Kdo bo temu svetu odpiral prostor ljubezni

Danes, 15. junija 2024, je bilo na Brezjah 56. romanje bolnikov, invalidov in ostarelih. Sveto mašo je ob 10.00 daroval ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore. Udeležence so na dogodku spremljali prostovoljci mlade Karitas, skavti in prostovoljci Malteške pomoči. Dogodka se je udeležilo preko 3.000 bolnikov, invalidov, ostarelih in njihovih spremljevalcev.
Organizatorja srečanja sta revija Ognjišče in Slovenska karitas. Prenos svete maše na radiu Ognjišče pa je omogočil, da so bili z dogajanjem povezani tudi tisti, ki se niso mogli udeležiti dogodka. Z organizacijo tovrstnih romanj je začel msgr. Franc Bole, ki je želel pomagati bolnim, invalidom in ostarelim v njihovi osamljenosti, obenem pa spodbuditi mlade, da bi pomagali bolnikom.
Po pomoč k Mariji
Med množico nasmejanih ljudi, med katerimi vsak nosi s seboj svojo zgodbo, so odmevale prošnje in hvaležnost, pesem in solze. Zbrane je med sv. mašo nagovoril msgr. Stanislav Zore. Zahvalil se je vsem, ki so pomagali pri organizaciji, ter s posebno pozornostjo pozdravil bolnike, invalide in starejše ter njihove svojce.
Odmevale so prošnje in hvaležnost, pesem in solze.
Spomnil jih je na Marijo, ki »ima vedno odprto srce za vse naše prošnje. Vedno z materinsko nežnostjo obriše naše solze in nam vlije zaupanja in poguma, da se potolaženi vračamo na svoje domove.«
Ljubezen je močnejša od smrti
V nagovoru msgr. Zore ni mogel mimo minulega referenduma o evtanaziji ter vseh besed, ki so bile izrečene v pripravi nanj: »Na Brezje smo priromali v času, ko namesto besed upanja in tolažbe donijo trobente smrti; ko z dejanji govorijo, da človekova vrednost ni v njegovi enkratnosti in izvoljenosti, ampak v njegovi ekonomski koristnosti; ko v predlog zakona zapišejo, da je prostovoljno končanje življenja neprimerno cenejše kot dolgotrajna oskrba in izplačevanje zasluženih pokojnin.«
Ljubezen vedno najde pot in način, da poskrbi za človeka v potrebi.
Nadaljeval je s priliko o bolniku, ki so ga položili pred Jezusa, ter poudaril: »Ljubezen vedno najde pot in način, da poskrbi za človeka v potrebi. Ljubezen in hvaležnost vedno odkrijeta, kako lahko poskrbimo za ostarelo ali bolno mamo ali očeta. Ljubezen vedno dobi potrebno moč, da nežno in odločno vztraja ob človeku, ki zaradi starosti ali bolezni dozoreva za odhod v Očetovo hišo. Ljubezen je iznajdljiva in najde pot tudi tam, kjer se zdi, da so vsi izhodi zaprti.«

