Kratka zgodovina domomržnje na Slovenskem: od kritične samorefleksije do samozaničevanja

Po opredelitvi predmeta raziskave v prvem delu si oglejmo zelo površno skico historiata domomržnje. Kako se je slovenska samopodoba spremenila od časov vrhunca narodnega gibanja v drugi polovici 19. stoletja do globalizacije v zgodnjem 21. stoletju, nazorno pokaže primerjava dveh pesmi z enakim naslovom: Slovenec sem. Prvo je napisal Jakob Gomilšek in jo leta 1882 uglasbil Gustav Ipavec, drugo je leta 2005 posnel Miha Blažič alias N'toko. Razlika je precejšnja.

Od kritične samorefleksije do samozaničevanja


Čeprav je slovenska samozavest skozi čas drastično variirala in je naša skupnost zaradi svoje majhnosti že kdaj beležila malodušje ali narodno odpadništvo posameznikov, ki niso verjeli v slovenstvo, je domomržnja v slovenski zgodovini kakovostno nov in kronološko mlad pojav.

Slovenski očaki so skupnosti od nekdaj znali nameniti ostro kritiko, ko se jim je ta zdela potrebna. Primož Trubar je npr. v enem svojih pisem Adamu Bohoriču (1565), v katerem je obžaloval »bedno rovtarstvo«, razširjeno v svoji domovini, zapisal: »Ne dvomimo, da dobro poznaš in neredko obžaluješ nesrečno kulturno zaostalost naše ožje domovine, saj je prava sramota, kako se vsepovsod šopiri zaničevanje do lepih umetnosti in zanemarjanje duhovne izobrazbe.«


Posnetek komentarja dr. Vanje Kočevarja je na voljo na koncu prispevka.




Tudi Ivan Cankar ni štedil s kritikami na račun svojih rojakov in skoval dve od zbadljivk, s katerimi Slovenci še danes radi smešimo lastno licemerstvo – dolina Šentflorjanska in podredljivost – Hlapci. Jermanu, protagonistu Hlapcev, je v usta položil celo besede: »Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije. Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov.«

Vendar je zgornje besede v kontekstu pisateljevega časa treba razumeti kot politično satiro. Cankar je bil sicer goreč domoljub, pomislimo le na opis »raja pod Triglavom« v Kurentu. Naš največji pisatelj se tudi ni obotavljal napasti italijanskega imperializma, ko je ta pod krinko umetnosti stegoval svoje kremplje po slovenski zemlji (D'Annunzio).

Do velikih sprememb na področju odnosa do domovine in naroda je v delu kulturne elite naposled prišlo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Obrat najbolje ponazarjajo dobro znani stihi Tomaža Šalamuna: »Hodil po zemlji sem naši in dobil čir na želodcu / dežela Cimpermanov in njihovih mozoljastih občudovalk / dežela hlapcev mitov in pedagogike / O Slovenci kremeniti, prehlajeni predmet zgodovine« (Duma, 1964) in: »Utrudil sem se podobe svojega plemena / in se izselil« (Mrk, 1966). Vendar je novi svetovni nazor avantgarde sprva ostal na margini.
Domomržnja je v Sloveniji postala nekakšen žurnalistično-literarni topos zaničevanja vsega, kar je slovensko.

Od socialističnega domoljubja do postmodernistične domomržnje


Odnos marksizma do domoljubja bi sicer zaslužil poglobljeno razpravo, za kar pa pisec teh vrstici nikakor ni kompetenten. Zato povejmo le, da marksizem kot internacionalistična ideologija »buržoaznemu« patriotizmu ni naklonjen, poleg tega že v Komunističnem manifestu jasno piše, da »Delavec nima domovine«.

Domoljubna čustva komunističnim režimom sicer niso bila vselej tuja. Stalin je odpor proti nacistični agresiji na Sovjetsko zvezo med drugo svetovno vojno namerno predstavil kot obrambo domovine in ne socializma. Tudi na Slovenskem je bilo domoljubje glavni mobilizacijski dejavnik za vstop v partizane, čeprav je Komunistična partija iskrena domoljubna čustva borcev večkrat perfidno zlorabila.

