Kako sem 57 dni bral samo Domovino in se še bolj prepričal, da je vredna vsakega evra moje donacije

V začetku letošnjega januarja sem se na spodbudo prijatelja pridružil 90-dnevnemu programu za moške »Exodus«. Program je kombinacija odpovedi (askeze), duhovnega poglabljanja (molitve) ter rednega srečevanja skupine moških, ki v njem sodelujejo.

Odpoved spletnim medijem – za 90 dni?

Eden od kar številnih asketskih izzivov v Exodusu je tudi omejitev uporabe interneta. Ne gre sicer za popolno odpoved uporabi interneta, a vsak, ki dela Exodus, naj bi internet uporabljal le za nujno komunikacijo in službeno delo, pri čemer naj bi se v celoti odpovedal uporabi interneta na mobilnih napravah.

Tako sem bil na začetku Exodusa tudi sam soočen z izzivom, kaj za 90 dni storiti z internetom.

Odločitev za odpoved socialnim omrežjem (Twitter, Facebook in Instagram) ni bila težka. Nasprotno, misel, da bom tri mesece živel brez njih, je bila olajšujoča.

Težja pa je bila odločitev glede spremljanja spletnih medijev. Nisem si mogel zamisliti, da bi bil povsem odrezan od informacij o aktualnem dogajanju doma in po svetu.

Zato sem se odločil, da bom tudi pri spremljanju spletnih medijev izbral samo to, kar je »življenjsko nujnega« – 90 dni bom bral samo Domovino.

Domovino sem izbral, ker je blizu moji konservativni usmeritvi (čeprav ne vedno povsem prekrivna z njo), ni navijaška, je uravnotežena znotraj konservativne mavrice perspektiv ter spoštljiva do drugačnih pogledov in mnenj.

Zakaj ravno Domovina?

Priznam, za Domovino sem se odločil, ker sem tudi osebno povezan z njo – njega dni sem bil njen kar aktiven sodelavec.

Ampak ni bil razlog samo to. Domovino sem izbral, ker je blizu moji konservativni usmeritvi (čeprav ne vedno povsem prekrivna z njo), ni navijaška, je uravnotežena znotraj konservativne mavrice perspektiv ter spoštljiva do drugačnih pogledov in mnenj.

In ne nazadnje, Domovino sem izbral tudi zato, ker ni nasičena z vsebinami. Štiri vsebine dnevno se mi je zdelo za načrtovani asketski ritem ravno prav.

V drugem svetu

Blagodejni učinki so bili občutni že po prvem tednu odpovedi. Čeprav sem živel povsem normalno družinsko in službeno življenje, se mi je zdelo, kot bi pristal v nekem drugem svetu.

Sprostil se je čas, ki sem ga prej porabljal za brskanje po spletnih medijih in socialnih omrežjih (in koliko ga je bilo!), zdaj pa sem ga lahko namenil za bolj zgoščeno službeno delo, za bolj osredotočene družinske odnose, ali pa enostavno za rodoviten razmislek, ki se rojeva v urah odmika, ki ga ne motijo stalni impulzi od zunaj.

Še kako sem v tem odmiku od medijev izkusil resničnost evangeljskih besed, da človek s svojo skrbjo »ne more podaljšati svojega dneva za en sam komolec«. Opazil sem, kako pogosto sem se vznemirjal zaradi aktualnega dogajanja doma in v svetu, pa moja zaskrbljenost ni prav nič pripomogla, da bi se stvari kakorkoli izboljšale.

Zdaj pa sem se lahko z bolj mirnim srcem posvetil svojemu delu in poslanstvu in tako tam, kjer lahko, pripomogel k spreminjanju sveta na bolje. »Zunaj« pa so se stvari urejale »same od sebe«  – še celo vlada je padla in se sestavila nova :).

Drugačno srečanje z medijem

V tem času sem doživel približek izkušnje, kot so jo imeli ljudje nekdaj, ko so zjutraj v miru v roke vzeli svoj edini časopis, prebrali dnevne novice in se potem odklopili od medijskega sveta do večernih televizijskih poročil ali celo do naslednjega jutranjega branja časopisa.

