Meje mojega jezika so meje mojega sveta

Ob 80-letnici Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša objavljamo intervju s predstojnikom te ustanove, jezikoslovcem dr. Kozmo Ahačičem. Pravi, da je glede prihodnosti slovenščine previden optimist. V javnosti večkrat slišimo opozorila o ogroženosti našega jezika, vendar zaradi prizadevanja mnogih njegov položaj trenutno ni slab. Po oceni Ahačiča je po razvitosti, relativni prisotnosti v digitalnem svetu in opremljenosti slovenščina celo med prvimi 50 svetovnimi jeziki. Pri čemer je danes v rabi kar okoli sedem tisoč jezikov, od tega jih večina populacije govori nekaj sto. 

Dr. Ahačič opozarja, da na jezik mnogo bolj intenzivno kot sami jezikoslovci vplivamo mediji. Tudi pri tedniku Domovina, na naši spletni strani in v pogovornih oddajah (podkastih) se trudimo ohranjati visoko raven knjižne slovenščine. Na splošno je posebej pri podkastih opazen vdor neknjižnega, nekakovostnega jezika v javni prostor. Zaradi številčne majhnosti je naš jezik seveda še bolj izpostavljen vplivom velikih svetovnih jezikov, toda k sreči smo, primerjalno gledano, izvrstno opremljeni s priročniki, dobro zastopani v svetu umetne inteligence. Slovenščina je učni jezik v šolstvu, kar ni dano mnogim jezikom z večjim številom govorcev. Opisana raven ni samoumevna, je pojasnil sogovornik, zanjo si je treba vseskozi prizadevati.  

V sklopu posvečanja jeziku, osrednji temi tokratne številke, smo posneli tudi intervju z dr. Ignacijo Fridl Jarc, filozofinjo, literarno komparativistko in urednico v založbi Slovenska matica. Spomnila je na pomen besed filozofa Ludwiga Wittgensteina, ki je zapisal: »Meje mojega jezika so meje mojega sveta.« Torej takšen besedni zaklad, kot ga imam, tako široko izrazoslovje, tako visoko in tako globoko, kot zna ta beseda seči, takšna bo širina mojih misli. Fridlova je poudarila še besede nemškega marksističnega filozofa Rudija Dutschkeja, ki je v 60. letih prejšnjega stoletja razvil koncept »revolucija je končana, začenja se pohod skozi institucije«. Ravno s tem smo nenehno soočeni v času vladavine Roberta Goloba.  

Pišemo o njihovem poskusu podreditve in onemogočanja delovanja sodnega sveta, ključnega organa za kadrovanje v sodstvu. Med drugim sodni svet naredi izbor kandidatov za sodnike, ki jih potem izvoli državni zbor. Tokratna sestava sodnega sveta je dejansko neodvisna, ni podrejena okosteneli oligarhiji v sodstvu, kar to oligarhijo, zlizano z vladajočimi, izredno moti. Na čelu protiustavnega napada na sodni svet pri noveli zakona o tej ustanovi ustavnega pomena je primitivna jurišnica Gibanja Svoboda, poslanka Lena Grgurevič. Še vedno namreč ni prebolela, da pred tremi leti kot pravosodna svetovalka na okrajnem sodišču za sodni svet ni bila primerna za sodnico. Podobno skušajo zaradi osebnih interesov sedanjega predsednika vrhovnega sodišča Miodraga Đorđevića protiustavno podaljšati njegov mandat (sodniki se morajo upokojiti najkasneje po dopolnitvi 70 let starosti). Potrebna reforma sodstva je postala žrtev osebnih kompleksov in interesov. Nezaslišano. 

Slovenščina sodi po razvitosti, prisotnosti v digitalnem svetu in opremljenosti med prvih 50 svetovnih jezikov, pri čemer ljudje po svetu govorijo okoli sedem tisoč jezikov. 

Enako nezaslišano je tudi razkritje skoraj tri leta prikrivane tretje točke opomnika nekdanje evropske komisarke Vere Jourove, ki je marca 2023 obiskala Slovenijo in se srečala s tedanjim predsednikom ustavnega sodišča Matejem Accettom. V tretji točki piše, da naj Jourova »poišče priložnost, da preveri stališča predsednika ustavnega sodišča o novem zakonu o RTV Slovenija«. Na ustavnem sodišču so v tem času presojali o ustavnosti novega zakona o RTV Slovenija, ki je kasneje postal podlaga za brutalno čistko na RTV Slovenija. O zakonu ustavni sodniki, kjer ima trdno večino podpornikov sedanja vladajoča koalicija, še vedno vsebinsko niso odločili, so pa po obisku Jourove odpravili začasno zadržanje zakona in dali s tem zeleno luč čistki. Šlo je torej za aktivno vpletanje neke evropske komisarke v odločanje ustavnega sodišča, kar bi moral biti, evropski poslanec Milan Zver (SDS) ima prav, razlog za takojšen odstop Accetta z mesta ustavnega sodnika. To se ne bo zgodilo. Prej bi deska zacvetela, kot da bi trenutno vladajoči razred na vseh ravneh sprejel odgovornost za svoja ravnanja. 

(D223, 3)