Mag. Igor Omerza in Marko Hren: Iz gibanja za demokratizacijo je izšlo tudi osamosvojitveno gibanje

Intervju: mag. Igor Omerza, publicist in Marko Hren, mirovnik

Gosta oddaje 35 let Slovenije sta bila publicist Igor Omerza in mirovnik Marko Hren, akterja demokratične opozicije v času osamosvajanja Slovenije. V oddaji sta spregovorila o podrobnostih dogajanja v letu 1988, o aferi JBTZ ter o procesu demokratizacije. Hrenovo besedilo Poziv k nenasilnemu odporu v primeru represije so agenti SDV našli že v svojih nočnih akcijah, ko so stikali po prostorih podjetja Mikro Ada, kjer je bil zaposlen tudi Janez Janša.

Tokrat bomo šli v leto 1988, morda še kakšno leto nazaj. Gospod Omerza, najprej bi vas prosila za okvir, saj ste bili direktor Mikro Ade, kjer je vojska oziroma Udba zasegla tisti dokument. Tam se je vse skupaj začelo. Kako je bilo?

Igor Omerza: Mikro Ada je bila družbeno podjetje, ker takrat zasebnih podjetij še ni bilo mogoče ustanavljati. Tam smo se zbrali jaz, Janez Janša, Marko Hren – ki je bil iz 'foha' – in še nekaj drugih. Začeli smo resno delati s programsko opremo.

Hkrati smo bili vsi vpeti v procese demokratizacije. Marko predvsem v mirovništvo, Janša najprej v neke spore z vojsko, potem pa tudi on v mirovništvo. Janša je bil centralna točka; kar je bilo vojaških vprašanj, se je oporečništvo obračalo nanj, saj je bil tudi šolan v tej smeri.

V nekem trenutku je Ivan Borštner odtujil neki vojaški dokument, ga fotokopiral in ga predal Mladini oziroma Franciju Zavrlu. Zavrl je potem ta dokument prinesel Janezu Janši. Udba je to detektirala, ker je spremljala uredništvo Mladine in tudi Mikro Ado. Ob tem so imeli tudi sodelavca v Janševem krogu. Mislim, da je bil to Janez Juvan, a nisem prepričan. Vem pa, da je deloval v mirovnem gibanju. Potem so šli v tajno preiskavo in 27. aprila 1988 ta dokument našli v Janševi delovni mizi.

Takrat se je pravzaprav začela afera JBTZ, čeprav še ne javno. Čakali so do 31. maja, ko so izvedli javno preiskavo. Takrat je vse skupaj prišlo v javnost.

Gospod Hren, tudi vas je zasledovala Udba, pravzaprav vzporedno z Janšo. To obdobje osemdesetih let je bilo tudi obdobje digitalizacije in informacijske revolucije. Pred Mikro Ado ste bili v službi v Delti. Zakaj so vas tako zasledovali?

Marko Hren: Po statistikah so mene osebno zasledovali bistveno bolj kot Janeza Janšo. Povedal bom paralelno zgodbo k temu, kar je govoril Igor. Najprej dodatek k profilu Mikro Ade. To je bila sodobna digitalizacijska firma v obdobju, ko se je digitalizacija začela. Danes masovno govorimo o digitalizaciji, toda v letih od 1987 do 1993 se je zgodilo vse revolucionarno. Prešli smo z 'mainframov' na osebne računalnike. Takrat so na Mladino še nosili tekste na papirju, napisane na pisalni stroj.

Z letom 1989 se začne tekste pisati na računalnik. Mikro Ada je bila usposobljena, da je na primer Kavčiča računalniško pretipkala, lektorirala, uredila in telekomunikacijsko obdelala. Uporabljali smo najsodobnejša telekomunikacijska orodja in to se je za osamosvajanje izkazalo kot odločilno.

Obvladovali smo tehnologijo, zato smo lahko uporabljali najsodobnejše mehanizme za informiranje mednarodne javnosti. Tu nastopi interes Udbe in KOS-a. V poročilu o kontraobveščevalni službi piše, da sva imela le Janša in jaz dosje in šifro pri kontraobveščevalni službi.

V poročilu o kontraobveščevalni službi piše, da sta imela le Marko Hren in Janez Janša dosje in šifro pri kontraobveščevalni službi.

V tistem času smo pripravljali celovit nenasilen odpor proti grozeči agresiji centralnega komiteja in JLA nad intelektualci, tako imenovano noč dolgih nožev. Vse smo imeli pripravljeno, tudi mobilizacijski tekst, ki naj bi izšel v Teleksu, pa ni.

Po virih so bili v Mikro Adi večkrat. Jaz sem bil takrat, ob aretacijah, v ZDA. Ravno na moj rojstni dan, 26. aprila, so v Mikro Adi našli moj dokument Poziv k nenasilnemu odporu. Ob aretacijah je med zaseženimi dokumenti na prvem mestu ta moj tekst. Bavčarjeva komisija je v parlamentu ugotovila, da so Dolanca, Marinca in druge klene fante obveščali predvsem o mobilizaciji k nenasilnemu odporu, ne pa o kakem drugem dokumentu. Skratka, paralelna zgodba je, da sta Udbo in KOS enako kot prekrški, na primer podajanje kakšnega akta, zanimala tudi mobilizacija na terenu in organizacija celovitega civilnodružbenega odpora. Ta zgodba v zgodovinopisju manjka.

Mislim, da so se mediji preveč osredotočili samo na en dokument. Bistveno več bi morali govoriti o tem, da je šlo za zelo širok civilnodružbeni projekt, ki sega v leta 1986, 1987 in 1988. To je razvidno tudi iz interesa obveščevalnih služb in iz poročil, ki jih imamo v virih.

Udbo in KOS je zanimala tudi mobilizacija na terenu in organizacija celovitega civilnodružbenega odpora.

V knjigi opisujete, kako ste šli z Janezom Janšo v München. Peljali ste nek tiskalnik, ki ga niti tam niso znali popraviti, ker je bil ameriški. Ko ste se vračali, ste že nekako slutili, da bo aretacija. Kako je prišlo do nje?

Igor Omerza: V ponedeljek, 30. maja, sva bila z Janšo v Nemčiji. Oni so to vedeli in so aretacijo preložili na torek zjutraj. Domov sva prišla okoli enajstih, pol dvanajstih ponoči. Jaz sem mrtvo utrujen padel v posteljo. Ob šestih zjutraj mi je nekdo zvonil. Odprl sem vrata in tam je stal Drago Isajlović, moj znanec iz časov Mladine. Nisem ga videl že nekaj let.

Rekel je: »Igor, delamo preiskavo v Mikro Adi, prosim, če greš z nami.« Imel je tisto tipično črnorjavo udbovsko torbico.Spodaj je čakal avto. Zbasali so me na zadnje sedeže, tam sta bila dva močna udbovca z nabuhlimi suknjiči in pištolami. Peljali so me v Mikro Ado, kar je bilo nekaj minut stran.

Pred vrati Mikro Ade je že stal Janez Janša, obkrožen s tajnimi in javnimi policaji. Poklical sem dve priči, ki sta morali biti prisotni: prijatelja Bojana Korsiko in Igorja Bavčarja. Potem se je začela preiskava. Zelo hitro so v Markovi omari oziroma prostoru našli dokumente. Marka ni bilo, ker je bil v Ameriki. Bil je pomembna tarča v Mikro Adi. Isajlović je dokument zmagoslavno privlekel iz delovnega predala. Že prej so bili večkrat notri in so vedeli, kje iskati. Odnesli so tudi besedilo Poziv k nenasilnemu odporu in še cel kup drugih stvari.

Že prej so bili večkrat notri in so vedeli, kje iskati.

Ampak zaprli so Janšo, ne Marka Hrena.

Igor Omerza: Marka niso mogli, ker je bil v Ameriki, sicer bi ga.

Gospod Hren, pred časom smo v zlogasni oddaji Marcel lahko videli zakonca Hribar, ki sta govorila o nekem strateškem svetu osamosvajanja. Kakšen svet je bil to?

