Ko duševne stiske vstopijo v domove in razrede

V sredo je potekala okrogla miza z naslovom »Ko duševne stiske vstopijo v domove in razrede: izzivi in rešitve«, kjer so spregovorili mnogi strokovnjaki: Violeta Stefanovik, Janko Cafuta, Patricija Reher in Ksenija Pišljar. Poleg naštetih so sodelovali tudi učiteljica in predstavnica Iniciative za zdrave odnose v šolah, Bojana Pustinek, posredno tudi učitelj Klemen Lah ter igralec in uporabnik psihoterapije, Žan Papič. Spregovorili so o potrebah otrok in nujnosti strokovne pomoči ter psihoterapije v šolah in v vseh resorjih.

Pomočnica ravnateljice Ksenija Pišlar (Osnovna šola Dobrova) je iz lastnih izkušenj povedala, da se učenci kar pogosto soočajo z izzivi in stiskami in iščejo pomoč tudi v šolskem prostoru. Včasih se obrnejo najprej na učitelje, sicer pa jim skušajo pomagati v svetovalni službi. S stiskami se srečujejo tudi starši, ki včasih pridejo po nasvet v šolo. Otroci včasih blažijo svoje stiske tudi s samopoškodovanjem, pogoste so motnje hranjenja, pojavijo se temne misli – in vse to je treba po besedah pomočnice ravnateljice v šoli preprečiti. »Poklic učitelja je vedno bolj zahteven, poleg tega pa učitelji niso opremljeni z znanji, ki bi lahko doprinesla k neki bolj globoki podpori, kadar so rane pregloboke,« je opozorila, in dodala, da sicer obstajajo nekatera izobraževanja, vendar gre za enkratno izobraževanje. Supervizije bi bile po njenih besedah dobrodošle, tudi zato, da učitelj stisk ne nosi domov. Marsikdo namreč šolo zapusti in si poišče manj zahteven poklic, tudi zato so šole kadrovsko podhranjene. Povedala je, da so svetovalne službe preobremenjene, vsi se namreč obračajo na socialnega delavca – učenci, učitelji in starši. V šoli vidijo rešitev tudi v tem, da bi se psihoterapevt vključeval na način, da bi se nanj lahko obrnili tudi svetovalni delavci in seveda tisti otroci, katerih težav šola ne more reševati.

Direktor Centrov za socialno delo Ljubljana Janko Cafuta je dejal, da so centri vpeti v življenja ljudi, praktično od rojstva do smrti. Vsaka stroka nastane iz neke potrebe, zagotovo je obstajala tudi potreba po pomoči psihoterapevtov. Psihoterapija se pogosto pojavlja kot neka nadgradnja poklicev. »Spoštujem poklic, ki ga opravljam – to je socialno delo, ampak doštudiral sem tudi poklic psihoterapije, ki ga vključujem v svojo dejavnost,« je direktor dejal in dopolnil, da so v centrih za socialno delo že pred časom zaznali, da potrebujejo več različnih znanj. »Vsebine, ki jih ponuja psihoterapija, vidim kot zelo dobrodošle v okviru centra za socialno delo,« je dejal in izpostavil, da so v stiku z veliko ljudmi in različnimi težavami. Srečujejo se npr. tudi z mladostniki, ki so storilci kaznivih dejanj, ki so po besedah Cafute simptom. In te težave bi bilo dobro rešiti, še preden mladostnik stopi pred sodnika.

Patricija Reher, vzgojiteljica v Strokovnem centru Maribor, je dejala, da so v strokovnih centrih mladostniki, ki iz različnih razlogov ne morejo živeti v matični družini. Pridejo iz različnih institucij. »Ocenjujem, da ti mladostniki nujno potrebujejo brezplačno psihoterapevtsko pomoč, tudi zato, da pridejo do varnega in stabilnega odnosa, ki ga prej morda niso izkusili,« je zatrdila. Srečujejo se z mladostniki, ki so doživeli opustitev starševske skrbi, razne zlorabe, stiske zaradi preteklih travm ... »Vzgojitelji se v teh situacijah počutimo nekompetentne in nemočne, ne znamo jim pomagati, psihoterapija bi bila za te mladostnike več kot dobrodošla,« je dejala.

Violeta Stefanovik je učiteljica kemije na Osnovni šoli Franceta Bevka. Povedala je, da je njihova šola ravno prave velikosti, da vidijo in slišijo skoraj vsakega otroka. To jim omogoča tudi njihova naravnanost, saj ima šola vključena dva inkluzivna oddelka Janeza Levca. »Poskušamo ponuditi čim bolj varno, spodbudno okolje, kjer tudi z zdravim medsebojnim odnosom najdemo tiste iskrice in potenciale, ki jih otroci lahko razvijejo,« je povedala in dodala, da se učitelji žal srečujejo tudi s stiskami, ki jim niso več kos. »Določenih znanj na izobraževanjih na fakultetah nismo dobili, ker so odraz družbe, ki je drugačna,« je še pojasnila, da se srečujejo tudi s stiskami, ki jih v preteklosti ni bilo opaziti. Povedala je še, da so imeli to srečo, da so se lahko vključili v program izobraževanja s pomočjo psihoterapevtke. Izobraževanje je bilo namenjeno celotnemu kolektivu in nato je bila učiteljem dana tudi možnost, da se izvajajo mesečna srečanja supervizije s konzultacijami. »Da učitelj ne pridobi le teoretičnih znanj, ampak tudi sebe opolnomoči pri interakcijah z učenci in tudi sam prebrodi stiske,« je pojasnila. »Mi si želimo učencu pomagati, pa tudi usposobiti, da bo sam znal reševati probleme. Kajti enkrat zapusti ta naša vrata in se mora opolnomočiti. Vendar za to potrebuješ določeno znanje, ki ga učitelji nimamo.« Opisala je primer nekega učenca, ki je bil zelo na robu in bi sicer verjetno pristal v strokovnem centru. Z donacijami in s pomočjo psihoterapevtke so mu zagotovili pomoč in učenec je uspešno zaključil šolo. »To je tisto, kar si želimo, ampak učitelji brez pomoči ne zmoremo,« je dejala učiteljica.

Organizatorji okrogle mize so ponovno pozvali poslance, naj sprejmejo zakon o psihoterapevtski dejavnosti, ki bo poskrbel za uporabnike, jasno uvedel brezplačno psihoterapijo v vseh resorjih. »Samo takšen zakon bi bil zares dober za ljudi, ki bi jim prinesel brezplačnost, skrajšal čakalne vrste in prinesel dostopnost psihoterapije povsod, kjer je potrebna,« so zapisali v sporočilu za javnost, pod katerim so se podpisali Slovensko združenje za psihoterapijo in svetovanje, Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani, ljubljanska podružnica dunajske univerze Sigmunda Freuda, Združenje zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije ter Slovenska krovna zveza za psihoterapijo.