Leta 1945: »Zavezniško« bombardiranje: 107 ubitih Jeseničanov (13. del)

Bombardiranje je bilo za Jesenice gotovo najbolj tragičen dogodek druge svetovne vojne, ki je močno zaznamoval mesto. Jesenice so po tem popolnoma spremenile svojo podobo, luknje v urbanistični ureditvi pa zevajo še danes.

1. marca 1945 so »zavezniška« letala bombardirala železniško postajo na Jesenicah, od koder so se nemški vojaki vračali v Nemčijo. Toda številne bombe so zgrešile cilj in povsem razdejale mesto. »Ob 13. uri in petnajst minut so zatulile sirene, da je nevarnost letalskega napada minila. Tisti, ki so sedeli v restavraciji, so brezskrbno ostali pri kosilu. Toda samo nekaj minut zatem so po dolini z vzhoda priletele tri eskadrilje trinajstih bombnikov in začeli so spuščati bombe. Odvrgli so 150 bomb, težkih po 250 kilogramov. Ko so ljudje v zraku zagledali srebrne pike, ki so padale nad mesto, je bilo že prepozno. Bombe so zadevale cilje tako hitro, da ljudje niso imeli časa za umik v zaklonišča ...« je v Jeseniškem zborniku (2004) v prispevku o bombardiranju Jesenic zapisal Tone Konobelj.

Jesenice so bile z veliko železniško postajo pomembna prometna točka, preko katere se je umikajoča nemška vojska vračala v Nemčijo. Prav železniški tiri, mostovi in postajna poslopja so bili pogost cilj zračnih napadov zaveznikov. A ker so »zavezniški« bombniki leteli zelo visoko, na višini med tri tisoč in štiri tisoč metri, so bili zelo nenatančni ter so povzročili veliko škode na civilnih objektih. Veliko ljudi je bilo ubitih tudi med civilnim prebivalstvom.

Ker so »zavezniški« bombniki leteli zelo visoko, na višini med tri tisoč in štiri tisoč metri, so bili zelo nenatančni ter so povzročili veliko škode na civilnih objektih. Veliko ljudi je bilo ubitih tudi med civilnim prebivalstvom.

Od 107 do 127 ubitih

Koliko ljudi so ubili, ni točno znano, je zapisal Tone Konobelj, po različnih virih so jih med 107 in 127, a je bilo število gotovo večje. Med ubitimi je bilo namreč tudi veliko nemških vojakov, ki so jih Nemci odpeljali in pokopali na kranjskem pokopališču. Na seznamu, objavljenem v Jeseniškem zborniku leta 2004, je poimensko omenjenih 84 ubitih, ki so bili doma z Jesenic, in 39 umrlih iz drugih krajev.

Jesenice so se znašle v ruševinah; močneje poškodovanih ali porušenih je bilo okrog 40 hiš, lažje pa okrog 150. Veliko je bilo uničenih poti in cest.

Bombardiranje je bilo za Jesenice gotovo najbolj tragičen dogodek druge svetovne vojne, ki je močno zaznamoval mesto. Jesenice so po tem popolnoma spremenile svojo podobo, luknje v urbanistični ureditvi pa zevajo še danes.

Jesenice so bile razbite

Kot je v Gorenjskem glasu (27. februar 2015) zapisala Urša Peternel, spomine na tisti čas ohranjajo nekateri Jeseničani, ki so – takrat še kot otroci – preživeli bombardiranje. Boris Čebulj, eden od znanih štirih bratov Čebulj z Jesenic in eden prvih jeseniških hokejistov ter kasneje hokejski sodnik, ob pričevanju star 85 let, ji je povedal:

»Prvega marca 1945 sva z bratom smučala v Planici. Popoldne sva se z vlakom vračala in vlak je ustavil že pri kurilnici, kjer sva izvedela, da so Jesenice bombardirane. Midva sva v Planici slišala bobnenje, a sva mislila, da bombardirajo Celovec ... Tekla sva domov, živeli smo na Prešernovi cesti v Stegnarjevi hiši. Jesenice so bile razbite, in ko sva pritekla domov, so bili k sreči vsi živi, le oče je v nekaj urah povsem osivel.«

Okrog Stegnarjeve hiše je padlo veliko bomb in mamo je ob bombardiranju vrglo ob steno. Mlajšega brata je pritisk vrgel ob tla, v glavo pa ga je zadel kamen. V okolici hiše je padlo vsaj deset bomb, nastali so velikanski kraterji, bližnjo Šutarjevo hišo, kjer so imeli skladišče kož, pa je zadel »ful treffer« in jo je povsem porušil.