Marko Hren: Na to oddajo sem bil opozorjen naknadno in sem si jo šel ogledat. Ne spremljam sistematično teh stvari, ampak me je žalostilo. Žalostilo me je, ker drug drugega obtožujejo, da so ugrabili osamosvajanje. Mene to boli.

Oddaja je zvenela, kot da si neki strateški svet, za katerega sem prvič slišal v tej oddaji, prisvaja osamosvajanje. Jaz sem imel s temi ljudmi individualne stike dnevno: s Tonetom Stresom, nadškofom Alojzijem Šuštarjem, Pučnikom, Bučarjem. Spomenka in Tine Hribar sta po aretacijah praktično dnevno hodila k nam v Mikro Ado.

Glede na to, da smo mi kot mirovniki avtonomno vodili mednarodne odnose za Odbor za človekove pravice, ker smo imeli najmočnejše povezave, bi gotovo čutili, če bi obstajal nek strateški svet, ki bi nas usmerjal. Jaz nisem čutil nobenih usmeritev tega strateškega sveta, ki naj bi obstajal.

Verjamem pa, da se je ta skupinica večkrat dobivala. A dobivali smo se vsi, 24 ur dnevno, čez dan v Mikro Adi, ponoči v PEN-u, v različnih zasedbah. Zato demantiram, da bi lahko katerikoli krožek, ki je takrat zavzeto delal na osamosvajanju, poimenovali strateški svet.

Si torej kdo želi prisvojiti osamosvojitev?

Marko Hren: Jaz bi to debato ustavil. Osamosvajanja naj si nihče ne prisvaja. Bila je plejada ljudi, ki smo takrat dali svoje življenje za to, s tem dihali in tvegali. Umiril bi pogovor o tem, kdo je vodil strateški svet, kdo je bil glavni …

Nihče ni bil glavni. Kot razpravljamo danes – v igri je bilo več dokumentov, akterjev je bilo veliko. Udba in KOS sta spremljala celo plejado ljudi. Pustimo prisvajanje in zgodovinske učbenike napišimo verodostojno; sedaj niso.

To se nam pozna pri volitvah, ker smo še vedno pri istem boju kot ob prvih volitvah – boju za zasluge. Zaradi mlajših generacij se moramo posvetiti resnicoljubni zgodovini. Kar počne Igor Omerza, je fenomenalno delo, ki daje podlago, da bomo lahko normalno 'zgodovinili' in nekoč imeli normalne volitve.

Povejmo nekaj o Bavčarjevem odboru, Odboru za varstvo človekovih pravic. Gospod Hren, vi ste bili tudi njegov član.

Marko Hren: Bil sem član kolegija odbora. V odboru je bila zbrana res široka plejada akterjev. Mislim, da je samo predsednik Pahor sklical ta gremij, ki je bil v Odboru za človekove pravice. Takrat sem imel otvoritveni govor. To se mi je zdela odlična poteza, da se da vrednost tej široki množici akterjev, ki na neki način demantira tezo o strateškem svetu.

Odbor je od aretacije naprej vodil zgodbo. Mi kot mirovniki smo postali konstruktivni člen tega in vodili tisto, kar smo najbolj znali: mednarodne povezave.

Za kaj se je zavzemal ta odbor?

Igor Omerza: Odbor sicer ni bil nikoli formalno registriran, imel pa je okoli sto tisoč individualnih članov, podjetja pa so pristopala kolektivno. Računam, da je bilo skupaj okoli dvesto tisoč ljudi. Če bi takrat imeli internet, bi jih bilo verjetno pol milijona.

Imeli smo srečo, da ga je vodil Igor Bavčar. V njem so bili partizani, domobranci, verniki, ateisti, Žižek, Peterle – cela slovenska paleta. Bavčar je moral vse to držati skupaj, kar ni bilo lahko. Imeli pa smo enoten cilj: človekove pravice, predvsem pa pravice štirih aretiranih oziroma obsojenih. Aretirani so bili sicer trije, Zavrl se je umaknil v psihiatrično bolnišnico, čeprav ni bil prizadet. 

Potem so bili štirje obsojeni. Borili smo se zanje, hkrati pa so k nam prihajali ljudje z drugimi krivicami. Nastal je ogromen arhiv, ki smo ga predali Arhivu Slovenije.