Mnogi od današnjih »ponosnih naslednikov Zveze komunistov«, ki so po osamosvojitvi privatizirali (pozitivno in negativno) dediščino narodno osvobodilnega boja, bi nekatere partizanske pesmi, ko bi jih poznali, po vsej verjetnosti kratko malo razglasili za »fašizem«.

Določeni verzi, kot sta npr.: »Hej tovariši pod orožjem vsi, tujec mora iz naše zemlje!«(Hej tovariši) in: »Fantje petnajst nas je, petnajst partizanov in njih je samo tristo, tristo ciganov!«(Obroč), so popolnoma nezdružljivi z današnjo politiko multikulturalizma, ki jo vodi tranzicijska levica.

Po drugi svetovni vojni je »ljudska« oblast nekakšno okrnjeno obliko slovenskega socialističnega patriotizma, torej »prizadevanja za družbeni in politični razvoj svojega naroda in priznavanje enakih pravic drugim narodom«, celo spodbujana.

Med tem je »nacionalizem« visoko kotiral na lestvici smrtnih grehov v socialistični družbi. Očitek »nacionalizma« je zato služil kot milejša oblika diskreditiranja od zmerjanja s »fašistom«. Kardelj je npr. Francetu Perovšku zaradi predlogov o televizijskem programu v slovenščini očital, da je »zagrizen slovenski nacionalist«.

Razmere so se spremenile konec osemdesetih, Slovence je za nekaj let zajel domoljubni val, ki je omogočil demokratizacijo in osamosvojitev. Vendar se je stara nomenklatura z nesluteno spretnostjo izvila iz Haronovega čolna, ki je na smetišče zgodovine odpeljal druge komunistične režime vzhodne Evrope.

Zameri, ki jo do slovenskega naroda goji začasno odstavljeni establišment prejšnjega režima, sta se konec devetdesetih let pridružila še preboj domomrzne avantgarde v mainstream ter prodor kulturnega marksizma z Zahoda.

Sklep


Domomržnja je v Sloveniji postala nekakšen žurnalistično-literarni topos zaničevanja vsega, kar je slovensko. Medtem ko Narobe Katoni v množičnih medijih ponavljajo svojo mantro: »Sloveniam esse delendam!« odnos tranzicijske levice do Slovencev najbolje opišejo verzi Bertolta Brechta iz njegove pesmi Die Lösung (Rešitev) o tem, kako si je ljudstvo zapravilo zaupanje oblasti: »Mar ne bi bilo preprosteje, ko bi vlada razpustila ljudstvo in si izvolila drugo?«

Domomržnja par excellence:


Učbeniški primer domomržnje predstavlja eden od »skečev« v oddaji »A si ti tud not padu?!«, ki jo je 2. junija 2008 predvajala televizija POP TV. Gostja oddaje »legendarna pesnica, pisateljica, strastna kadilka in ljubiteljica mačk« Svetlana Makarovič v studio na evtanazijo namreč pripelje »že skoraj mitološko, pa zelo pogosto žival« »slovenceljna«. »Skeč« gledalce med drugim poduči, da ima »slovencelj« rad zvonove, v nedeljo po maši pa pogosto zavije v oštarijo ali na volišče. Izvemo pa tudi, kaj v priročniku piše o tem, »kako ubiti slovenceljna«

To je pač humor, nas bo podučil nezmotljivi establišment. Vendar se ob tem pojavi vprašanje, ali bi bil to še humor, ko bi vlogo »slovenceljna« v skeču prevzel pripadnik katerega drugega naroda? Seveda ne! Domomrzneži bi nas v tem primeru prècej podučili, da so tovrstne žalitve najmanj sovražni govor, če že ne kar »fašizem«.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike