Ko je Aleševo življenje viselo na nitki, smo se verni in neverni zbrali v cerkvi in molili za čudež

Pogovor s karizmatičnim logoterapevtom Maticem Vidicem, stalnim diakonom novomeške škofije, ki skrbi za romsko pastoralo, je pripoved o moči, ki jo z Božjo pomočjo dobi človek, ko zna osmisliti trpljenje in se podati na pot osebne rasti.

Gost intervjuja Matic Vidic je Aleša Šutarja dobro poznal. Aleš je bil kot DJ in izredno prijazna ter umirjena oseba mnogim idol. Ko ga je videl z družino v cerkvi, je bila tudi za Matica to močna vzpodbuda. Na večer, ko se je razvedelo za tragedijo, so se na pobudo Matica v cerkvi zbrali verni in neverni, molili in prosili za čudež.

Aleš je žal umrl, a čudež se je zgodil na drugačen način – njegova karizma je povezala ljudi kot še nikoli. Matic Vidic je imel tudi nagovor na pogrebni slovesnosti za pokojnim Alešem Šutarjem, kjer je izpostavil, da smo vsi lahko Aco – vsi smo lahko dobri eden do drugega.

Težka življenjska preizkušnja

Logoterapevt, teolog, filozof in stalni diakon novomeške škofije za Rome Matic Vidic se je moral kot otrok v primarni družini spoprijeti z izjemno težkimi preizkušnjami. Ko je imel 13 let, je njegova mati naredila samomor, oče pa je bil alkoholik in je umrl za posledicami alkoholizma. Zanj so potem skrbeli stari starši.

Smisel življenja in oporo je našel v krščanstvu, postal je stalni diakon in je več let delal v duhovni oskrbi Slovenske vojske. Oboje ga je oblikovalo v trdno osebnost – in šele takrat je bil sposoben premagati predsodke in tudi sovraštvo do Romov, oditi v njihovo naselje in jim pomagati. Trpljenje, ki ga je preživel, je osmislil z duhovno razsežnostjo in se usposobil za terapevta, ki pomaga »ljudem, ki so žalostni«, kot pravi njegov petletni sin.

Smernik za smisel

O svojih vzponih in padcih je letos napisal knjigo z naslovom Smernik za smisel, ki je našla pot med številne bralce in je pravi recept proti malodušju. V razgibanem pogovoru spoznamo njegovo izkušnjo z Romi in ugotovimo, da številni »poznavalci« o Romih le govorijo, Matic Vidic pa je med redkimi, ki so premagali predsodke in jim ponudili roko v pomoč.

Kako je zmotna vladna politika Rome pahnila v nedelo in kriminal? Nujno poglejte ta intervju s terapevtom Maticem Vidicem, ni le eden redkih, ki od blizu pomaga Romom-ampak je po tragediji v svoji družini močan zgled kako je trpljenje moč obrniti v osebno rast in pomoč… pic.twitter.com/99pXKSDXrE

— Jože Možina (@JozeMozina) November 15, 2025

Romske skupnosti ne idealizira. Ker je odraščal v bližini romskega naselja, pove, da je bilo nekoč sožitje z Romi znosno. Največja napaka pa je bila, ko jih je država navadila na socialne transferje in ni kaznovala njihovih prekrškov. Takrat so izgubili dostojanstvo in samospoštovanje, češ, saj mi tako ali tako ne moremo skrbeti sami zase. Število Romov, ki so imeli službe oziroma so redno delali, je strmo upadlo, saj se jim ni splačalo delati. In še danes je tako, ugotavlja Matic Vidic, ki je s sodelavci pomagal dvanajstim Romom, da zdaj hodijo v službo.

V naselju Brezje - Žabjak jih prebiva od osemsto do tisoč. Velik problem je razpad hierarhije v skupnosti, deklice, ki že v osnovni šoli zanosijo, in kriminalci v njihovih vrstah. Ti ustrahujejo tudi Rome same. Vseeno pa v družinah velja matriarhat. O vsem pomembnem odločajo matere in stare matere, pravi Vidic, očetje pa so odsotni. Zakoni, ki jih napoveduje vlada, ne rešujejo težav in Romov z več otroki ne motivira, da bi delali.

Največja napaka je bila, ko je država Rome navadila na socialne transferje in ni kaznovala njihovih prekrškov. Takrat so izgubili dostojanstvo in samospoštovanje.

Romsko nasilje – maščevanje za leto 1942?

Matic Vidic odgovarja tudi na misel, ki jo je za revijo Družina izrekel prvi »ciganski« župnik Marjan Lampret: z besedami »To nasilje, zlo, ki ga povzročajo Cigani, doživljam kot bumerang, kot »maščevanje«, ki se je zgodilo desetletja potem, ko so Cigane pobijali kot zajce. Pa niso delali ničesar, bili so le v napoto tedanjim komunističnim revolucionarjem«. Gre za pravi partizanski genocid nad Romi, saj so komunisti dali pobiti celotne romske skupnosti, ki so jim prišle v roke in sicer od maja do julija 1942.

Vidic izpostavlja, da čuti neizmerni strah slovenskih Romov pred vojno. Ob naslovnicah nekaterih medijev, da bo vojna udarila tudi v Evropo, so se nekateri Romi od strahu skrivali, kar je daljni odmev na grozote, ki so jih doživeli pod nacizmom in komunizmom.

Intervju z logoterapevtom Maticem Vidicem je navdihujoča zgodba, ki bo marsikoga opogumila, da odgovor na težave, v katerih se znajde prej ali slej vsakdo, ni samopomilovanje, ampak duhovna rast, ki pripelje do novega oziroma do takega človeka, ki lahko pomaga ne le sebi, ampak tudi drugim.