Kriva medijska ovadba Ivana Simiča je politično sporočilo vsem strokovnjakom

Kar nekako potihoma je slovensko javnost obšla novica, da je bil danes že bivši direktor Fursa mag. Ivan Simič v pred letom dni izpostavljeni kvazi-aferi 'kosilo-z-najboljšim-plačnikom- davkov', v kateri naj bi prišlo do hude kršitve osebnih podatkov, oproščen. Informacijska pooblaščenka je sedaj po več kot pol leta, odkar se je za dnevnopolitične potrebe afera dnevno valjala po medijih, uradno ugotovila, da slednji ni deloval v nasprotju z zakonom. A v nasprotju s tem, ko je bila po Simiču s strani mainstream medijev v vrtincu predvolilnega dogajanja zlita golida dnevno-medijskih manipulacij, začuda ob razpletu medijsko skonstruirane afere o njenem zaključku nismo ničesar ne brali ne slišali, vsaj z medijsko izpostavljenih piedestalov ne.

Znana slovenska odvetnica je bila v kratki izmenjavi na tviterju ena redkih izpostavljenih javnih osebnosti, ki se je za svoja javno izražena očitno zgrešena stališča Ivanu Simiču tudi opravičila. Njegov glavni poslanski zasliševalec pa tega ni bil sposoben storiti. A kot je na svojem blogu izpostavil Simič, zaključek njegove ''afere'' medijev ne zanima. Poenostavljeno lahko trdimo, da je bivši direktor Fursa za povprečnega Slovenca, ki se z informacijami napaja iz slovenskega mainstream medijskega bazena, ostal kriv. Če namreč obtožbe javno izpostavljene osebe predstaviš kot potencialno vročo politično afero, ob zaključku, ko se zadeve razčistijo ter ko se izkaže, da obdolžena oseba dejansko ni storila ničesar nezakonitega, pa vse skupaj pometeš pod preprogo, nedolžnega pred očmi javnosti še vedno lahko tretiraš kot krivca, le, da ta nesrečnik sedaj postane nekdo, ki se je 'izmuznil', ker mu krivde niso uspeli 'formalno' dokazati. A vendarle v javnosti ostane zapisan kot 'tisti, ki je bil obtožen korupcije'. Še posebej, če vpliven medij, kot je 24ur, brez vsakršnih dokazov že veselo dela javne ankete o njegovem morebitnem odstopu.

Takšna javna medijska obdolžitev je v slovenski javnosti marsikdaj hujša kot sama formalno dokazana obtožba. Za pravičniškega Slovenca namreč ni hujšega kot domnevni zlikovec, ki je javna znana oseba, za katerega se po vseh oštarijah govori, da je v resnici 'baje' kriv, ker ga niso uspeli obsoditi oz. ker se je 'izmazal'. Toda 'narod' sedaj po medijskem blatenju ve resnico, tudi če je celotna slika zaradi časovne oddaljenosti ter vedno novih političnih afer že malce zamegljena. In da ne pozabimo, kar je najpomembneje: če je ta črna ovca politik ali pa samo (domnevno) povezan z določeno politično opcijo, še toliko bolje oz. huje zanj.

Ivan Simič je bil vedno visoko profesionalen, sicer javno izpostavljeni funkcionar z bogatimi, tudi mednarodnimi izkušnjami dela na svojem strokovnem področju, ki so ga ljudje zaradi njegove strokovnosti ter prodornosti cenili.

Toda Simič ni niti politik niti član kakršnekoli politične opcije, kaj šele katere izmed političnih strank zadnje vlade. Ivan Simič je bil vedno visoko profesionalen, sicer javno izpostavljeni funkcionar z bogatimi, tudi mednarodnimi izkušnjami dela na svojem strokovnem področju, ki so ga ljudje zaradi njegove strokovnosti ter prodornosti cenili.

A to nič ne pomaga, če proti tebi uporabijo staro dobro slovensko nevoščljivost. Že tako ni pomagalo, da je Ivan Simič na profesionalen način poizkušal v okostenelo ter uporabniku odtujeno in neprijazno državno upravo vnesti sveže, nove pristope. Najhuje za Slovenca je bilo dejstvo, da je kot direktor Fursa želel spremeniti odnos do bogatih plačnikov davkov, ki izdatno polnijo davčno blagajno, ter na kosilo celo povabil plačnika davkov, ki je v preteklem letu v blagajno prispeval najvišji znesek dohodnine v predhodnem letu. S tem je želel pokazati drugačen odnos do največjih plačnikov davkov državi ter postaviti nove standarde, primerljive s tistimi v tujini. Tam namreč največjih plačnikov, kot se je izrazil g. Simič, ''nihče ne obtožuje, da so bogati, temveč se mu zahvalijo za visoke zneske plačanega davka''.

