Kdo bo plačal račun za »brezplačne« bančne storitve? Dosje ZDUPS (1. del)

Danes se izteka javna obravnava predloga Zakona o dostopnosti in uporabi plačilnih sredstev (ZDUPS). Po junijski zamenjavi oblasti je finančni minister Andrej Šircelj v proceduro poslal dokument, ki na prvi pogled prinaša uresničitev sanj vsakega potrošnika. Država nam obljublja pravico do gotovine na vsakem koraku, obvezno možnost plačila s kartico ali telefonom pri vsakem trgovcu ter popolnoma brezplačen bančni račun. Zveni odlično. Vendar se za to politično všečno fasado skriva grob državni poseg v svobodno gospodarsko pobudo.

Darila na tuj račun in utopija brezplačnosti

Poglejmo si tri najbolj izpostavljene rešitve zakona, ki trenutno nabirajo politične točke med volivci.

• Pravica do gotovine pomeni, da vam lokalni pek ali frizer ne bo smel zavrniti plačila z bankovci ali kovanci pod nobenim izgovorom.
• Obvezno elektronsko plačevanje nalaga vsem ponudnikom storitev, da vam morajo omogočiti vsaj eno digitalno pot plačila, naj bo to klasičen terminal ali spletna aplikacija.
• Brezplačen bančni račun državljanom z rednimi dohodki obljublja vodenje računa in do pet dvigov na kateremkoli bankomatu v državi brez enega samega evra stroškov mesečno.

To pomeni, da država na papirju deli darila. Težava nastane pri preprostem vprašanju, kdo bo ta obljubljena darila dejansko plačal. Bankomati se ne polnijo sami od sebe. Varnostni sistemi za zaščito pred hekerji in prevozi gotovine stanejo milijone. Terminali pri trgovcih zahtevajo redno vzdrževanje in plačevanje provizij upravljavcem omrežij.

Težava nastane pri vprašanju, kdo bo ta obljubljena darila dejansko plačal.

Državni inženiring trga in skriti stroški za potrošnika

Združenje bank Slovenije (ZBS) ostro opozarja na nevzdržnost takšnega zakona. V svojih odzivih pojasnjujejo, da takšen prisilni ukrep neposredno ruši in uničuje poslovni model komercialnega bančništva. Če banka izgubi prihodke od vodenja računov za stotisoče komitentov, bo ta proračunski manko nujno prenesla drugam. Ekonomija ne pozna praznega prostora.

Zakon predpisuje tudi natančne kvote o tem, kje in koliko bankomatov mora delovati, ne glede na njihovo donosnost. To je čisti državni inženiring. Banke bodo zakonsko prisiljene vzdrževati drago infrastrukturo v odročnih vaseh in naseljih, kjer jo ljudje redko uporabljajo in kjer ni nobene ekonomske računice. Je pa res, da bodo bolj dostopni vsem državljanom, tudi tistim v bolj oddaljenih krajev, ki so se za bančne transakcije morali voziti v mesta ali večje kraje.

Glas obrtnikov in majanje zdravih gospodarskih temeljev

Obrtno podjetniška zbornica Slovenije in številni gospodarski analitiki opozarjajo na absurdnost dvojnih zahtev za male podjetnike. Predstavljajte si lastnika majhne kmetije z dopolnilno dejavnostjo v slovenski Istri ali lokalnega ponudnika turističnih storitev v Bovcu. Država mu z novim zakonom ukazuje, da mora plačevati visoke stroške za varno shranjevanje in polog gotovine na banko ter hkrati plačevati obvezne provizije za vzdrževanje terminalov za elektronsko plačevanje.

Komentatorji na medijskih portalih in poslovnih forumih časnikov so polni opozoril upravljavcev manjših podjetij. Ti jezno opozarjajo, da je zakonodajalec povsem izgubil stik z realnostjo malega gospodarstva. Številni mali trgovci bodo zaradi teh dvojnih obveznih stroškov prisiljeni dvigniti cene svojih storitev ali pa podjetje zapreti.

Politična računica za takšnim predlogom je popolnoma jasna. Vlada si pred volivci poskuša kupiti naklonjenost z obljubami o brezplačnih storitvah in absolutni zaščiti gotovine v denarnicah. Prava cena te politične všečnosti se bo zares pokazala šele, ko se bo zakon začel izvajati v praksi in bodo izgube padle na pleča preostalih plačnikov. Podrobni analizi finančne gimnastike bank in vlogi 33 milijard prihrankov se bomo posvetili jutri.