Komu je KUL kul: JP Damijanu, levi opoziciji ali Pahorjevim stricem iz ozadja?

Rok Čakš
Z jesenjo smo ga pričakovali in tukaj je: projekt KUL, koalicija ustavnega loka, zadnji resni poskus zrušenja Jaševe vlade pred predsedovanjem Svetu EU, ko bo za kaj takšnega prepozno.

“Znam te lok, dok si puško bila,” se je s parafrazo srbskega pregovora na ta račun na Twitterju pošalil poslanec SMC-ja Gregor Perič, ter nakazal, da se je profesor lotil težko rešljive enačbe, ki mora lok njegove koalicije na koncu raztegniti iz 39 na vsaj 46 glasov.

Podcast Čakševega komentarja je na voljo na dnu prispevka


A njemu v prid gre dejstvo, da pri nategovanju loka ni sam. V normalnih državah ne more kar nekdo, četudi profesor ekonomije, pred voditelje opozicije stopiti z dokumentom na šestih straneh ter jim reči: "Tukaj sem, postavite me za predsednika vlade," oni pa kar tako prikimajo in stvar je dogovorjena. Resnično težo Damijanovem pozivu daje šest podpisov pod njim – gre za šest predstavnikov različnih delov interesnega zaledja politične levice. P. Gantar, S. Splichal, N. Toš, B.A. Novak ... so imena, ki nekaj pomenijo, za naslovnike imajo svojo sporočilnost.

In ta imena so poenotila vse štiri voditelje leve opozicije v strinjanju, da je to osnova, na kateri se da graditi projekt zamenjave obstoječe oblasti. A ne nujno zato, ker bi to bila tudi njihova intimna želja, temveč ker izbire praktično niso imeli – kaj pa jim drugega sploh preostane? Znašli so se namreč pod hudim pritiskom leve interesne sfere in preko nje svoje volilne baze, da za rušenje Janše ne naredijo dovolj. In vsako oklevanje bi zdaj, ko so jim na mizo dostavili tako KUL rešitev, mejilo na izdajo.

Kljub temu pa jim situacija kar ustreza. Po eni strani demonstrirajo poenotenost pri oblikovanju alternative Janševi vladi - in če prevrat uspe, se pač vnovičnega prevzema oblasti ne bodo otepali. V primeru neuspeha pa si lahko pred tistimi, ki zdaj nanje tako močno pritiskajo, da ne počnejo dovolj za zrušitev Janševe vlade, umijejo roke in pokažejo na krivce v vrstah SMC in DeSUS. Da teh glasov ne bodo iskali sami, temveč jih mora zagotoviti "bodoči mandatar", pa je edini pogoj, s potrebno občutljivostjo sporočen avtorjem projekta. Če se bo to sfižilo, se bodo sami najbolj iskreno oddahnili.
 V naslednjih tednih lahko pričakujemo izjemen pritisk s strani različnih struktur leve sfere na poslance teh strank, da s prestopom vendarle omogočijo padec "fašistične" vlade ter "povrnitev v prejšnjo normalnost"

V stiskalnici


Zakaj bi pravzaprav v SMC in DeSUS sprejeli vsiljeno ventilatorsko politiko menjavanja strani na vsakih nekaj mesecev? Nekaj je jasno: V naslednjih tednih lahko pričakujemo izjemen pritisk s strani različnih struktur leve sfere na poslance teh strank, da s prestopom vendarle omogočijo padec "fašistične" vlade ter "povrnitev v prejšnjo normalnost", kot se je nekako na novinarski konferenci izrazil Luka Mesec. V petek jim bodo posvečeni kolesarski protesti, pritiski bodo neizmerni iz levih medijev, oglašali se bodo levi profesorji in mnenjski voditelji, morda celo Štrukljevi sindikati.

Na prvi pogled se zdi, da bo težje pri ključni politični skupini, s katero bi, če bi jo pridobili na svojo stran, rešili vse: SMC. Prvi odzivi njihovih poslancev za "prevratnike" niso ravno spodbudni. Obenem bi prestop zahteval padec predsednika Počivalška, saj z nahrbtnikom nakupa zaščitne opreme, ki so mu ga v interpelaciji naprtili ravno nekdanji koalicijski partnerji, ta v novi stari vladi ne bi več mogel biti minister. Njegova vrnitev v državni zbor pa bi pomenila slovo molčečega fuzbalerja Gregorja Židana in še en potreben glas več za KUL.

Za načrtovalce je bolj obetaven primer DeSUSa, kjer bi pet poslancev kaj lahko sklenilo dogovor z novim-starim predsednikom Karlom Erjavcem, da, če jim je zagotovljena podpora medijske mašinerije levice v boju za politično preživetje, vendarle ponovno skočijo v objem s starimi. A pet glasov ni sedem ali osem, in enačba se še vedno ne izide, ogrozi pa lahko sedanjo koalicijo ter pripelje do predčasnih volitev, česar pa si niti slučajno ne želijo.

Ampak zakaj bi Damijan pravzaprav sploh želel postati mandatar? Kakšen norec za dve leti rine na najbolj izpostavljeno funkcijo v državi, ki je obenem še izrazito podplačana, zahteva pa soočenje z največjo epidemiološko in posledično gospodarsko krizo današnjega časa?!? Veliko izbire strici zagotovo niso imeli, in ja, v tako sadomazohističen projekt se od zunaj nihče ne poda iz altruističnih namenov.

Če bo projekt po kakšnem slučaju uspel, bo tako zanimivo opazovati, kako se bo Damijanova resnična motivacija za vlogo, ki jo je sprejel, odražala pri njegovem delu.

Pod črto, tistih ki jim je KUL resnično kul, v parlamentu - kjer se stvari, kot je konstruktivna nezaupnica, še, hvalabogu, vedno odločajo - ni ravno veliko. Pa tudi zunaj njega mednje lahko prištejemo kvečjemu tiste, ki bi imeli od padca Janševe vlade največjo, predvsem finančno, korist.

Med večino manj politično angažiranega folka pa so stvari okrog KUL še bolj jasne: nedvomno prevladuje pričakovanje, da se politiki prenehajo ukvarjati sami s seboj in igrati svoje igrice, ki destabilizirajo državo v največji zdravstveno-socialni krizi našega časa. Slednje zna postati glavni uradni argument, da bo kul projekt moral počakati, ali celo dobiti preverbo na parlamentarnih volitvah.

Navsezadnje se v demokratičnih državah ravno tam pridobiva legitimnost vodenja oblasti, dodeljena s strani volilnih upravičencev. Ne pa znotraj zaprtih interesno-ideoloških skupin, ki bi se mimo tega hotele vmešavati v vodenje države.


Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Kolaboracija in propaganda (11. del): Slovenski protikomunisti in kolaboracija 1: Povod za vaške straže
  • 27. 04. 2026
[Duhovna misel] Jezus kot primer dobrega voditelja
  • 26. 04. 2026
Ljudskofrontna koalicija – ne, hvala (3. del): Mehanizem ljudske fronte – anatomija prevzema oblasti
  • 25. 04. 2026