Imeli smo enoten cilj: človekove pravice, predvsem pa pravice štirih aretiranih oziroma obsojenih. Hkrati so k nam prihajali ljudje z drugimi krivicami.

Torej je bil cilj Odbora za varstvo človekovih pravic, da se Janša, Borštner, Tasić in Zavrl, ki se je sicer umaknil na psihiatrijo, osvobodijo. Kaj točno je bila glavna tema?

Igor Omerza: Že to, da so jih preganjali zaradi vojaškega dokumenta, ki je bil najden v predalu in sploh ni imel oznake tajnosti, je bilo sporno. Borštner je namreč odrezal glavo dokumenta in zadnje strani ni dal. Šlo je za pohabljen dokument, iz katerega je bilo razvidno, da vojska predvideva neka nasilna dejanja proti demokratizaciji v Sloveniji. Tako se je razumelo iz tistega pohabljenega dokumenta in to je bilo v Janševi pisalni mizi. 

Mi smo rekli, da to sploh ni vredno kazenskega pregona. Potem smo iskali vse možnosti, kako razvrednotiti ta proces: uporaba slovenščine, vprašanje zagovornikov, tajni proces, nedemokratičen proces. Na tej točki smo želeli pokazati tudi na celotno nedemokratičnost režima, ne le vojaškega dela.

Marko Hren: Šlo je za obrambo štirih civilistov, ki so jim sodili na vojaškem sodišču. To je razumel ves svet. Kar je mene presenetilo, pa je bilo to, da na primer v pisarni kanclerja v Bonnu niso razumeli, zakaj je težava, da se v Sloveniji sodi v srbščini. Morali smo jim razložiti konstitucijo jugoslovanske federacije in suverenost na jezikovnem področju.

Vsi so razumeli, da je sojenje civilistom na vojaškem sodišču kršitev človekovih pravic. To je bila naša ključna argumentacija. Vprašanje jezika pa je vredno posebne razprave. Mislim (o tem sem tudi pisal v svojih delih), da je šlo za namerno provokacijo režima. Vedeli so, da bo sojenje v srbščini povzročilo nacionalno komponento gibanja na terenu.

Skratka, šlo je za široko civilnodružbeno gibanje za demokratizacijo. Sojenje v srbščini v Ljubljani je v to gibanje vneslo nacionalno komponento. Po moji oceni je bila to namerna provokacija, s katero so zlasti Srbi želeli prikazati demokratično gibanje v Sloveniji kot nacionalistično.

V tujini sem moral vsak dan braniti argument, da gre primarno za demokratično gibanje, ki se bori za človekove pravice, in da je bila nacionalna komponenta vnesena sistemsko in po moji sodbi naklepno. Srbi in intelektualci po svetu so potem množično prikazovali gibanje v Sloveniji kot nacionalistično. Pokazali so transparente, na katerih je pisalo »Sojenje v slovenščini«, pri čemer je petdeset drugih transparentov govorilo o demokratizaciji in človekovih pravicah. Primarna mobilizacijska osnova gibanja je bila demokratizacija in detotalitarizacija družbe.

Šlo je za široko civilnodružbeno gibanje za demokratizacijo.

Šlo je za demokratizacijo in osamosvojitev. Kako je eno prevladalo nad drugim in zakaj nismo uspeli pri obeh?

Igor Omerza: Pri odboru je šlo za demokratizacijo in človekove pravice, iz njega pa je izšlo tudi osamosvojitveno gibanje. Na enem sestanku smo se odločili, da ne gremo v stranko. Bavčar je bil proti, jaz tudi. Morda smo naredili napako, toda bili smo tako različni, da bi ta stranka verjetno razpadla.

Iz odbora se je potem oblikovalo več strank in na koncu Demos, ki je imel v programu osamosvajanje. En del odbora pa so bili tudi komunisti, pa stari borci … V odboru neposredno nismo govorili o osamosvojitvi, morda je bila ta ideja latentno prisotna, tako kot v Novi reviji leta 1987.