Sprejeti in ne bežati
V bolezni, nesreči ali starosti smo pred velikim izzivom. Sprejeti je treba svojo nemoč, svoje telesne omejitve. Četudi bi toliko stvari radi postorili, jih ne moremo. Težko je to. Nadškof je spomnil na Jezusovo držo sprejemanja: »Jezus pred boleznijo in trpljenjem ni bežal.« In še: »Jezus ni nikoli zavračal bolnikov in grešnikov, pred njimi nikoli ni bežal, ampak jih je sprejemal, ozdravljal in spodbujal.« S tem se je obrnil na svojce, ki darujejo svoj čas in moči za oskrbo bolnih in starejših: »In danes Bog po vas, dragi spremljevalci ostarelih in bolnih staršev in sorodnikov, spet s človeško roko briše potne srage in suši solze, s človeško roko moči ustnice in s človeškimi usti opogumlja in spodbuja. S človeškimi rokami objema tiste, ki bolj kot po čemer koli drugem hrepenijo po nežnem in ljubečem dotiku, po drobcu človeške topline. Hvala vam za to. Hvala vam, da ste postali Jezusove roke in noge, da ste postali Jezusova usta in tudi Jezusovo srce, ko skrbite za svoje ljudi.«
Stiske so del življenja
Zore je spomnil na pokojnega profesorja Antona Trstenjaka, »ki je velikokrat poudaril, da je prvinska človekova drža skrb za življenje in da se nihče ne odloči za smrt prostovoljno«. Nadaljeval je z Jezusovim zgledom sprejemanja trpljenja; srečeval se je s trpljenjem mnogih okrog sebe, pa tudi pred svojim trpljenjem ni bežal. Bilo ga je strah. »Na poseben način nam o odnosu do trpljenja govorijo padci na Jezusovem križevem potu. Prvi padec pomeni, da so preizkušnje in stiske del življenja, del našega dozorevanja v človeško polnost. So nekaj, kar nas uči, da je cilj, ki je pred nami, močnejši od težav, ki jih doživljamo na poti k temu cilju.«
Preizkušnje in stiske so del življenja, del našega dozorevanja v človeško polnost.
Kljub sočutju mnogih in pomoči s strani drugih je Jezus pod križem padel; kajti nihče ne more namesto nas nositi našega križa, »vsi pa smo povabljeni, da ga nosimo za Jezusom in ga s tem pridružujemo njegovemu odreševanju sveta«. Zore se je ob razmišljanju o tretjem Jezusovem padcu spraševal: »Zakaj je šel naprej, ko je vedel, da ga čaka težka pot in zasramovanje in udarci in na koncu križ? Zakaj ni obupal? Ker je vedel, da odrešenje ni v begu in ne v umiku, da odrešenje ni v vdaji. Ker je vedel, da je odrešenje v ljubezni do konca, do čudovite prošnje za odpuščanje in do zadnjega izraza zaupanja v Očeta: 'Oče, v tvoje roke izročam svojega duha' (Lk 23,46).«

Nihče ni odveč
Zore je zaključil spodbudno, zavzel se je za vsakega posameznika, za življenje: »Zato nihče izmed nas nikoli ni odveč. Nikoli nihče ni strošek. Dragi ostareli in bolni bratje in sestre. Kdo bo odreševal vaše otroke in sorodnike, kdo bo odreševal ta svet iz vedno novih neumnosti, ki jih počne, če bo utihnila vaša molitev. Kdo bo temu svetu odpiral prostor ljubezni, če vi ne bi več vztrajali v pogumni hoji za Jezusom, ki pred vami nosi križ. Vedite, da je vaš invalidski voziček, da je vaša bolniška postelja, da je vaša soba vedno položena pred Jezusov pogled in vam Jezus vedno znova pravi: 'Vstani!' Zato se vam zahvaljujem za vaše molitve in žrtve.«
Kdo bo temu svetu odpiral prostor ljubezni, če vi ne bi več vztrajali v pogumni hoji za Jezusom, ki pred vami nosi križ.
Moč v nemoči
Ko smo v stiski, v trpljenju, se čutimo nemočne. Včasih že dihamo težko. V takih trenutkih se sprašujemo po smislu bolezni, starosti, invalidnosti – po smislu življenja. Viktor Frankl, ki je večkrat gledal smrti v oči, je rad poudaril, da imamo tudi v na videz brezizhodni situaciji svobodo, da zavzamemo odnos, stališče do svojega položaja. Imamo moč, da svoj položaj sprejmemo, v njem vidimo kanček dobrega. Kljub telesni oviranosti imamo notranjo svobodo, da v svoji nemoči najdemo smisel, cilj. To ni enostavno. Toda če to zmoremo, nam to daje moči za naprej; pa naj smo v vlogi osebe, ki pomoč potrebuje, ali pa tistega, ki spremlja svojega pomoči potrebnega starša, partnerja, otroka. Bodimo drug drugemu v oporo.
Bodimo drug drugemu v oporo.
Izbrano za naročnike
Zadnje objave

Za ustavno večino razuma v prihodnjem mandatu

(Jugo)nostalgija

Drsanje

Mate čaj kot zdrava alternativa kavi
Ekskluzivno za naročnike

Drsanje

Mate čaj kot zdrava alternativa kavi

Iz Ljubljane z ljubeznijo
Prihajajoči dogodki
Slavnostna akademija ob 80-letnici Alenke Puhar
Odtisni svoj grb (počitniška ustvarjalnica za otroke)
Mladen Bogić: Porečanka (muzejsko predavanje)
Video objave
Izbor urednika

Trump ukinja ameriški denar tudi za slovenske nevladnike in leve politične aktiviste

Pozabljeni Slovenci - Benedikt Kuripečič

0 komentarjev
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.