Kakšen bi bil svet brez 11. septembra 2001?

Pred nekaj dnevi smo lahko Slovenci spremljali slovesnosti ob petnajsti obletnici terorističnega napada v New Yorku. Dogodek je sicer zasenčilo omedlevanje kandidatke demokratske stranke za predsednico Hillary Clinton, vendar teža napadov enajstega septembra, ki so zgodovinska prelomnica ne zgolj za ZDA, temveč za celoten svet, ne more tako hitro zbledeti.

Tako kot so se Američani včasih med sabo več generacij spraševali »kje si bil, ko si slišal, da je bil ubit Kennedy«, tako lahko pričakujemo, da bo napad na dvojčka nekoč zamenjal spraševanje po dogodkih iz leta 1963 kot merilo prelomnosti in šokiranosti v moderni dobi (v Sloveniji bi bila podobno vprašanje najbrž povezano s Titovo smrtjo).

Oba dogodka imata določene podobnosti: pri obeh se je na krvav način končalo obdobje relativnega optimizma in miru.

Od Fukuyame do Huntingtona

Seveda je bilo v zadnjem obdobju na žalost še preveč dogodkov, ki so s svojo uničevalnostjo daleč presegali napade enajstega septembra – pacifiški cunami in sirska državljanska vojna sta po obsegu in žrtvah, ki jih beležimo v sto tisočih, resnične drame sodobnega časa.

Če je bil cunami simbol in opozorilo o nevarnosti narave, pa bodo teroristični napadi veljali za simbol preloma s pogledom na svet, ki ga je v času po koncu hladne vojne najbolje poosebljala ideja Francisa Fukuyame o »koncu zgodovine«.

Zahodni svet je s propadom Sovjetske zveze po njegovem mnenju za vse čase dokazal superiornost demokratičnega (liberalnega) modela vladanja, povezanega s prosto trgovino in kapitalizmom.

Po šoku v New Yorku leta 2001 pa so analitiki hitro otresli prah s teorij Samuela Huntigtona o »spopadu civilizacij«, ki naj bi zaznamoval 21. stoletje in v katerem se bodo zaradi vse večje povezanosti sveta in fundamentalnih razlik med civilizacijami zgolj povečevala trenja in konflikti.

Ameriškim vladajočim politikom iz obeh strank je namesto tega prišel strah in zahteva po občutku varnosti zelo prav, ko so brez resne opozicije povečevali moč in sposobnost države za vohunjenje in nadzorovanje.

Sledeč želji po maščevanju, varnosti in tudi realnopolitičnim interesom po nadzoru regije je Busheva Amerika napadla Afganistan in Irak in posledično začela svetovno »vojno proti terorizmu«. In vse ostalo je, kot pravijo, zgolj še zgodovina.

Lahko bi bilo drugače

Zanimivo pa se je ob takšni obletnici in s pogledom nazaj vprašati, ali je enajsti september res nujno vodil v takšen razvoj dogodkov. Brez terorističnih napadov si resda ne moremo predstavljati, da bi lahko Bush začel svojo vojno v Afganistanu, še manj v Iraku. In brez kaosa v tej državi, ki je sledil ameriški invaziji in amaterskemu obnašanje nove iraške vlade, tudi ISIS ne bi mogel nastati.

Vendar pa bi bil lahko takrat odziv ameriške administracije zelo drugačen – libertarni senator Ron Paul je na primer zagovarjal razpis nagrade na glavo Bin Ladna in njegovih sodelavcev ter uporabo specialnih enot namesto pohoda po bližnjevzhodnih državah.

Ameriškim vladajočim politikom iz obeh strank je namesto tega prišel strah in zahteva po občutku varnosti zelo prav, ko so brez resne opozicije povečevali moč in sposobnost države za vohunjenje in nadzorovanje.

Koncepti kot so »ali si z nami ali pa proti nam«, mučenje zapornikov, strah pred obstojem Drugega, nevarnega in iracionalnega -  ne zgolj v daljnih deželah, ki nas Zahodnjake pretirano ne zanimajo, temveč tukaj, med nami – vse to izvira iz obdobja, nad katerim se kadijo ruševine dveh stolpnic.

Kljub temu pa ni nobenega razloga za prepričanje, da je bil tak rezultat neizbežen in lahko samo upamo, da se bomo ob naslednji krizi odzvali bolje.