Ubiti na kostanjih

»Gorelo je celo noč in širil se je strašen vonj po zažganih kožah ...« Tudi stanovanje Čebuljevih je bilo močno poškodovano, tako da so prvo noč vsi spali kar v kuhinji, kjer so zazevale velikanske špranje. »Naslednji dan, ko smo šli po Jesenicah pogledat, kako je s staro mamo, ki je živela za gimnazijo, pa je sledil še hujši šok. Tiste poti ne bom nikoli pozabil. Na Titovi od gimnazije so rasli divji kostanji in po njih je viselo vse, od oblačil do človeških organov ... tega se najbolj spomnim.« Kot pravi Čebulj, je bilo najhujše pri sedanji železniški postaji, kjer so bili železniški bloki; tam je bilo tudi največ mrtvih.

Takoj je stekla akcija odstranjevanja ruševin: »Vsi smo redno hodili na udarniške akcije, pomagali smo celo otroci, ki smo čistili opeko. Tisto leto je bilo čudno, a ko je prišel mir, smo hitro pozabili na te dogodke, samo da je bilo vojne konec.«

»Na Titovi od gimnazije so rasli divji kostanji in po njih je viselo vse, od oblačil do človeških organov.«

Smrt nad Blejsko Dobravo

Kot je zapisal Andrej Pikon v Jeseniškem zborniku, so »zavezniška« letala Blejsko Dobravo bombardirala 8. februarja 1945. Breda Oblak je kot sedemletna deklica preživela bombardiranje: »S sosedovo punčko Anico, ki je imela morda štiri, pet let, sva iskali zadnje zaplate snega za sankanje na farovškem vrtu. Zmotilo naju je letalo, ki je krožilo nad Stolom, in sva se začeli pogovarjati, da letala včasih odvržejo pakete, balone, a so nas opozorili, da tega ne smeš prijeti, ker je lahko eksploziv ... Naenkrat je letalo znova priletelo in videli sva, kako je nekaj odvrglo. Vpili sva: ‘Balon, balon!’, takrat pa je počilo tako močno, da naju je pritisk vrgel ob tla. Anica je stekla levo po potki proti domu, jaz pa desno k naši hiši, za seboj pa sem še vedno vlekla sani ...«

Anica Potokar (1941–1945)

»Nova eksplozija me je vrgla po stopnicah, grozno je bobnelo, jaz pa sem čepela na saneh in čakala, kaj bo ... Moja mala Anica pa je na poti proti domu umrla, ker je nanjo ob sunku eksplozije padel konj. Te nežne svetlolase punčke ne morem pozabiti še danes.« Na seznamu žrtev bombardiranja v Jeseniškem zborniku je tudi ime. »Anica Potokar, 1941, otrok, ubita pri bombardiranju Blejske Dobrave 8. 2. 1945.«

Breda Oblak je še povedala, da je po mnogih letih, ko je že živela v Ljubljani, govorila s sosedo, ki je imela sorodnike na Blejski Dobravi. Preko nje je spoznala sestro umrle Anice, ki so ji starši v spomin na med vojno ubito hčerko dali prav tako ime – Anica. Z njo je še dolgo ohranila stike.