Zato tudi ni bilo lustracije. Prvič, Demos nikoli ni imel politične večine za lustracijo. Tudi znotraj Demosa so bili strašni odpori proti njej. Bučar je rekel, da gredo lahko v lustracijo samo prek njegovega trupla. In kot drugo: če bi imeli moč izvesti lustracijo, bi s tem razklali družbo. Za osamosvojitev pa smo potrebovali plebiscitno večino naroda. Takrat je bila dosežena največja enotnost v naši zgodovini.

Toda zaradi tega imamo danes, kar se tiče obračuna z Udbo, velike težave. V času Golobove vlade se je odnos do tega zelo poslabšal: vojaške časti so dali veleudbovcu in velikanu slovenske protiosamosvojitve Janezu Zemljariču, ukinili so muzej slovenske osamosvojitve, udbovko so poslali v Bruselj, ukinili so dan spomina na žrtve komunizma, ministrica za kulturo je šla na Čebine. Moje knjige so se nehale pojavljati v osrednjih medijih. Napišem knjigo Komisarka, pa Delo o tem ne napiše niti besede. Gre za zaroto molka. Tudi nacionalna televizija določenih stvari sploh ne obravnava.

Demos nikoli ni imel politične večine za lustracijo. Bučar je rekel, da gredo lahko v lustracijo samo prek njegovega trupla.

Gospod Hren, danes imamo veliko nevladnih organizacij. Prav zdaj, ko je Janša postal mandatar za sestavo vlade, smo v parlamentu lahko slišali veliko negativnega. Vas je to zmotilo?

Marko Hren: Televizije sicer sploh ne gledam, tokrat pa sem si to parlamentarno razpravo ob drugih opravilih ogledal. Zelo me je žalostila. Raven diskurza in napadalnost kažeta, da ima Omerza prav: po vseh teh letih obdobja osamosvajanja nismo korektno 'zgodovinili'.

Zato še danes prihaja do prisvajanja zaslug na eni strani in spotikanja ob volitvah na drugi. Za naslednje generacije si želim, da bi enkrat imeli normalne volitve, kamor bodo stranke prišle s programi in bodočimi ministri, ki bodo povedali, kaj bodo v parlamentu naredili, ne pa z apologijami o zaslugah ter s spotikanjem in brcanjem v kolena. To je bil zelo slab začetek mandata parlamenta. Mislim, da je treba v prihodnjih letih vložiti veliko več napora v korektno zgodovinjenje. 

Iz Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO) sem izstopil prav zato, ker niti tam ni bilo volje, da bi šli resnicoljubno pogledat vse vidike osamosvajanja. Osamosvajanje je bilo demokratična fronta, fronta za demokracijo. To je v svetu 'vžgalo' in zato smo uspeli.

Gospod Omerza, kaj bi morali narediti v prihodnje?

Igor Omerza: Apeliram predvsem na tiste, ki jih to zanima, naj berejo moje knjige in knjige drugih, ki o tem pišejo. Naj si ustvarijo mnenje in v tem smislu tudi javno delujejo.

Evropa očitno nima tega stališča. Marta Kos ostaja tam. Nikogar ne zanima, ali je bila sodelavka Udbe?

Igor Omerza: To bo težava, ki jo bo stalno spremljala. Tega se ne more več znebiti. Tega tudi ne demantira, samo zavrača. Rekla je celo, da knjige ni brala, a da zavrača, kar v njej piše, kar je neumnost.

Gre za enajst dokumentov, ki so na srečo ohranjeni in govorijo svojo zgodbo o njej. Imela je priložnost, da se pokesa in pove, da se je bala priznati; da je bila mlada, neizkušena in da je padla pod vpliv. Imela je celo fanta, ki je bil udbovec.

Morda bi ji ljudje to oprostili. Zdaj pa bo na vsake toliko časa kdo prišel in zaradi tega zbadal njo in celo Evropsko komisijo.

Obdobja osamosvajanja nismo korektno 'zgodovinili'. Naj ljudje berejo knjige, ki o tem pišejo. Naj si ustvarijo mnenje in v tem smislu tudi javno delujejo.

(D255: 28-31)