novinarje

Naslednja skrb seveda zadeva novinarje. Po nekaj mesecih dela z njimi tudi sam vidim, da so novinarji neredko slabo plačani uslužbenci, ki morajo delati po nareku urednika, kakor marsikateri drug delavec.

Po mojem občutku je večina med njimi krščenih in birmanih, pa so pozneje, navadno v času fakultete, popolnoma izgubili stik z vero in vsem povezanim. Pri tem se vedno znova sprašujem, kako bi morali denimo na Teološki fakulteti organizirati študij, da bi na mlada življenja imeli tolikšen vpliv, kot ga imajo nekatere fakultete, da izobrazijo delavce po meri sistema.

Kakorkoli že, metanje omembe Boga iz konteksta neke osrednje izjave, in to celo naknadno, je z novinarske strani neprofesionalno in zaskrbljujoče. Gre za sistemski poskus počiščenja vsega verskega iz medijskega prostora in to je najbolj očitno prav v športu, saj se drugje javne izraze vere sreča manj pogosto. To pomeni, da s(m)o tudi mlajše generacije, ki nismo bile povržene indoktrinaciji prejšnjega sistema, prevzele nezdrav način selekcioniranja javnega življenja, in to celo za ceno neprofesionalnosti in nestrokovnosti svojega dela.

Prav včeraj, ko sem razmišljal o novinarskem izbrisu Mohoričeve omembe Boga iz javnega prostora, sem se vozil po neki hribovski, med kolesarji zelo priljubljeni cesti. Od daleč sem zagledal kolesarja, ki se je v profesionalni opremi in z očitno kondicijo zaganjal v hrib, ob naporu pa vendarle našel tudi čas, da se je ob vožnji mimo razpela še pokrižal. »Tako je prav,« sem si mislil. Nekateri še znajo svojo vero pokazati tudi navzven. Očitno je kljub mojim pomislekom prav šport eno od bolj prikladnih področij za to; in prav je tako.

Zato pa je škoda, da se v naši družbi menda dopušča in spodbuja vsa različnost ter preganja vsakršna diskriminacija; dejansko pa različnost krščansko verujočih ni čisto prava različnost; metanje osebnega Boga iz javnega prostora pa ni del diskriminacije.