Kakšna bo usoda Evrope, če se povlečejo Američani?

Po srečanju voditeljev zveze Nato se zdi, da bo Evropa, vsaj kar se njene obrambe in varnosti tiče, v prihodnje vse bolj prepuščena sama sebi.

Ameriški predsednik Donald Trump je EU, še posebej pa Nemčijo, večkrat okrcal zaradi prenizkih izdatkov za vojsko. Poleg tega pa je tudi prvi predsednik ZDA, ki je jasno povedal, da obramba EU v prihodnje morda ne bo več v ameriških rokah.

To je med evropskimi voditelji zagnalo preplah, saj to napoveduje, da se bodo pri obrambi EU države članice morale znajti praktično same.

Nemška kanclerka Angela Merkel pa je že javno povedala, da mora Evropa stvari vzeti v svoje roke, pišejo na dw.com.

V Trumpovi brezbrižni politiki do evropskih zaveznic mnogi vidijo pravi trenutek, se EU postavi na lastne noge tudi na področju, kjer so se desetletja stiskali pod marelo čezatlantskega zaveznika. Sploh zato, ker z druge strani pritiskajo Rusi, v Franciji pa je na oblast prišel zmerni Macron, ki je po mnenju analitikov pravi človek, da se skupaj z Merklovo loti gradnje evropske samozadostnosti tudi na obrambnem področju.

A problemov je, kljub ugodnemu času za nastanek skupne evropske vojske, še veliko.

Evropa nima vojaške infrastrukture

Zelo kratek pogled v zgodovino izpostavlja primer intervencije v Libiji, leta 2011. Pri tej so države EU želele imeti pobudo, a ker te niso mogle zagotoviti lastne obveščevalne dejavnosti, opazovanja, izvidništva  in podobnih spremljajočih akcij na libijskem ozemlju, je posredovanje kaj hitro spet postalo NATO misija, naslonjena na vojaške kapacitete ZDA. Evropejci pa so se ukvarjali s tako osnovnimi stvarmi, kot je denimo pomanjkanje streliva.

Zato je po mnenju strokovnjakov kot je Sven Biscop iz belgijskega Kraljevega inštituta za zunanje odnose, edina možnost za Evropo, če želi vojaško samozadostnost, da se končno poveže pri vojaških investicijah in stroških.

Vojaški analitiki opozarjajo tudi na to, da Evropa brez ZDA ni sposobna prepeljati svojih vojakov na neko tuje območje. Za razliko od ZDA namreč EU nikoli ni investirala v transport za dolge razdalje, v satelite, drone..

To bi morala biti prioriteta bodočih obrambnih izdatkov na nivoju EU.

Kaj pa jedrsko odvračanje?

Še eden izmed mnogih pomislekov o lastni obrambni moči EU pa se skriva v jedrskem orožju, ki je pomemben faktor tako imenovane politike odvračanja.

Po odhodu Velike Britanije iz EU in morebitnem umiku podpore ZDA bi celotna odgovornost za jedrsko komponento padla na ramena Francije, edine preostale EU države z jedrskim orožjem.

A razširjenje jedrskega odvračanja s te države na preostalo Evropo ne bi zahtevalo zgolj tehničnih prilagoditev, temveč tudi spremembe odnosa, za dw.com pravi britanski obrambni strokovnjak Nick Witney.

"Nemci ne marajo biti pod nikogaršnjim jedrskim dežnikom. Če pa že, pa so raje pod ameriškim kot francoskim, s čemer bi jim morali priznati status "varuhov Evrope"" 

Po analitikovem prepričanju bodo Evropejci vendarle morali iti preko tega ter najti načine za "medsebojno delitev" jedrske marele, kot tudi odgovornosti in stroškov zagotavljanja splošne obrambe in varnosti.

Alternativa premagovanju industrijskih, političnih in psiholoških ovir je po mnenju Witneya le "bedna usoda", kakršna po brexitu čaka Veliko Britanijo. Ta bo po njegovo postala "gnijoče truplo na oddaljeni strani Rokavskega preliva" in dobro svarilo za tiste, ki pozabljajo na evropsko solidarnost.