Ta moj edini dnevni časopis je bila spletna Domovina. Njeno branje je bilo podobno kot uživanje hrane med postom, ko tisto, kar zaužiješ, veliko bolj okusiš – in si za hrano veliko bolj hvaležen.

Če sem prej v množici drugih medijskih vsebin kdaj vsebine na Domovini tudi le diagonalno preletel, sem zdaj podrobno prebral (in ob tem seveda tudi ovrednotil) prav vsak članek, od začetka do konca.

In moram reči, da sem bil s prebranim zelo zadovoljen. Še zlasti na področju dogajanja v Sloveniji sem izvedel tiste bistvene, »življenjsko nujne« informacije, obenem pa bil deležen lucidnih analiz.

Še najbolj se je to izkazalo ob spremljanju novic v zvezi z odstopom Marjana Šarca in sestavljanjem vlade Janeza Janše, ko sem dobil občutek, da sem kljub malemu številu vsebin res informiran o bistvenem. Obenem pa je Domovina zelo dobro analizirala nastalo politično situacijo in tudi predvidela, kaj bi bil najbolj racionalen razplet (ki se je potem tudi zgodil).

Zakaj le 57 dni namesto 90?

Žal z odpovedjo internetu nisem vztrajal 90 dni, kot je bilo prvotno načrtovano. Razlog je bila seveda epidemija koronavirusa.

Pa je tudi pri prekinitvi moje internetne askeze imela prste vmes Domovina. Seveda pri spremljanju epidemije ni mogla tekmovati z velikimi mediji, je pa imela dober občutek za posredovanje tistih najbolj bistvenih informacij.

Še posebej ključno je bilo, da so skozi uredniško sito Domovine prišle informacije, ki so se v medijski mainstream le s težavo prebijale – neposredna pričevanja zdravnikov in medicinskih sester iz Bergama, ki je bilo tedaj glavno žarišče bolezni v Italiji.

Da bi se v tistih zahtevnih dneh, ko sta si odhajajoča slovenska vlada in NIJZ še zatiskala oči, pravilno odločil zaradi domačih in ljudi, ki so mi zaupani v službi, sem internetni post prekinil ter se razgledal po več predvsem tujih medijih in socialnih omrežjih.

Z vnovičnim priklopom na medijski svet se je seveda blagodejna sproščenost internetnega posta poslovila. A v tistih zahtevnih dneh je bilo to pač potrebno sprejeti. Je pa zato epidemija poskrbela za nov odmik od hektičnosti sodobnega sveta, ki je prinesel svojo blagodat ...

Sam sem skozi 57 dni internetnega posta, ko je bila Domovina moje edino okno v svet, še bolj spoznal, da je res vredna vsakega evra najine donacije.

Še bolj zavestna podpora

Z ženo sva donatorja Domovine vse od njenega začetka. Na začetku letošnje donacijske akcije naju je kar malo skrbelo, da bo zaradi splošnega krča potrošnje tudi z donacijami za Domovino težje.

Zato sva z velikim zadovoljstvom spremljala naraščanje števca proti stotki in bila vesela, da je cilj, ki si ga je zastavila ekipa, bil dosežen že pred koncem maja.

Ker pa sem bil kar nekaj časa tesnejši sodelavec Domovine, vem, da 25.000 EUR, kolikor je bil cilj letošnje donacijske akcije, za uresničitev vizije Domovine ni veliko. Zato spodbujam, da Domovino še podprete tudi po doseženem cilju.

Sam sem skozi 57 dni internetnega posta, ko je bila Domovina moje edino okno v svet, še bolj spoznal, da je res vredna vsakega evra najine donacije.

Verjamem, da lahko to spoznate tudi vi. Pa za to ne rabite internetnega posta, čeprav bi vam privoščil, da kak teden berete samo Domovino :).