Klimatologinja: Prelagati težke energetske odločitve na energetsko nepismeno družbo ni pošteno

Vir: gov.si/STA
POSLUŠAJ ČLANEK

Slovenija je s podnebnim zakonom dobila tudi teden za podnebje, ki se ga bo odslej obeleževalo vsak tretji teden oktobra. Pristojno ministrstvo v tem tednu vabi državne in javne institucije, občine, nevladne organizacije ter podjetja po vsej Sloveniji, da organizirajo izobraževalne in ozaveščevalne aktivnosti ter javne razprave o podnebnih spremembah. To sredo je tako prvič potekal Podnebni dialog, ki sicer izhaja iz podnebnega zakona, ki ga je državni zbor sprejel julija letos.

Dogodek so si na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo zamislili kot široko družbeno posvetovanje o poti Slovenije do podnebne nevtralnosti do leta 2045 – kar je eden izmed ciljev sprejetega podnebnega zakona. Namen Podnebnega dialoga je odpreti prostor za stališča in pričakovanja ljudi –  kmetov, študentov, prebivalcev urbanih in ruralnih naselij, mladih družin, upokojencev, podjetnikov in drugih skupin državljanov. Izsledke dialoga bo ministrstvo zbralo in posredovalo v državni zbor.

Podnebni dialog je temeljil na šestih temah, o katerih so državljani razpravljali v okviru svetovne kavarne. Med drugim so se pogovarjali o energetski prihodnosti oz. o tem, kako si predstavljajo Slovenijo brez fosilnih goriv in katere tehnologije se jim zdijo najprimernejše. Razpravljali so tudi o prometu in mobilnosti ter o pogledu v prihodnost – kako bo videti naše vsakdanje življenje v Sloveniji leta 2030, 2040 in 2050.

Skušali so dognati, kako se lahko posamezniki, skupnosti in država pripravimo na podnebne spremembe, ki jih že občutimo. Česa bi se morali lotiti najprej. Ta del dogodka ni bil odprt za medije. »Ni šlo za prisiljen dogodek, ampak je šlo za živo razpravo,« je ocenila klimatologinja, ki je opazovala razpravo.

Vir: gov.si / STA

V drugem delu dogodka so namreč dognanja predhodne razprave komentirali klimatologinja in zaslužna profesorica dr. Lučka Kajfež Bogataj, glava podnebna pogajalka Tina Kobilšek in mladinski podnebni delegat Jan Zupan. »Podnebne spremembe so tukaj in bodo tukaj tudi ostale. To predstavlja resen izziv – po eni strani jih moramo blažiti, po drugi strani se jim moramo prilagajati, saj je že prepozno, da bi jih odpravili,« je izpostavila klimatologinja in poudarila, da podnebna nevtralnost ne pomeni zgolj zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov. Na temo je treba gledati širše.

Gre namreč za proces, ki med drugim zahteva širše družbene spremembe in tudi angažma družbe. Klimatologinja je opozorila, da so podnebne spremembe le delček celotne zgodbe. Dotikajo se tudi vseh področij življenja, zato bi bilo pri iskanju rešitev dobro upoštevati še npr. izgubo biotske raznovrstnosti, onesnaževanje vodnih virov in naraščajoče količine odpadkov – iskati bi torej moral rešitve, ki zadenejo več muh na en mah.

Premalo energetske pismenosti in vsebin v medijih

Klimatologinja je med drugim opozorila tudi na pomen energetske pismenosti prebivalstva. »Prelagati težke energetske odločitve na družbo, ki ni energetsko pismena, ni pošteno,« je spomnila na referendum o drugem bloku JEK, ki ga na srečo na koncu ni bilo. Pri omrežnini se je nato pokazalo, koliko imajo ljudje znanja na tem področju – zelo malo. Opozorila je na manko znanja v šolskem sistemu, konec koncev tudi v odločevalskem. Vprašanje je, kako poglobljeno je znanje v evropskem parlamentu, kjer sprejemajo pomembne odločitve s tega področja.

»Tudi tukaj pa prihaja do polarizacije, češ leva stran je za zeleni prehod, desna pa proti njemu. Smešno je, kar se nam dogaja, ker ne ena ne druga stran ne bazira na argumentih in znanju,« je komentirala. »Podnebne spremembe pronicajo v vse pore družbe, česar bi se morali zavedati. Vse politike bi morale izhajati iz boja proti podnebnim spremembam,« je opozorila podnebna pogajalka. Vsi so se strinjali s predlogom, da bi o podnebnih temah v medijih morali imeti obvezne oziroma redne vsebine.

Javni prevoz bi moral biti avtomobilu konkurenčen tudi časovno

Zanimiv je bil tudi pogovor o tem, kaj bi bilo treba storiti, da bi dosegli manjšo uporabo avtomobila oz. da bi spodbudili okolju prijazne načine prevoza. Razpravljalci so poudarili pogoj boljše povezljivosti, infrastrukture in organizacije. Med drugim so opomnili, da v Ljubljani po 22. uri praktično ni več nobenega javnega prevoza. Predlagali so tudi brezplačen ali cenejši javni prevoz, zanesljivost in točnost, predvsem pa bi moral biti javni prevoz avtomobilu konkurenčen tudi po času.

Tina Kobilšek je ocenila, da ima Slovenija na tem področju priložnost, da se pokaže v boljši luči. Je pa treba upoštevati, da ima naša država določene specifike – smo tranzitna država in imamo razpršeno poselitev. Z njo se je strinjala tudi Kajfež Bogataj, ki je opozorila na preteklo slabo prostorsko planiranje – gradnja je bila dovoljena praktično povsod, tako je težko narediti tudi kanalizacijo. Avto je v takšnih primerih torej potreba in ne le statusni simbol, kot očitajo nekateri.

Jan Zupan je povedal, da je bil pred kratkim na Danskem, kjer se s kolesi vozijo v vseh možnih vremenskih pogojih. Vendar pa to omogočajo oz. olajšajo tudi kolesarske steze, ki so tam zelo široke in ločene od poti za pešce. Omenil je, da je problem Slovenije tudi to, da se ne gleda dolgoročno, pač pa imamo štiriletne cikle. Ali bomo kaj spremenili ali ne, bi morala biti strateška odločitev države, ki je sposobna pogledati dlje v prihodnost.

Dotaknili so se tudi sprememb davčne politike. Klimatologinja je izpostavila, da višina davka niti ni tako problematična, če verjameš, da bo denar porabljen za to, čemur naj bi bil namenjen. Po njenih besedah gre za vprašanje zaupanja. »Dokler denar ponikne drugje, smo seveda vsi za nižje davke,« je pojasnila.

Geotermalni potencial je velik, a ga ne izkoriščamo dovolj

V debati je proti koncu dogodka sodelovala tudi publika. Oglasil se je Edo Sternad (Slovene Dutch Business Platform), ki se je navezal na prehransko samooskrbo, o čemer so tudi govorili. Kot primer je navedel zelenjavo v Prekmurju. Madžari imajo geotermalno energijo brez subvencij, medtem ko mi plačujemo subvencije in omejujemo črpanje, čeprav je razlike le 10 kilometrov.

»Se pravi, če hočemo imeti konkurenčno zelenjavo, je to stvar, ki se jo da urediti v enem mesecu,« je poudaril. Opozoril je tudi, da se ne znamo pogovarjati med sektorji. Presežna ali odpadna toplota iz nuklearke bi po njegovih besedah lahko grela na stotine hektarjev rastlinjakov v delu Slovenije, ki ima tudi geotermalno energijo.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike