Knjiga razkriva tajno delovanje novinarjev in nekaterih konfidentov Udbe
»Dvojna knjiga 'Temna in Svetla stran Dela' je do sedaj najbolj obsežna in kompleksna mikroanatomija delovanja naše propadle tajne politične policije – ponarodelo Udbe. Kaj takšnega ne boste našli ne na prostoru bivše Jugoslavije, niti v Evropi, niti na celem modrem planetu,« je o svojem najnovejšem delu na predstavitvi povedal Igor Omerza.
Igor Omerza je v četrtek predstavil Temno in Svetlo stran Dela – tokrat v nadaljevanju svoje trilogije med drugim razkriva tajno delovanje 24 novinarjev in nekaterih zunanjih sodelavcev, ki so delovali v vlogi konfidentov Udbe. Uvodoma je nekaj besed povedala novinarka in publicistka Alenka Puhar, ki tudi sama nastopa v Omerzovi knjigi – in sicer, kot je povedala sama – kot svetla oseba Dela, ki jo je Udba s svojimi podrepniki prikazovala v črni barvi. Imeli so jo za agresivno desničarko in ji očitali, da se zavzema za svobodo tiska ter da propagira Georga Orwella (leta 1967 je Alenka Puhar prevedla Orwellovo klasiko 1984 op. a.).
Svetla novinarka Dela se je v uvodu spomnila leta 2019, ko je Omerza predstavljal prvo knjigo te triologije. Med občinstvom je takrat sedela novinarka in urednica kulturne redakcije Ženja Lailer, ki je potem o dogodku poročala – začuda je bilo njeno poročilo v Delu tudi objavljeno. To je bilo precej nenavadno, ker je bil malo pred tem Omerza v Delu predmet silne jeze. Očitali so mu, da se ukvarja z »neznosno lahkotnostjo brskanja o arhivih« in tudi, da je ovaduh Udbe. Očitali so mu še to, da piše predolge knjige – kdo pa bo bral ta kurja čreva. »Sedaj je pred nami novih 1000 strani,« je dejala novinarka in dodala, da so se med tem da Delu znebili dveh urednikov: Ženje Lailer in Uroša Urbasa. S tem pa so se znebili tudi nevarnosti »napačnega poročanja«.
»Dvojna knjiga 'Temna in Svetla stran Dela' je do sedaj najbolj obsežna in kompleksna mikroanatomija delovanja naše propadle tajne politične policije – ponarodelo Udbe. Kaj takšnega ne boste našli ne na prostoru bivše Jugoslavije, niti v Evropi, niti na celem modrem planetu,« je o svojem najnovejšem delu povedal Igor Omerza in pojasnil, da obe knjigi skupaj obsegata 1015 strani – s tem, da je Temna stran (pričakovano) vsebinsko obširnejša od Svetle. Gre za nadaljevanje trilogije, ki se je začela leta 2019 s Temno platjo Dela. Trilogijo je avtor pripravljal skoraj 20 let, iz ostankov udbovskega gradiva.
Trilogijo Omerza priporoča vsakomur, ki ga podrobneje zanimajo delovanje, metode, struktura in sredstva propadle slovenske ter jugoslovanske tajne politične policije. V aktualni dvojni knjigi predstavlja predvsem temne in svetle novinarje Dela, ter nekatere temne zunanje sotrudnike tega časopisa. »Lahko jo berete v sredini, spredaj ali zadaj,« je navedel prednost obsežne knjige, ki jo je razdelil na 31 samostojnih kosov. Ob tem je po njegovih besedah treba vedeti le to, da je v propadli socialistični Sloveniji obstajala široko razpredena mreža tajne policije, v zasebni lasti komunističnega vodstva, svoje lovke pa je razpredala tudi v zamejstvo in tujino. Še bolj enostavno – »vedeti je treba le to, da je obstajala »grda« Udba, ki je s pomočjo slabih fantov in deklet po nalogu in pod nadzorom še slabših fantov in deklet zalezovala in šikanirala dobre fante in dekleta.«
Kot je povedal Omerza, bi bila knjiga še obsežnejša, če bi bil udbovski arhiv ohranjen. Izpostavil je, da vse povesti v knjigi temeljijo predvsem na javno dostopni dokumentaciji. »Izogibam se, če se le morem, celo pričevanjem. Tudi priče, ki skušajo govoriti resnico, se ne morejo primerjati s pisnimi dokumenti,« je opisal svoj proces raziskovanja in spomnil na Dantejeve besede: Spomin je sled minljiva. To se je izkazalo tudi v praksi – ko je Borisu Pahorju, ki se je takrat že bližal stotim letom in imel še vedno izvrsten spomin, postavil nekaj vprašanj, da bi razjasnil nekatere podrobnosti iz udbovskih dokumentov, ki so se nanašali na njegovega prijatelja Edvarda Kocbeka, se njegovi odgovori niso skladali z vsebino v arhivskih papirjih. S tem ga je Omerza soočil, Pahor pa mu je skoraj očitajoče dejal: 'Vi veste več o meni, kot jaz sam.' »Tako je tudi bilo,« je zatrdil Omerza.
Knjiga opisuje tajno delovanje 24 novinarjev in nekaterih pomembnejših zunanjih sodelavcev Dela, ki so bili konfidenti Udbe. Razdeljena je na dvoje poglavij: Kapitalci in Manjše ribe. Svetla stran pa je razdeljena na 'svetlejšo stran' – v njej so trije novinarji in ena novinarka ter na 'popolno svetlobo' – v tem delu sta dva novinarja in ena novinarka, Alenka Puhar.
Pred kratkim smo se na Domovini pogovarjali z Igorjem Omerzo, ki je knjigo in njeno tematiko podrobno predstavil. Pogovor si lahko v celoti ogledate.
9 komentarjev
Andrej Muren
Leta 1990, tik pred padcem komunističnega režima je bilo baje uničeno več kot 90% tajnih arhivov. Kaj vse bi še prišlo na dan, če bi vsi arhivi ostali nedotaknjeni, kot so bili v vzhodni Nemčiji? Jasno je, da je slovenska Partija hujša od vzhodnonemške.
Vendar se še vedno precej arhivov skriva v Beogradu. Teh se baje naši komunisti bojijo kot hudič križa. Zato bi v bodočnosti moral biti pogoj Slovenije Srbiji, kadar se bo ta vključevala v kakšne evropske povezave - izročitev arhivov, ki se tičejo Slovenije.
Igor Ferluga
Resnica osvobaja. Celo tistim, ki so delali za udbo in druge grde rabote, daje moznost osvoboditve in novega začetka, seveda če niso mentalno zakrknili.
Rado
SDV je bila v službi Slovenije. Informiranje slovenskega vodstva je domoljubna stvar. Še danes.
Igor Ferluga
"Der grösste Lump in ganzen Land ist und bleibt der Denunziant" je stari nemski izrek o ovaduhih. Če je tebi dobra stvar v imenu lojalnosti do ( totalitarnega) režima ovajati magari lastne brate in sestre, matere ali očete, sinove ali hčere, kar vse se je tudi dogajalo v totalitarnih političnih policijah, potem je taksno mnenje edino izkaznica neke zablojenosti in nekritičnosti, morda celo tiscanja glave v pesek pred lastno odgovornostjo.
Rado
"Der grösste Lump in ganzen Land ist und bleibt der Denunziant" Ovajati kazniva dejanja, ni kaznivo. Torej, če bom jaz danes kaj nesel na nos Sovi, bom baraba zaradi tega?
Peter Klepec
Rado, ko berem kako vi razmisljate, mi je lazje razumljivo kako so nekoc lahko nasli ljudi, ki so izvedli Hudo Jamo, Macesnovo gorico, pa tudi Jasenovac in Auschwitz. Mora biti nek gen. Tema za laboratorijske raziskave s potencialom za Nobelovo.
Peter Klepec
Sicer pa, Rado, imate prav, ce se vasa definicija domoljubja ne nanasa na ljudi, ampak izkljucno na drzavno komando. Ampak, v normalnih glavah je drzava skupek ljudi.
Janez Kepic-Kern, SLOVENIANA
No, jaz sem v 1980. letih za žal pokojne NAŠE RAZGLEDE
sestavljal pregled TEKOČIH KNJIŽNIH NOVOSTI, SLOVENSKIH IN V SRBH ter v ostalih jezikih.
Spominjam se, da me je glavni ur. NR - NEK BOVEC - ŠE S SREMSKE FRONTE opozarjal, naj v KNJIŽNE NOVOSTI UVRŠLAM RUDI BROŠURE CK ZK.
Vrli pokojni novinar Štefan Kališnik pa se je s taistim gl. urednikom vpričo mene prepiral o POLITIČNO-PARTIJSKEM UMORU pisatelja Narteja VELIKONJE.
L.R. Janez KK, ex splošni LJ knjižničar OD 1978-2015.
Xylon
Name them to shame them
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.