Slovenec in davki so kot olje in voda, še posebej ko v enačbo vstopijo t. i. 'ta bogati'. Simičevo kosilo z bogatim davčnim zavezancem bi verjetno tudi brez medijske afere pri povprečnemu državljanu ob omembi dogodka hitro zbudilo asociacijo na nepravično pridobljeno bogastvo, nedvomno utajitev davka ter nasploh dokaz izogibanja plačevanja davka v škodo brezpravne raje, ki ji davčni zmikant, s tem ko ne prispeva v skupno malho toliko, kot se od bogataša njegove baže pričakuje, onemogoča koristiti blagodati socialne države. A ironično, ta isti Slovenec davčno 'hvata krivine', kjer le more, ter se pred prijatelji ob dobri kapljici rad priduša, kako se je 'znašel'.

A ironično, ta isti Slovenec davčno 'hvata krivine', kjer le more ter se pred prijatelji ob dobri kapljici rad priduša, kako se je 'znašel'.

No, za nesrečnega Simiča je vse skupaj bilo dovolj, da so spretni politični spini to pograbili kot temelj njihove odmevne afere, kar je bilo ob približevanju prejšnje volilne kampanje ter dejstvu, da je Simič nesebično kot zunanji strokovnjak deloval v strokovni skupini za finančne ukrepe ob covid krizi v času osovražene Janševe vlade, še toliko bolj prikladno.

In čeprav je Ivan Simič na koncu javno obtožbeno klop lahko zapustil kot nedolžen, informacijska pooblaščenka ni zmogla, da ne bi ob zaključku postopka izstrelila še ene puščice, da obtoženi ''ni deloval v nasprotju z zakonom, a je praksa v dotičnem primeru precej neobičajna''. Torej javna sodba je bila na nek način kljub temu izrečena, pravici do tega, da so 'naši ljudje' 'pravilno obveščeni' o tem, da je bilo nekaj pa vseeno narobe, ker je bilo 'neobičajno' oz. 'čudno', je bilo ugodeno.

Sporočilo tega farsičnega politično-medijskega pregona, ki se je začel z vsemi medijsko-političnimi fanfarami ter končal v obskurnosti, bi lahko zaključili na ta način: Dragi visoki uradnik. Vaš profesionalizem, trdo delo ter javni angažma glede reform sta nezaželena, saj s tem v utečeni 'Sistem' vnašate preveč nepredvidljivih spremenljivk in neznank, ki bi utegnile zmotiti ključne deležnike ter spremeniti že utečena razmerja, na katera smo se v zadnjih desetletjih tako lepo navadili. Takšno sporočilo lahko tudi zelo lepo pronica do nižjih uradnikov ali pa ljudi, ki imajo morda preveč iluzorna pričakovanja glede lastnih kariernih napredovanj v javni upravi: bolje za vas je, da ste tiho, sedite za svojo mizo, preveč ne sprašujete ter pohlevno delate, karkoli vam je naročeno.

Dragi visoki uradnik. Vaš profesionalizem, trdo delo ter javni angažma glede reform sta nezaželena, saj s tem v  utečeni 'Sistem' vnašate preveč nepredvidljivih spremenljivk in neznank, ki bi utegnile zmotiti ključne deležnike ter spremeniti že utečena razmerja, na katera smo se v zadnjih desetletjih tako lepo navadili.

Takšno mentalno stanje slovenske javne uprave, ki ga pogrom nad enim izmed najbolj znanih ter prodornih, vendar nepolitičnih državnih uslužbencev tudi v razmerah vsesplošnega političnega boja še bolj nezdravo zaostruje, vodi v stanje stran od meritokracije, stran od uveljavitve prodornih ter sposobnih posameznikov, v smer političnih zakulisij, kupčkanja, izsiljevanja, groženj ter letargije. Nevarnost, v katero nas kot celotno družbo takšni ciljani medijski linči potiskajo, pa najlepše opiše oškodovanec sam: ''Bojim se, da prihajamo v čas, ko ne bo več pomembno, kaj določa zakon, temveč kdo je storil neko dejanje, kar pa po mojem mnenju lahko vodi v anarhijo.''