Kako se poslavljajo od umrlih v različnih kulturah in religijah

Smrt je ena izmed neizogibnih realnosti človekovega življenja. Pogrebne prakse so globoko zakoreninjene v kulturi in verskih običajih, po svetu pa zelo raznolike tradicije odražajo široko paleto prepričanj in vrednot.

Predstavljamo tudi nekaj takih, ki se iz vidika naših običajev in navad zdijo nenavadne.

Pravoslavni

Za pravoslavce je značilno, da pokojnika po smrti umijejo, postrižejo mu nohte in ga oblečejo v svečano obleko. Roke mu položijo na prsi, desno na levo in jih zvežejo z robčkom, zvežejo se mu tudi noge v predelu okrog gležnjev, pa tudi glavo pod brado in čez čelo in zaprejo oči.

Pogreb se lahko opravi 24 ur po smrti. Ob pogrebu je pomembno, da družina pokojnega stoji na desni strani krste.

V času obreda sta prisotna popolna tišina in resnost, po obredu pa se vsak posameznik približa krsti, prekriža umrlega in ga poljubi.

Islam

Muslimani morajo pogreb opraviti v najkrajšem možnem času. Umrlega ne smejo upepeliti in pokopati v žari, dovoljen je samo pokop na klasičen način.

Umrlega najprej okopajo – žensko ženske, moškega – moški. Po tem pokojnika zavijejo v čiste, bele rjuhe in ga položijo v krsto oz. v tabut. Če je to le mogoče, ga postavijo pred vernike. Pomembno je, da je desna stran obrnjena proti Meki.

Sledijo molitve na pokopališču, ki se jih lahko udeležijo le moški, saj pretirano jokanje na muslimanskem pogrebu ni sprejemljivo. Dostop do groba je ženskam dovoljen šele, ko je pogreb končan. V Sloveniji so ženske lahko prisotne pri molitvah.

Nazadnje pokojnega položijo v grob tako, da je z desno stranjo telesa obrnjen proti Meki.

Budizem

Po smrti družinski člani umrlega preoblečejo v preprosta, ne pretirano okrašena oblačila. Po budističnem verovanju se je preminuli že rodil ponovno. Pri polaganju trupla v krsto so prisotni le najbližji sorodniki. Pogrebni sprevod poteka mirno in tiho.

Črna oblačila niso zaželena, priporočljiva so oblačila nežnih odtenkov ali bela barva.

Kulturne navade: Južna Koreja

V Južni Koreji je po zakonu iz leta 2000 grob pokojnika po 60 letih potrebno odstraniti. Zaradi vedno manj prostora na pokopališčih se ljudje vedno pogosteje odločajo za kremiranje.

Vsi pa se ne odločajo za pepel. Vedno bolj popularno je namreč kremiranje ljudi v majhne krogljice različnih barv, ki jih nato sorodniki lahko imajo kar doma, s čimer pokojnika ohranjajo blizu.

Pleme Dakota v Severni Ameriki

V plemenu ob smrti močno žalujejo in tarnajo. Ženski del skupnosti se poreže po rokah in nogah. Možje si počrnijo obraze s pepelom.

Ko se žalovanje konča, pokojniku pripravijo mrtvaški oder. Oblečejo ga v lepa oblačila, po obrazu ga pobarvajo z rdečo barvo, ki tako kot v mnogih drugih kulturah predstavlja barvo življenja.

Indijanci plemena Dakota verjamejo v ponovno vstajenje.

Aborigini

Aboriginski pogrebni obredi so namenjeni predvsem temu, da duhovi po smrti ne bi motili bivanja živih.

Žalovanje in pogrebne ceremonije lahko trajajo o nekaj dni do več mesecev. Večina plemen v času žalovanja uveljavlja zelo stroga jezikovna pravila. Bližnjim družinskim članom tako v vsem času žalovanja ni dovoljeno spregovoriti, prav tako je v aboriginskih kulturah splošno sprejet običaj, da se v tem času ne sme spregovoriti imen umrlih.

 

Telo okrasijo s simboli klanov, ki mu bodo pomagali vstopiti v duhovni svet. Položijo ga na leseno desko na kateri je na prostem tri mesece. Kosti, ki so ostale, opazujejo še nekaj časa, da bi se prepričali, ali je duh zares odšel.

Ko potrdijo, da duha ni več, kosti pobarvajo rdeče in položijo v poseben hlod ali zažgejo (odvisno od običajev dotičnega plemena). V nekaterih primerih lahko družinski člani obdržijo koščke kosti in jih v spomin nosijo v vrečki okrog vratu.

Mongolija in Tibet

Budisti v višavjih Mongolije in Tibeta verjamejo, da se duša po smrti pokojnika preseli drugam, telo pa ostane prazno. Ker ga želijo vrniti Zemlji, telo razrežejo na kose in ga izpostavijo na vrhove gora.

Prakso izvajajo že na tisoče let, 80% jo izbere še danes.

Bali

Pogreb je na Baliju velika zabava. Pokojne upepelijo, saj verjamejo, da kremiranje sprosti dušo, da ta lahko zaživi v novem telesu. Truplo postavijo na oder iz bambusa, obdajo z leseno skulpturo bika ali zmaja in se z dolgo procesijo in zabavo poslovijo od pokojnika.

Madagaskar

Malgaši poznajo obred "famadihana," ali "obračanje kosti." Vsakih pet ali sedem let se družina zbere v kripti svojih prednikov. Tak posmrtne ostanke pokojnih, zavite v krpo izkopljejo in poškropijo z vinom in parfumom. Poleg igra ansambel.

Nekateri ob tem prosijo za blagoslov, drugi pripovedujejo zgodbe o pokojnih.