Ko se življenje meša z denarjem in etika s tehniko

V teh dneh je bil na spletni strani RTV Slovenija objavljen dober članek o nadomestnem materinstvu v Ukrajini v času epidemije. Avtorica piše o novorojenih otrocih, ki so med pandemijo ostajali nedosegljivi svojim staršem/skrbnikom, ki so jim jih v Ukrajini rodile najete gospe, t.i. nadomestne matere. Avtorica predstavi kar nekaj pasti posojanja maternic, temu informativnemu članku pa dodajmo še kakšen etični premislek glede nadomestnega »materinstva«.

Ko se mešajo dobri nameni, denar, etika in tehnika

Dobro je začeti pri konkretnih situacijah. V umetnem oplojevanju in posojanju maternic drugim se namreč srečata konkretna subjektivna težka situacija staršev/najetih žensk in objektivna obča etika. Previdnost ni odveč, treba je več poslušati in manj na počez obsojati.

Včasih je namreč dotičnim težko prepoznati, da se pri nadomestnem materinstvu nahajamo v klobčiču, v katerem se združita dva v svojem bistvu popolnoma različna interesa: plemenita želja po otroku in stari dobri quid pro quo, »usluga za uslugo«, oziroma »predmet/sredstvo/storitev za nekaj drugega«. To »drugo« je po navadi denar. Mar se quid (človeško življenje) lahko menja za quo (denar ali kaj tretjega)?

Življenje se tukaj meša z denarjem in etika s tehniko. Brez, da poznamo konkreten primer, je težko vedeti, ali nekoga v posojanje/najemanje maternice sili bolj iskrena želja po otroku ali kakšen manj plemenit namen.

Jezikovna past: tehnični in etični jezik

Drugi premislek je namenjen skoraj nevidni jezikovni pasti. V celotnem področju bioetike je treba vedno skrbno paziti na to, kakšne izraze uporabljamo in predvsem, na kaj se nanašajo.

Opažam, da se uporabljata dve nenapisani pravili, ki uspešno zabrišeta vrednostne mejnike in vodita v pristransko etično presojo. Če se želi neko etično občutljivo situacijo obrniti po svoje, je treba 1) uporabiti tehnični, etično nevtralen opis dejanja/osebe in 2) odvrniti pozornost od ranljive osebe. Dodajmo kakšen primer. Ista realnost, a velika etična razlika je:

• Med »zarodkom« (tehnični naziv) in »otrokom« (naziv za osebo)


• Med »umetno prekinitvijo nosečnosti« (govorimo o materi), in »ubojem otroka« (govorimo o istem dejanju, vendar s stališča otroka)


• Med »željo po starševstvu« (govorimo o starših) in »nakupom otroka« (govorimo o otroku). Isti izraz uporablja tudi omenjeni članek.


• Med nadomestnim »materinstvom« (govorimo o materinstvu, kar je nekaj dobrega) in nadomestno »maternico« (ko dejansko opišemo postopek, ki razvrednoti materinstvo, tako biološke kot nadomestne matere).


• Med »nadomestno maternico« in »trgovino z otroki«.

V vseh primerih smo na dva načina povedali isto, a z drugače, bolj ali manj opredeljeno/zabrisano etično presojo.

Neki drugi članek na isto temo na primer govori o človekoljubnih nadomestnih mamah, »ki imajo rade svoje otroke« in »razumejo, kako težko je, ko ne moreš imeti svojih otrok«. Nič narobe: stavek je lep, govori o človekoljubnosti in materinstvu, ob čemer vsakomur zaigra srce. In to je tudi njegov namen: vzbuditi lepe občutke. Ima pa hudo napako, da s tem zabriše etično presojo: govori samo o eni strani (starših), drugo (otroke) pa samo omeni, pa še to samo v službi prve.

Opisi, ki jih uporabljamo za človekova dejanja, so torej bistveni in v veliki meri vplivajo na etično presojo posameznika.

Skoraj nikoli naglašena, a bistvena etična ovira

Ko torej predse položimo vse etične argumente in pravilno opišemo dejanja, je mogoče tehtati med njimi. Vsem znani argumenti so: iskrena želja staršev; neenakopravnost »strank« v načinu quid pro quo; izkoriščanje nadomestnih maternic in finančne stiske njihovih lastnic; popredmetenje otrok in odnosa med zakoncema/partnerjema …

Obstaja pa še en, skoraj vedno spregledan argument, namreč, da nadomestno materinstvo tehnično ne stoji na temelju materinstva, temveč na predpostavki načrtnega splava, ki je direktno nasprotje materinstva.

Nadomestno materinstvo tehnično ne stoji na temelju materinstva, temveč na predpostavki načrtnega splava.

Povedano enostavno: za to, da bi se en otrok (zarodek) prijel, je povprečno potrebno ustvariti okrog 20 otrok (zarodkov). Pri enem procesu se namreč ustvari (naredi) okrog 5-10 otrok (zarodkov), a se samo enemu ali dvema dovoli živeti (se jih vstavi), in če se oba začneta razvijati (če se oba primeta), se enega običajno ubije (prekine nosečnost). Ker je uspešnost te metode v najboljšem primeru 40-odstotna, je potrebno postopek ponavljati.

Predrojstvena diagnostika, »tehtanje potenciala in kvalitete« in drugi tehnični izrazi zakrinkajo etično vrednotenje tehnik, ki odmetavajo že ustvarjena človeška življenja. V najboljšem primeru se otroke (zarodke), ki preživijo to evgeniko (selekcijo), zamrzne in se jim dovoli živeti (se jih vstavi) kasneje ali pa kasneje ubije (prekine nosečnost). Skratka, od dvajsetih otrok (zarodkov) se pokonča (izbere) vse razen enega ali dveh (najbolj potencialnih).

Ko prenehamo razmišljati tehnično in vključimo etiko

V zgornjih dveh odstavkih lahko isto besedilo preberete v etičnem ali v tehničnem smislu (v oklepajih). Ista dejanja zvenijo drugače zaradi etičnega premisleka, ki se oblikuje drugače, ko prenehamo razmišljati tehnično in vključimo etiko; ko prenehamo gledati eno samo skupino in se raje ozremo na tisto najbolj ranljivo; ko ne pozabimo na bistvena, največkrat zamolčana medicinska dejstva.