»Nova eksplozija me je vrgla po stopnicah, grozno je bobnelo, jaz pa sem čepela na saneh in čakala, kaj bo ... Moja mala Anica pa je na poti proti domu umrla, ker je nanjo ob sunku eksplozije padel konj.«

Globoko, 5. aprila 1945

Ciril Zupan iz Mošenj je v Gorenjskem glasu (6. september 2013) objavil pričevanje o »zavezniškem« uničevanju v Globokem (ob Savi pred Radovljico). Tamkajšnji železniški most čez Savo je bil strateškega pomena. To je dobro vedela tudi okupatorska vojska, zato je most zavarovala z močno protiletalsko artilerijo in izurjeno posadko. Most so uspešno branili pred vse pogostejšimi napadi manjših lovcev, imenovali so jih titovci.

»Bližal se je konec vojne. Nikoli ne bom pozabil tistega peklenskega dopoldneva 5. aprila 1945,« je zapisal Zupanc. »Naša njiva je tik nad omenjenim mostom na Dobrem Polju. Skupaj s starši sem pripravljal njivo za sajenje krompirja. Naenkrat zaslišim brnenje tam nad Jamnikom, in ko se ozrem, vidim bližajoč se nenavadno velik avion v nizkem letu, ki je imel dva trupa. Ko se je približal železniškemu mostu, je zaropotalo iz topov. Za avionom se je pokazal črn dim, bil je zadet. Izgubljal je višino in končno zgrmel v gozd ob Savi pri Radovljici. Seveda smo s starši in živino zbežali proti bližnjemu kozolcu; pognal sem se na konja in bežal proti domu.«

Trije valovi napadov

»Takoj zatem, ko se je zrušil lovec, so se nad Jelovico že pojavile tri eskadrilje lovcev bombnikov dvotrupov. Še preden sem s konjem prišel do doma, so prvi lovci že strahovito napadli most in protiletalsko obrambo. Ko so leteli proti mostu, so hkrati močno streljali z mitraljezi in spuščali 250-kilogramske bombe. Most se je zrušil v Savo že v prvem napadu. Ko so izpraznili svoj smrtonosni tovor, so se za hip umaknili. To je bila tudi priložnost, da so se tisti, ki so bili takrat na polju, umaknili na varno, tudi moja starša.

Kmalu zatem so se že pojavile nove eskadrilje in napad se je ponovil. Toda tudi protiletalska obramba ni utihnila, čeprav je bil napad namenjen zgolj njej. Lovci so se umaknili tudi drugič in se kmalu zopet vrnili. Tretji napad je trajal toliko časa, dokler niso utihnili topovi.«

Preživel je le eden

»Ko je bilo končno konec napadov, so se ljudje zaskrbljeno ozirali proti Globokemu, kajti dim in prah se je z bregov Save vzdigoval tako visoko, da je zastrl pobočje Jelovice. Z več strani so v Globoko prihiteli reševalci, da bi pomagali ljudem v stiski. Na začudenje vseh pa ni bil od Globočanov nihče niti ranjen, tudi hiše so bile le rahlo poškodovane. Od topničarjev pri mostu pa je preživel le eden.«

Naj v zvezi s tem omenim še eno podrobnost: na ravnini nad vasjo Globoko je stal kozolec z lopo, last domačije Artelj z Dobrega Polja. V času prvega napada je bila Artljeva mama pod kozolcem s svojim vozičkom. Med napadi je zbežala na varno v vas. Ko je po končanih napadih odšla po voz h kozolcu, je bila presenečena, saj od kozolca in voza ni ostalo nič, njuni kosi pa so ležali po njivah.

»Kosci letalskih bomb so švigali po zraku in še nekaj let po vojni smo jih pobirali po njivah. Večje kose še vedno hranim, nekaj pa sem jih odstopil našemu vojaškemu muzeju v Mošnjah.«

8. in 12. marca 1945 so »zavezniški« lovski bombniki Beaufighter raketirali vojašnico v Škofji Loki in tudi samo Škofjo Loko (verjetno 4. maja 1945).

Nadaljevanje prihodnjič.

8. in 12. marca 1945 so »zavezniški« lovski bombniki Beaufighter raketirali vojašnico v Škofji Loki in tudi samo Škofjo Loko (verjetno 4. maja 1945).

(D194: 52-54)