Koga je treba ubogati?

Tiste dni je véliki duhovnik zasliševal apostole: »Ali vam nismo zabičali, da ne smete učiti v Jezusovem imenu? Glejte, vi pa ste Jeruzalem napolnili s svojim naukom in hočete nad nas priklicati kri tega človeka!« Peter in apostoli pa so odgovorili z besedami: »Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem! Bog naših očetov je obúdil Jezusa, ki ste ga vi pribili na križ in usmrtili. Bog pa ga je kot voditelja in odrešenika povišal na svojo desnico, da bi Izraelu podélil spreobrnjenje in odpuščanje grehov. In mi smo priče teh dogodkov, pa tudi Sveti Duh, ki ga je Bog dal njim, ki so mu pokorni.« Apostole so tedaj dali pretepsti in jim zabičali, da ne smejo govoriti v Jezusovem imenu; nato so jih izpustili. In apostoli so zapustili véliki zbor, veseli, da so bili vredni trpeti zasramovanje zaradi Jezusovega imena. (Apd 5,27-32.40-41)

V današnjem svetu, ki ljubi svobodo, se zdi za odraslega človeka nekaj nezaslišanega, da bi koga ubogal. To je vendar za otroke! Ki še ne vedo, kaj je prav in dobro. Ampak hočeš nočeš je tako, da tudi odrasli vedno znova moramo ubogati: šefa v službi, policista na cesti, državnega uradnika ... Kot trezni odrasli pač vemo, da svojo svobodo drugim prepustimo, ker je nam samim to v korist - in da te svobode nikoli ne prepustimo do konca, nepreklicno, do srca. Kot pri otrocih, ko jih vzgajamo, jasno čutimo, da si njihovega srca ne moremo in ne smemo nikoli podrediti - drugače jih zlomimo. Da pri njih mi ukazujemo in oni ubogajo na podlagi "pogodbe" ljubezni.

Včasih pa pridejo te različne avtoritete našega življenja med seboj v konflikt. V totalitarnem režimu je bilo treba nasprotovati sistemu, da smo zaščitili človeško dostojanstvo - pa čeprav se je sistem kitil z velikimi besedami in mnoge prepričal, da dobro ve, kaj je najbolje za človeka in družbo.

V podobnem položaju so Jezusovi učenci po vnebodhodu, kot nam opisujejo Apostolska dela. Veliki duhovnik se ima za avtoriteto na področju vere in Boga. A učenci vedo, da ga ne smejo ubogati! Ker je treba Boga poslušati bolj od ljudi - celo če je njihova služba od Boga samega. Verovanje, kjer si verski voditelji prisvojijo avtoriteto razumeti in razlagati Božja sporočila in njegove ukaze, lahko hitro postane le še ideologija, celo totalitarizem.

Avtoriteta Boga - ki je nekaj podeljuje tudi cerkvenemu vodstvu - kristjanu ne jemlje njegove osebne odgovornosti, njegove dolžnosti poslušanja glasu lastne (vzgojene) vesti.

Zato tudi ne gre za to, da bi se morali kristjani upirati svojim verskim voditeljem. Da bi bila rešitev v nekakšnem samohodstvu. Saj vemo, kako hitro se "solerstvo" rado konča v obsedenosti z lastnimi interesi. Pač pa moramo vsi po vrsti prizadevno in ponižno iskati, kaj nam Bog naroča. Ne velikopotezno - morda le za naslednji dan, naslednji trenutek.

Mladostna zaletavost in zrela mirnost

Tako je življenje Jezusovega učenca v marsičem podobno tistemu, kar Jezus napove Petru, ko mu ta  pravi, da ga ljubi: "Ko si bil mlad, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hôtel; ko pa se boš postaral, boš raztegnil roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš."

Mlad, torej nezrel učenec se zaletava v vse smeri življenja, pogosto bolj poln lastnih idej, lastnih neizpolnjenih potreb, lastne negotovosti; kot kakšen pubertetnik, ki je iz vsega srca jezen na avtoriteto in ji ne zaupa, važno je le, da se osvobodi vsega, kar ga (dozdevno) uklepa. Ko pa učenec dozori, lahko z mirom sprejme, da ga mnogo stvari uklepa in omejuje. To ne pomeni, da se preda in postane pasiven. Pač pa zmore znotraj svojih omejitev polno živeti, v svojih okvirih dejavno išče božje naročilo in ga živi.

Okviri mu niso več toliko omejitev, temveč so trdnost. A vendar, ravno zato, iz te trdnosti, sme in mora tudi vedno znova ugotoviti, kaj od teh okvirov pa ni od Boga, ampak je le od človeka - in te okvire ukinja.

Vsi smo poklicani k temu. Vsak učenec naj bi prizadevno prisluškoval, kaj mu naroča Bog, kam ga vabi ... V Svetem pismu in v dialogu z brati ter sestrami. V rodovitnem pogovoru srca z Bogom. Ne pa se prepuščal neki rutini verovanja, ki sicer zadovolji čustva in ideje, a srce pušča prazno.

Kot za Petra tudi za nas velja, da pot za Jezusom ni enostavna in ni brez bolečin. Kot je nekdo rekel: če hočeš, da bodo ljudje zadovoljni, ne oznanjaj Boga, ampak prodajaj sladoled. Ampak, je pa ta pot lepa. Je prava. In vodi v večno življenje.